Heimatdienst, Slovenci, Udba in politika

Zadnja leta se kopičijo »razkritja« o delovanju tajnih služb na stičišču treh držav, Slovenije, Avstrije in Italije. Skorajda povsem prost dostop do arhivov Slovenije je spodbudil vrsto politično zainteresiranih dejavnikov in oseb, da so uporabile podatke, pogosto zelo enostransko, brez poznavanja temeljne zgodovinske literature o vprašanjih, tudi brez zadostnega znanja slovenskega jezika. Posledica so bili dostikrat pomanjkljive publikacije – nekatere v znanstveni preobleki – ter razstave in članki v medijih, ki se opirajo na deloma divje špekulacije in te tudi dodatno podpihujejo.

Če se omejimo na slovensko-avstrijske oz. jugoslovansko-avstrijske odnose, pritegne pozornost več med seboj povezanih tendenc prikazov te problematike. To, kar naj bi bila počela jugoslovanska oziroma slovenska tajna služba (Udba oz. SDV), naj bi bil »državni terorizem«. Nasproti naj bi si stali »totalitarna« in »demokratična« država, »totalitarna« seveda agresivna in ekspanzivna, »demokratična« pa defenzivna in žrtev komunističnega »totalitarizma«. Žrtev komunističnega sistema v Jugoslaviji oziroma Sloveniji naj bi bila tudi slovenska manjšina na Koroškem, navsezadnje pa je kot žrtev prikazan tudi koroški Heimatdienst (KHD).

Koroški srednješolski učitelj in zgodovinar Alfred Elste je že avgusta 2009 v koroškem Kleine Zeitungu objavil vrsto senzacionalističnih člankov o delovanju ne samo Udbe na Koroškem, ampak je predstavil tudi nekatere Korošce – na primer poznejšega dolgoletnega celovškega župana kot sodelavca oziroma človeka, ki je imel stike z različnimi zahodnimi tajnimi službami. Neresno se je »poigral« tudi z imenovanjem nekaterih oseb med koroškimi Slovenci. V člankih je Elste »razkril« na primer Staneta Dolanca kot tistega, ki naj bi bil dal povelje za atentat na muzej v Velikovcu septembra 1979. Predvsem zadnja trditev in tudi mnoge druge so bile navedene brez vsakega namiga o dokazih. Ti članki nimajo resne zgodovinske vrednosti,vendar pa se je na Koroškem Elste z njimi prikazoval kot »ekspert« za delovanje Udbe.

V začetku leta 2010 je Janševa stranka »razkrinkala« Danila Türka, in to celo z »argumentom«, da je odlikoval Tomaža Ertla zaradi atentata v Velikovcu – bolj neumne špekulacije v vseh teh zgodbah skoraj ni mogoče zaslediti. To so na Koroškem aprila 2010 veselo povzele nekatere stranke, in sicer obe koroški haiderjanski stranki (FPÖ in BZÖ) ter »krščanskosocialna« ÖVP. V razpravi o dvojezičnih tablah so to uporabili kot poceni sredstvo za zaostrovanje gonje proti slovenskim organizacijam. Deželni glavar je kmalu za tem ustanovil posebno komisijo zgodovinarjev, za »vodjo komisije« je bil imenovan direktor koroškega deželnega arhiva Wilhelm Wadl, za »vodja projekta« pa že omenjeni Alfred Elste. Kot sodelavec je nekaj časa deloval tudi Hanzi Filipič, zgodovinar in poklicni sodelavec Mohorjeve založbe v Celovcu. Marca 2011 je komisija objavila svoje »vmesno poročilo«. Wadl je menil, da se hočejo na Koroškem koncentrirati na morebitno udeležitev slovenskih funkcionarjev pri »strategiji eskalacije«, Elste je govoril o »ultralevičarjih« z zvezami, ki segajo do irske IRA, Rdečih brigad v Italiji, Baskov in levičarskih študentov v Sloveniji. Filipič pa je – sodeč po posnetkih na televiziji – imel vlogo »ministranta« obeh vodij. Komisija je napovedala, da bo delo končala do jeseni 2012. Filipiča nenadoma ni bilo več v tej komisiji. Aprila 2012 je Wadl tožil o tem, kako težko da je priti do avstrijskih aktov in da tudi izpovedi prič, ki so jih spraševali, niso bile zelo koristne. Napovedal je, da bo končno poročilo objavljeno v začetku leta 2013. Zdaj smo že leta 2014 in poročila še vedno ni.

Heimatdienst je bil ustanovljen januarja 1957 kot krovna organizacija treh nemških nacionalnih organizacij. Prva akcija tega združenja je bila usmerjena proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu.

Vmes je pri celovški Mohorjevi založbi 2011 izšla knjiga Igorja Omerze, ki med drugim v pomembnem delu govori o velikovškem atentatu leta 1979. V njej je pridno (upam, da tudi korektno) prepisanih precej odlomkov (z deloma zanimivimi podrobnostmi) iz arhivskega gradiva Slovenije, pri dokazovanju odgovornih za atentat pa se knjiga vdaja špekulacijam. Nemški opazovalec dogajanja v tedanji Jugoslaviji, žurnalist Viktor Meier, meni, da je bil atentat intriga slovenske SDV proti jugoslovanski, Omerza pa trdi, da je atentat ukazal sam Beograd. Ne za eno ne za drugo teh različic ni resnih dokazov, tedanja (interna) preiskava SDV in tudi sodna preiskava sta izhajali iz ločene akcije mariborskih dejavnikov SDV. Te tretje različice doslej nihče ni utegnil zavreči z verodostojnimi in resnimi zgodovinskimi dokazi. Leta 2012 je celovška Mohorjeva izdala še nemški prevod Omerzove knjige, 2013 pa še eno knjigo istega avtorja. V središču slednje je Janez Zemljarič kot ugrabitelj nekega poslovneža v letu 1975.

Konec poletja 2011 je Mohorjeva izdala še eno delo, ki sodi v ta sklop, in sicer knjigo Floriana Thomasa Rulitza, ki obravnava »blajburško« in »vetrinjsko« tragedijo. V kratkem poglavju avtor obravnava tudi likvidacijo bivšega ustaša v Celovcu leta 1975, ne da bi osvetlil širše ozadje hrvaške emigracije, z deloma naivnim zaupanjem v izpovedi vrstnikov ubitega in deloma nejasnim navajanjem referenc v opombah. Leta 2012 sta Jože Dežman in že omenjeni Hanzi Filipič pripravila razstavo »Vroče sledi hladne vojne«. Projekt so podprli Mohorjeva, Gorenjski muzej, zasebna ustanova Kärntner Sparkasse, avstrijsko zunanje ministrstvo ter slovensko ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Na ogled je bila najprej v Sloveniji, leta 2013 pa še na Koroškem. Sodelovalo je več avtorjev, med drugimi tudi omenjena Omerza in Rulitz. Glavni namen razstave je bil prikazati na eni strani jugoslovansko-slovenski »totalitarizem«, na drugi pa »demokratično državo« Avstrijo. Eden od velikih problemov te razstave je, da je tudi narodnostni konflikt obravnavala skoraj izključno skozi opisano paradigmo. Od nje nekoliko odstopa zadnji odstavek v enem od poglavij, ki jih je oblikoval Hanzi Filipič (UDBA in koroški Slovenci, razstavni katalog, str. 114): »S svojimi akcijami v zamejstvu je SDV poskušala omiliti tudi pritisk koroških nemškonacionalnih organizacij in koroških oblasti na slovensko narodno skupnost ter s tem tudi zajeziti hitro napredujočo asimilacijo.«

V zadnjem letu se je v tej igri na slovenski strani pojavil nov akter: Roman Leljak, vsekakor sporna osebnost. Najprej je razkrival usodo Nemcev v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne in po njej, potem pa je v arhivu izbrskal dokumente o novejšem dogajanju. Konec lanskega leta je predsedniku koroškega Heimatdiensta, dr. Josefu Feldnerju, na javni prireditvi v Sloveniji izročil dva DVD-ja s približno 1500 preslikanimi dokumenti, ki v glavnem obravnavajo dvakratni vdor SDV v prostore KHD-ja v letih 1973 in 1974. SDV je v tistih akcijah preslikala vrsto dokumentov, verjetno je iskala dokaze za vodilno vlogo Heimatdiensta pri protislovenskih akcijah. Kakor so napisali 2013 v decembrski številki glasila KHD-ja »Der Kärntner« (Korošec), sta bila oba vdora »profesionalna«, saj ni bilo opaziti nobenih sledi, tako da organizacija o tem do odkritja dokumentov v slovenskem arhivu ni slutila ničesar. Glasilo piše o tem incidentu na strani 16 pod nekoliko zaostrovalnim naslovom »Agenti so imeli licenco za usmrtitve«, članek pa je sicer napisan v zelo spravljivem slogu. Tistemu, ki pozna publikacije KHD-ja v času do približno leta 2004, se zdi čudno, da so to temo obravnavali na eni sami strani od skupaj dvajsetih. V prejšnjih časih bi jo uvrstili kot naslovno in ji namenili še nekaj dodatnih strani! Članek omenja še bombni atentat na prostore KHD-ja 10. novembra 1974, izzveni pa s tem, da sicer poudarja potrebo raziskovanja tega dogajanja, zavrača pa ponovno ustvarjanje sporov.

Po zgoraj omenjenem interpretacijskem vzorcu (totalitarizem na eni strani, demokracija na drugi) bi utegnili Heimatdienst v tistem času videti kot žrtev »komunističnega terorja«. Če gledamo posamično akcijo, npr. vdor v njegove prostore, potem je KHD gotovo »žrtev« teh vdorov. Toda če upoštevamo celotno delovanje KHD-ja, bi morda v tem primeru lahko upoštevali zgoraj omenjeno Filipičevo tezo o akcijah SDV, ki so skušale omiliti pritisk na koroške Slovence. Do danes ni bila narejena niti ena izčrpna znanstvena raziskava o nemškonacionalnih organizacijah na Koroškem, ki bi slonela tudi na arhivskih virih, predvsem pa na internih virih teh organizacij. Kljub temu je mogoče izluščiti naravo in namen teh organizacij že na podlagi njihovih publikacij in njihovih v medijih dokumentiranih akcij. Za to je treba poseči nekoliko nazaj, vsaj v čas po podpisu avstrijske državne pogodbe leta 1955. V slovenščini so o tem pisali predvsem sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, v nemščini pa je o KHD-ju napisal diplomsko nalogo Martin Fritzl. Objavljena je bila pri koroški založbi Drava leta 1990.

V Sloveniji se nekateri obnašajo kot plemena v boju proti drugim plemenom. Zrele nacije pa ne ravnajo tako.

Teh nemškonacionalnih organizacij je v resnici več, pokrivajo pa celoten spekter družbenih dejavnosti: od oživljanja običajev in t. i. ljudske kulture prek vzdrževanja tradicij v različnih veteranskih in podobnih združenjih tja do KHD-ja, ki je bil do pred nekaj leti zbirna in izrazito politična organizacija tega spektra. Danes pa prepričanje javnosti, da je KHD centrala protislovenstva vsekakor ne ustreza resničnim dejstvom.

Kot prva organizacija nemškega nacionalizma je bila po drugi svetovni vojni, leta 1948, ustanovljena »Kärntner Landsmannschaft«, njeno istoimensko glasilo je bilo nekaj časa najpomembnejši redni propagandni organ nemškega nacionalizma. V zadnjih letih, ko je KHD nekoliko spremenil svojo usmerjenost, pa se je to ponovilo. Še pred podpisom državne pogodbe je bilo ustanovljenih nekaj veteranskih organizacij, leta 1953 tudi predhodnica t. i. Ulrichsberggemeinschaft, ki od leta 1958 prireja v začetku jeseni srečanja na Vrhu (Ulrichsberg) severno od Celovca. Tudi v njenem glasilu so bili nekaj časa redni protislovenski članki. Še leta 1955 sta bili ustanovljeni organizaciji koroških brambovcev (Kärntner Abwehrkämpferbund, KAB) in šolsko društvo »Südmark«.

KHD je bil ustanovljen januarja 1957 kot krovna organizacija brambovcev, Landsmannschaft in Südmarke. Prva akcija tega združenja je bila usmerjena proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu, ki ga je deželna vlada uvedla leta 1945, deloma iz resne želje po novih odnosih med večino in manjšino v deželi, deloma pa iz zunanjepolitičnih razlogov, da bi zmanjšala legitimnost ozemeljskih zahtev Jugoslavije, češ, poglejte, kakšne pravice ima manjšina na Koroškem. Ta akcija je deloma uspela: dvojezičnega pouka so bili deležni od leta 1959 samo otroci, ki so jih starši izrecno prijavili. To je odprlo pot socialnemu pritisku na starše, ki se je kazalo v upadanju števila dvojezičnih šolarjev, trend se je šele v zadnjih letih odločilno obrnil. Neuspešni pa so bili nemški nacionalisti v nameri, da bi hkrati skrčili ozemlje, na katerem je obisk dvojezičnega pouka sploh mogoč, na občine, kjer bi se s t. i. tajnim ugotavljanjem manjšine priznalo vsaj 30 odstotkov prebivalstva k slovenski manjšini.

Heimatdienst je zastopal stališče, da na Koroškem lahko vsak govori svoj jezik, toda dežela naj ima za večno značaj »nemške dežele«, celotna dežela naj bo v svoji zunanji podobi pred vsem svetom enotna.

Minilo je 10 let, KHD je 1968 začel izdajati svoj list »Ruf der Heimat« (Klic domovine, od 1987 naprej »Der Kärntner«), ki so ga v najboljših časih tiskali v nakladi več kot 200.000 izvodov in s tem pokrivali vsa gospodinjstva na Koroškem. Oktobra 1970, ob 50. obletnici plebiscita, je izšla 14. številka tega glasila. V njej je bil zapis, ki govori o tem, da bo na Koroškem obrambni boj končan šele tedaj, ko ene od obeh narodnosti ne bo več. Mnogi so to razumeli kot poziv h »genocidu«, KHD pa je temu ugovarjal, saj je v istem odstavku poudaril, da pri tem boju ne sme biti nasilja, ampak naj govori samo orožje duha in srca. Prav to ima danes očitno v mislih heimatdienstovski predsednik, ko vedno znova poudarja, da je obrambni boj končan, tudi duhovni obrambni boj! (Prva takšna meni dostopna izjava je iz leta 2006.) Poleg tega dr. Feldner poudarja, da KHD nikoli ni nasprotoval dvojezičnim napisom, ampak samo številu napisov ali načinu, kako jih je tedanja vlada poskušala uvesti. Če pa skušamo razumeti še en stavek v omenjeni številki glasila, vidimo načelno nasprotovanje izpolnitvi 7. člena avstrijske državne pogodbe (ADP) v točki dvojezičnih napisov. Glasilo pravi, da naj ima na Koroškem vsak možnost govoriti svoj jezik, toda dežela naj ima za večno značaj »nemške dežele«, celotna dežela da naj bo v svoji zunanji podobi pred vsem svetom enotna. Ob takšnem pisanju ne moremo ugotoviti drugega, kot da to jasno izključuje možnost vsakega dvojezičnega napisa v deželi. S takšno propagando se je mentalno pripravljal podvig proti dvojezičnim napisom (»Ortstafelsturm«) dve leti pozneje.

Sicer ni dokazov, da je KHD neposredno organiziral »Ortstafelsturm«, toda v koroški deželni vladi so v letih po tem pogromu pripravili dokumentacijo, ki pa je potem nikoli niso objavili. V njej je kot vodja enega od pohodov proti napisom omenjen nameščenec avstrijske vojske in (poznejši) vidni funkcionar Heimatdiensta.

Naslednja večja akcija KHD-ja, skupaj z brambovci in s svobodnjaško stranko (FPÖ), je bila od leta 1983 spet namenjena šolstvu. Propagirali so dosledno ločitev otrok in tisti, ki bi jih starši prijavili za dvojezični pouk, naj bi hodili v t. i. središčne šole. To se je očitno tudi širši javnosti zdelo preveč radikalno, nemškonacionalne organizacije so bile izpostavljene očitkom rasizma in apartheida, v deželi pa se je po ustanovitvi celovške univerze leta 1970 in po splošnih družbenih spremembah v 70. letih prejšnjega stoletja in pozneje začela uveljavljati močna intelektualna plast, ki je takšnemu nacionalizmu ostro nasprotovala. To zadnjo večjo nemškonacionalno šolsko kampanjo lahko najbrž ocenimo kot v bistvu propadlo. Bolj razgledani nemškonacionalni zastopniki pa so očitno spoznali, da z nadaljevanjem takšne politike ne bodo imeli prihodnosti.

V Avstriji noben vidnejši politik ali medij ne »razkriva« udeležbe avstrijskih tajnih služb v atentatih na Južnem Tirolskem v Italiji.

Po podpisu t. i. konsenznega papirja glede dvojezičnih napisov med KHD in dvema slovenskima organizacijama leta 2005 (tema se je potem pridružila še tretja) so se druge nemškonacionalne organizacije ostro postavljale proti KHD-ju, skupaj s haiderjanci, ki so bili do marca 2013 na Koroškem vodilna stranka.

Danes se tudi na »razkrivanja« delovanja Udbe v Sloveniji odziva predvsem stranka FPÖ, ki od časa do časa zahteva izročitev kakšnega bivšega slovenskega politika avstrijskim sodnim oblastem in podobno. Zdi se, da v Sloveniji nekateri kar čakajo na to in obžalujejo, da v Avstriji ni večjega odziva. Zanimivo je dejstvo, da na primer v Avstriji noben vidnejši politik ali medij ne »razkriva« udeležbe avstrijskih tajnih služb v atentatih na Južnem Tirolskem v Italiji. Tudi dejstvo, da se je v Avstriji mudilo kar nekaj v Italiji obsojenih »teroristov«, javnosti ne razburja. Če se o tem govori ali piše, se to dogaja brez ihte in sproščeno. Podobno je z »državnim terorizmom«, ki so ga in ga po potrebi še vedno izvajajo »demokratične države« kot na primer ZDA in Izrael ali recimo svoj čas Belgija v Kongu. Tudi o organizaciji »Gladio« uradno molčijo vse vpletene zahodnoevropske države. In ko človek razmišlja o vzrokih za to razliko v obnašanju zahodnih držav na eni in Slovenijo na drugi strani, je možen odgovor ta, da so tiste države trdne nacije, v Sloveniji pa se nekateri obnašajo kot plemena v boju proti drugim plemenom. V tem sklopu je antikomunizem najbrž dejansko največja neumnost, kakor je to v drugih okoliščinah ubesedil leta 1943 na nekem predavanju v ZDA veliki nemški pisatelj Thomas Mann.