Marjeta Doupona

15. 2. 2014, 15:10  |  Politika

Manipuliranje s šolami

Na lestvici 100 najboljših OŠ z NPZ  sta samo po ena šola s Koroške in iz Pomurja

V Sloveniji je 450 osnovnih šol. Razlike med njimi so velike kot dan in noč. A katere razlike? Predvsem razlike o tem, v kakšnih pogojih živijo otroci, ki te šole obiskujejo.

Na lestvici 100 najuspešnejših šol na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), ki jo je pred kratkim objavil visokošolski center Alma Mater Europaea (podatke pa pridobil od zbiralca podatkov RIC - Republiškega izpitnega centra) so praviloma šole iz urbanega okolja oziroma zaledja mest. Od 38 pomurskih šol je na lestvici stotih najboljših le 1 in od 17 koroških šol prav tako 1. Nobena šola ni iz Zasavja. Ena je iz Bele Krajine, pa še ta iz urbanega okolja, Črnomlja. Če iz analiz podatkov NPZ, mature in mednarodnih raziskav, ki kažejo na to, da so razlike med slovenskimi šolami majhne, sklepamo, da so kvalitetne šole enakomerno porazdeljene po vsej Sloveniji, potem bi moralo biti na lestvici vsaj 8 pomurskih in vsaj 3 ali 4 koroške. Vendar jih ni.

Ko računamo delež pojasnjene variance oziroma to, koliko razlik med šolami lahko pripišemo šolam samim in koliko učencem, ki jih obiskujemo, dobimo različne podatke. Gašper Cankar z RIC v enem od svojih člankov pravi, da »…analize podatkov nacionalnega preverjanja znanja kažejo, da razlike med osnovnimi šolami predstavljajo le 10–20 % variance dosežkov učencev. Vsekakor lahko glede na rezultate analize dosežkov nacionalnega preverjanja znanja zaključimo, da so razlike pri dosežkih za vključene predmete konec devetega razreda med osnovnimi šolami v relativnem smislu majhne v primerjavi z razlikami med dosežki učencev znotraj šol

Če pogledamo rezultate mednarodnih raziskav, pa vidimo, da so razlike med šolami še manjše. V nedavno objavljeni Mednarodni raziskavi bralne pismenosti PIRLS so rezultati pokazali, da razlikam med šolami lahko pripišemo le 5% vse variance. Pri čemer teh 5% ne pomeni nujno kar razlike v kvaliteti izobraževanja, ampak se v njih lahko skrivajo tudi drugi dejavniki, na primer opremljenost šole ali kvaliteta izvedbe obveznih vsebin, ki je močno odvisna od finančnih zmožnosti šole in učenčevih staršev.

Se pravi, da lahko rečemo, da razlik v dosežkih šol ne določajo šole, ampak otroci, ki jih obiskujejo. In če so razlike v poučevanju  majhne, če imamo centraliziran šolski sistem in en kurikulum za vse šole, kako je potem mogoče, da otroci v Prekmurju in na Koroškem v akademskem smislu funkcionirajo popolnoma drugače od njihovih vrstnikov v Ljubljani in njenem primestju? Ponujata se nam dva odgovora. Prvič, glede na to, da večina ljudi v Sloveniji verjame, da je izobraževanje vsaj približno enako dostopno vsem, bi lahko rekli, da so otroci v Ljubljani pač pametnejši od otrok v Prekmurju ali na Koroškem, kajne? Upam, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi temu nesmislu verjel.

In drugi možen odgovor? Če niso intelektualne razlike tiste, ki določajo razliko med Ljubljano in Prekmurjem, potem morajo biti to zunanje okoliščine. Tu bi ugotovili,  da so razlike med šolami, oziroma med otroki, ki te šole obiskujejo, ogromne:  kaj imajo družine doma, kam hodijo na počitnice, kam učenci hodijo v šolo v naravi – v Kranjsko Goro in vsepovsod drugam leto za letom ali enkrat v 9 letih v bližnji lovski dom? Koliko berejo: ali doma sploh imajo knjige? Koliko knjižnic in knjigarn je v Prekmurju in na Koroškem dostopnih peš ali z javnim prevozom?  Kaj pa v Ljubljani? V Beli krajini ni nobene knjigarne, pa še marsikje v Sloveniji ne.

Objavljeni seznam je torej popolnoma nerelevanten za razpravo o uspešnosti slovenskih osnovnih šol.

Uspešnost šole lahko definiramo le z razliko med vhodnim in izhodnim dosežkom, če se izrazimo nekoliko tehnološko. Primerjamo lahko šole, ki delujejo v podobnem socialno ekonomskem okolju oziroma jih primerjamo z drugimi statističnimi prijemi, šole po dosežku na primer razporedimo glede na izobrazbo staršev ali število knjig v družini (oboje sta dokaj zanesljiva statistična kazalca SES) in potem pogledamo, ali šole dosegajo višji ali nižji dosežek od pričakovanega.

Barbara Neža Brečko, raziskovalka na Skupnem raziskovalnem centru Evropske komisije v Sevilli: »Če bi pogledali sliko regresijske analize, bi videli, da se šole razporejajo po regresijski premici od najmanj uspešnih do najbolj uspešnih. Če bi podrobneje proučili  izbrane šole na spodnjem koncu premice in šole na zgornjem koncu premice, bi prišli do naslednjih zaključkov – v zgornjem koncu je veliko večji delež šol iz priviligiranih okolij (npr. ljubljanske regije), na spodnjem delu premice so večinoma šole iz depriviligiranih okolij, delež pojasnjene variance med samo tema dvema skupinama pa bi bil veliko večji.« 

Regresijska premica, ki loči uspešne od neuspešnih šol. Vir podatkov: Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS.

Regresijska premica, ki loči uspešne od neuspešnih šol. Vir podatkov: Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS.

Opombe h grafu:
Kot najvišjo izobrazbo vzamemo najvišjo izobrazbo vsaj enega od staršev. Nižja vrednost povprečne izobrazbe pomeni nižjo izobrazbo, višja vrednost pa višjo izobrazbo. Vrednost 2 pomeni končano OŠ, vrednost 6 pa končano univerzo. Noben razred ni tak, da bi vsak otrok imel vsaj enega starša z univerzitetno izobrazbo. Slovensko povprečje na PIRLS 2006: 522 točk. (Nekatere šole pod regresijsko premico so na seznamu 100 najboljših šol.)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.