Boris Matić  |  foto: Borut Krajnc

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Družba

Poganjki na pogorišču

Po petih letih nenehnega upadanja aktivnosti v gradbeništvu se kažejo znaki, da je dno doseženo. Kakšno je stanje, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti in kakšne so možnosti za razvoj?

S propadom večjih, starejših gradbincev so njihove ostanke prevzele nove skupine – konzorciji izvajalcev. Tak primer je stanovanjska soseska Zeleni gaj na Brdu v Ljubljani. Graditi jo je začelo Gradbeno podjetje Grosuplje, ki je končalo v stečaju. Dela so prevzeli Strabag, Imos in SGP Tehnik.

S propadom večjih, starejših gradbincev so njihove ostanke prevzele nove skupine – konzorciji izvajalcev. Tak primer je stanovanjska soseska Zeleni gaj na Brdu v Ljubljani. Graditi jo je začelo Gradbeno podjetje Grosuplje, ki je končalo v stečaju. Dela so prevzeli Strabag, Imos in SGP Tehnik.

Gradbeništvo je bilo ena večjih žrtev gospodarske krize v Sloveniji. Nekdaj nedotakljivi šefi velikih gradbenih podjetij so za zapahi ali v preiskovalnih postopkih. Gradbena podjetja, kot so Vegrad, Primorje, SCT, Kraški zidar …, so v stečajih. Bosanski delavci so se preselili v Nemčijo. Državne investicije so se znatno zmanjšale. Zasebnih investicij v nepremičnine, razen v enodružinske hiše, je izredno malo.

V medijih smo lahko prebrali in slišali veliko analiz krize v gradbeništvu in kaj vse jo je zakrivilo: pohlep, lahkomiselnost, prepoceni denar, preveč dodatnega, umetnega povpraševanja z državnimi investicijami, finančno rokovnjaštvo. In po petih letih propadanja, odkrivanja napak in razpravljanja o tem, kaj vse je šlo narobe, se kažejo prvi znaki, da je dno doseženo.

Številke kažejo navzgor

Desetega februarja je Urad za makroekonomske analize in razvoj sporočil javnosti, da se je glede na prejšnje leto obseg del v slovenskem gradbeništvu povečal za 30 odstotkov. To zbuja zmerni optimizem, zlasti zato, ker naj bi k temu pripomoglo uspešno črpanje evropskih sredstev – gre torej za investicije z evropskim, ne državnim (torej, sposojenim) denarjem. Pri gradnji inženirskih objektov se lahko primerjamo z letom 2005, gradnja stanovanjskih objektov pa še vedno zelo zaostaja.

Ali lahko torej rečemo, da slovensko gradbeništvo okreva? Prvo, kar pride na misel, je star borznoposredniški rek o mrtvi mački: Še mrtva mačka se odbije, če pade dovolj globoko. To je opis stanja, ko se vrednost podjetja po dolgotrajnem in strmem padcu za kratek čas spet poveča, nato pa se padec nadaljuje. Kljub spodbudni novici se je namreč treba zavedati, da se je vrednost opravljenih gradbenih del od leta 2008, ko je bilo gradbeništvo na vrhuncu, do danes znižala za vrtoglavih 70 odstotkov. Še septembra lani je statistični urad poročal o osemodstotnem letnem padcu v gradbeništvu. Spodbudna novica o porastu je torej lahko samo posledica pravočasnega črpanja evropskih sredstev – ptica selivka, ki ne prinese pomladi.

Navkljub temu črnogledemu opozorilu je med slovenskimi gradbinci zaznati, da slabše pač ne more biti. In tako z zmernim upanjem zrejo v prihodnost in čakajo, kaj se bo zgodilo.

Kakšna bo prihodnost slovenskega gradbeništva? Kakšni so trendi, kje so priložnosti za preboj in kako bi lahko pomagala država?

Vzpon in padec (Vir: Statistični urad RS)

Vzpon in padec (Vir: Statistični urad RS)

Nič več ne bo, kot je nekdaj bilo

Preden se ozremo v prihodnost, je treba poudariti, da je današnje slovensko gradbeništvo krepko drugačno od tistega pred petimi ali šestimi leti.

Leta 2008 smo namreč v Sloveniji poznali predvsem močne, velike gradbince, ki so bili zelo dobro vertikalno povezani. Imeli so veliko tovornjakov, žerjavov, mehanizacije, betonarn, ljudi, opreme. Na vrhuncu gradbeniškega razcveta je na primer Vegrad kupoval zemljišča, načrtoval gradnjo v svojem projektivnem biroju, objekte sam zgradil in prodajal. Tako je kar največ dobička ostalo v podjetju.

V časih debelih krav, ko je bil denar izredno poceni (obresti so bile nizke in banke so zlahka posojale denar), gradbena podjetja niso bila posebej motivirana, da bi delovala učinkovito. Enostavno kreditiranje in visoke cene na trgu, ki so jih omogočila posojila kupcem, so prinašali ogromne dobičke pri gradbenih projektih. Zato je z leti gradbena operativa postajala vedno bolj neučinkovita. Stroški dela in gradbišč so naraščali, a zaradi velikih dobičkov to ni bilo odločilnega pomena. Po ocenah nekaterih gradbenih nadzornikov je bilo izgubljenih ur in prostega teka na gradbiščih okoli 30 odstotkov – a navkljub neučinkovitemu delu je bilo pri projektu mogoče na trgu doseči 30–40 odstotkov dobička.

Vrednost opravljenih gradbenih del se je od leta 2008, ko je bilo gradbeništvo na vrhuncu, do danes znižala za vrtoglavih 70 odstotkov.

V starih dobrih časih se je likvidnost gradbenega podjetja zagotavljala sama od sebe. Če si bil reden plačnik in si imel devetdesetdnevni plačilni rok pri nabavi materiala, si kupil material, ga vgradil, prejel mesečno plačilo od investitorja in v roku plačal dobavitelja. Likvidnost podjetja tako ni bila odločilnega pomena.

Dobava materiala je pomenila (in še danes pomeni) pomemben vir prihodka za gradbinca. K vsakemu materialu in opremi, od stekla do prezračevalnega sistema, je krovno gradbeno podjetje poleg stroškov dela prištelo še maržo. Gradbinci tako niso zaračunavali samo stroškov dela in vgradnje, ampak tudi preprodajalsko maržo.

Če povzamemo: gradbeništvo po letu 2000 je bilo trg velikih podjetij, od katerih so bili odvisni mali podizvajalci. Bilo je vertikalno povezano, neučinkovito. Imelo je lahek dostop do denarja, ni mu bilo treba zagotavljati dodatnih finančnih sredstev za vnaprejšnje plačevanje materiala, in še pri dobavi materiala so gradbinci služili z maržami.

Razpad sistema

Ko je poceni denar presahnil in so banke nehale kreditirati gradbeništvo, so se pojavile dobro znane težave. Gradbena podjetja so imela še nedokončane projekte, preplačana zemljišča, ki se jih niso mogla znebiti, ogromne obroke kreditov. In tako sta se začeli iskanje notranjih rezerv in varčevanje.

Najprej so podjetja omejila stroške dela. Delavce so plačevala čim manj oziroma so jih nadomestila s sodobnimi sužnji iz bivših republik Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine. Prenehala so plačevati podizvajalce, nato pa še svoje delavce. Ker delavca lahko vedno izigraš in zamenjaš, dobavitelja materiala pa težko.

A na neki točki so postali ljudje nepogrešljivi in se iz njih ni dalo stisniti nič več. Treba je bilo varčevati pri materialu. Ustavila so se plačila dobaviteljem in s tem je bilo tudi konec zaupanja dobaviteljev in ugodnih plačilnih rokov. Kar naenkrat je bil za material potreben vedno višji, včasih tudi stoodstotni avans, kar je bilo popolnoma drugače kot prej, ko je bila dobava materiala plačljiva na dolgi rok. To je vodilo v razpad velikih, integriranih sistemov in nastanek mikropodjetij, specializiranih za različna dela in izdelke, ki se borijo, da bi preživela na trgu.

Če se lahko na slovenske razpise prijavljajo avstrijski gradbinci, zakaj se slovenski obrtniki ne bi mogli prijavljati na tuje?

Novo stanje

Gradbena podjetja na današnjem trgu so popolnoma drugačna od podjetij pred petimi leti. Z izjemo tujih, predvsem avstrijskih velikanov, ki prodirajo na slovenski trg (Strabag, Porr, Alpine Bau), ni velikih gradbenih podjetij s svojo operativo. Večina slovenskih podjetij spada v eno od dveh skupin: ali gre za t. i. telefonski inženiring ali specializiranega izvajalca.

Telefonski inženiring je podjetje, sestavljeno iz majhnega števila delovodij in organizatorjev dela na gradbišču, ki ima ključno konkurenčno prednost: sposobno je pridobiti jamstvo pri banki. Tako podjetje se prijavi na razpis, pridobi jamstvo, a v resnici ne izvede nobenih del. Vse opravijo manjši, specializirani izvajalci, ki jih med seboj uskladijo in organizirajo, pri čemer uporabljajo predvsem telefon. Podjetje živi predvsem od tega, da pobira marže pri storitvah podizvajalcev in pri dobavi materiala, kruh pa si služi zlasti s preprodajo gradbenega materiala.

Pri telefonskem inženiringu so dobički razmeroma majhni, saj je njegova dejavnost pravzaprav samo koordinacija. Ker takšna podjetja niso odvisna od izvajalcev, s katerimi sodelujejo, lahko na razpisih ponujajo dampinške cene. Njihov cilj je predvsem pridobiti posel, saj se zavedajo, da lahko vedno najdejo izvajalce.

Na drugi strani so specializirani izvajalci – keramičarji, pleskarji, zidarji, vodovodarji –, ki ne morejo pridobiti jamstev pri bankah in se ne morejo potegovati za delo na razpisih. Ti so prisiljeni pristajati na pogoje tistih, ki so jamstvo sposobni pridobiti.

Po propadu gradbenih podjetij se je večina delavcev odpravila iskat kruh v tujino. Veliko slovenskih podjetij, ki so uvažala delavce z Balkana je dejavnost preselila na sever, tudi v Nemčijo, in ohranila prakse slabega ravnanja z delavci.

Po propadu gradbenih podjetij se je večina delavcev odpravila iskat kruh v tujino. Veliko slovenskih podjetij, ki so uvažala delavce z Balkana je dejavnost preselila na sever, tudi v Nemčijo, in ohranila prakse slabega ravnanja z delavci.

Rabota z rabati

Nad vsem pa visi oblak težav z dobavo in preprodajo materiala. Zaradi stiskanja pri stroških dela se presenetljivo veliko udeležencev v procesu gradnje zanaša na »rabat« oziroma maržo pri prodaji vgrajenega materiala investitorju.

Investitor naj bi namreč imel pregled nad stroški materiala in stroški dela za njegovo vgradnjo. A v človeški (in mogoče še posebej slovenski) naravi je, da delo neradi plačamo, material pa zlahka. Tako se v resnici iz stroškov materiala financirajo vsi, od gradbincev do nadzornikov in arhitektov. Za vgradnjo denimo prezračevalnega sistema dobijo od prodajalca opreme svoj delež glavni gradbinec, strojni izvajalec in monterji, projektant strojnih inštalacij … in si zato lahko privoščijo na videz konkurenčnejšo ponudbo pri stroških dela. Material pač stane – to bo vsak investitor razumel …

A prav tu je bistvo problema. Temu lahko rečemo rabat ali provizija, a v končni fazi gre za podkupnino, goljufanje naročnika in škodovanje stroki.

Po eni strani gre za podkupnino, ki jo prodajalec plača gradbincu, da vgradi ravno njegov material. Prodajalec, ki ne bo želel privoliti v sistem »rabata«, bo gradbincu in preostalim odvzel pomemben vir dohodka, zato bo izgubil kupce.

Po drugi strani gre za goljufanje naročnika. Pri rabatih namreč ne gre za transparentnost; nihče ne izstavi investitorju računa in reče, da je prištel še dveodstotno prodajno maržo. Prvič zato, ker se te provizije gibljejo bolj v rangu deset do trideset odstotkov, in drugič zato, ker bi vsak investitor rekel, da bo sam kupil material in organiziral dobavo na gradbišče, če bo s tem prihranil dvajset odstotkov cene materiala.

Gre pa tudi za škodovanje lastni stroki. Gradbinec, katerega večina prihodkov so rabati, bo naročniku predstavil izredno ugodne, a nerealne stroške dela. Arhitekt, ki bo od prodajalca svetil prejel deset odstotkov nabavne vrednosti v zameno za izbiro njegovih luči, si lahko privošči nižjo ceno – in izrine konkurenco s trga. Gre za negativno povratno zanko, ki kaznuje tiste, ki ne privolijo v to igro, in ta naročnikov pravzaprav ne moti – rajši plačajo nekaj tisočakov več za »prestižni« material, kot da bi dali par stotakov več in pošteno plačali delo.

Kako naprej?

Če povzamemo: današnje gradbeništvo je razdrobljeno, sestavljeno iz majhnih, specializiranih podjetij (z izjemo tujih podjetij). Gradbena podjetja težko pridobivajo jamstva, tista, ki jih lahko, pa so v zelo privilegiranem položaju. Dobički izvajalcev so minimalni, njihov veliki del pa je dobiček iz preprodaje materiala. Dobava materiala na gradbišče je težavna, saj dobavitelji zahtevajo velika predplačila, to pa od izvajalca zahteva denar, ki ga enostavno nima.

Kako bi torej lahko poenostavili zadeve in omogočili hitrejši razvoj slovenskega gradbeništva? Kako bi lahko spodbudili ostanke nekdaj velikih podjetij, da se povežejo med seboj, in jim morda celo omogočili prodor na tuje trge?

Možnosti so tri: ločevanje dela od materiala, poenostavitev pridobivanja jamstev in spodbujanje mednarodnih navezav.

Ločevanje dela in materiala

Janko Žnidaršič iz podjetja PUZ je strokovnjak za nadzor gradbišč in vodenje gradbenih postopkov. Pred kratkim je investitorju, podjetju Mijaks, ki se je specializiralo za gradnjo varovanih stanovanj za starejše, predlagal nov model naročanja posla. Namesto da bi pri gradbenemu podjetju naročili posel »na ključ« ali pa s štetjem dejansko vgrajenega materiala »po popisu«, bodo posebej dobavili material in delo. Pravzaprav ne gre za nov koncept – uporablja ga večina ljudi, ko gradi svojo hišo. Takrat sami nabavijo material, obrtnikom pa plačajo njegovo vgradnjo.

Z ločevanjem dela od materiala to načelo prenesemo na obsežnejše posle. Gradbeno podjetje, ki se prijavi na razpis, obdrži svojo osnovno dejavnost in material – dobavi beton, pesek, omet in opravi vsa groba betonerska in zidarska dela. A na primer okna investitor kupi in plača posebej. Tako proizvajalec ve, da bo plačilo prejel, ter ga tudi prejme vnaprej. Gradbincu ni treba založiti denarja za material in zagotavljati likvidnosti, in sporoči samo dan, ko mora biti material na gradbišču. Na gradbišču nato material prevzame in ga vgradi ter tudi jamči za njegovo celovitost.

Ključno pri tem načinu je, da je tveganje za gradbinca in za dobavitelja manjše. Z ločevanjem dela od materiala bi tudi zmanjšali obseg oddanega posla in s tem obseg jamstva, ki ga mora podjetje pridobiti. Manjše jamstvo pomeni, da lahko pri poslu konkurirajo tudi manjši, domači ponudniki.

Pri takem sistemu pa so dobički manjši. Ni več pomembno, kdo da koliko rabata gradbincu, ampak kdo investitorju ponudi najboljšo ceno. In ker se delo ne more več financirati iz rabatov, morajo gradbinci in obrtniki postaviti realne cene za vgradnjo materiala in delo.

Tak sistem pa je seveda izziv pri javnih naročilih, kjer običajno iščejo enega, najugodnejšega izvajalca. Od države bi tak sistem zahteval, da korenito prevetri zakonodajo s področja javnega naročanja in ob javnih investicijah razbije projekt na sklope ter po teh išče najugodnejše dobavitelje materiala in izvajalca del.

To bi zahtevalo veliko zavzetost državnih kadrov na področju vodenja investicij. Prav za to pa že imamo velika državna podjetja, kot je DRI (Družba za razvoj investicij) – strokovnjake s področja gradbeništva, ki po končani gradnji avtocestnega križa nimajo ravno polnih rok dela.

Poenostavitev pridobivanja jamstev

Ključna razlika med inženiringi in manjšimi izvajalci je sposobnost pridobivanja bančnega jamstva za dobro izvedbo posla, ki je prvi pogoj za sklenitev vsakega večjega posla. Zahtevana vrednost jamstva znaša na primer deset odstotkov vrednosti razpisanih del. Zaradi slabih izkušenj z jamstvi iz preteklih let so banke izredno previdne in zahtevajo velik depozit – da bi torej gradbinec pridobil jamstvo, mora v banki vezati nekaj odstotkov vrednosti posla, za katerega se poteguje, kar pa je izredno težko, saj tega denarja nima. Pri poslu, vrednem tri milijone evrov (stanovanjski blok ali cestni odsek), to pomeni, da bi moral imeti izvajalec na zalogi 150 tisoč evrov sredstev, kar pa je skoraj nemogoče.

Zato bi bilo treba omogočiti, da se oblikuje konzorcij izvajalcev, ki bi jamčili za lastne segmente del. S tem bi se pri razpisih lahko vzpostavili grozdi med seboj sodelujočih podjetij, ki bi z več manjšimi jamstvi dosegli skupno vrednost zahtevanega jamstva. Tako bi omogočili in spodbudili ponovno združevanje danes razpadlih podjetij.

Gradnje avtocestnega križa ne bo več, tretja os in drugi tir se odmikata. Zasebnega kapitala, ki bi investiral v gradnjo, skoraj ni. Zaradi tega se je treba usmeriti v tujino.

Spodbujanje dela s tujino

Pri kakršnemkoli resnem razmišljanju o preporodu slovenskega gradbeništva se je treba zavedati, da so zlati časi najverjetneje minili. Gradnje avtocestnega križa ne bo več, tretja os in drugi tir se odmikata. Zasebnega kapitala, ki bi se investiral v gradnjo, skoraj ni.

Zaradi tega se je treba usmeriti v tujino. Inženirsko in obrtniško znanje sta neposredno izvozljivi in s skupnim trgom v EU bi lahko naša podjetja konkurirala kjerkoli. V tujini je veliko kapitala, ki išče investicije – kriza se v Evropi počasi končuje.

Nujno bi bilo torej, da se na področju internacionalizacije sprejme dvojni pristop: na eni strani gradbenim podjetjem omogočiti in jih spodbuditi k delu v tujini, na drugi strani pa v Slovenijo privabiti investicijski denar.

Tu bi na pomoč morala priskočiti stanovska združenja in tudi država. Če se lahko na slovenske razpise prijavljajo avstrijski gradbinci, zakaj se slovenski obrtniki ne bi mogli prijavljati na tuje? Na tem področju je izjemno veliko storil Riko, ki je gradbeniški posel uspešno razširil v tujino in s seboj potegnil tudi druge obrtnike. S spremljanjem in aktivnim kuratorstvom izbora evropskih razpisov in njihovo objavo po segmentih (glede na vrednosti del, tip del …) bi lahko obrtna in gospodarska zbornica veliko pripomogli, da bi se domača podjetja lažje znašla v tujini.

Imamo tudi veliko nedokončanih nepremičninskih projektov. Družba za upravljanje terjatev bank bo skupaj s slabimi posojili v upravljanje dobila tudi zemljišča, s katerimi so posojila zavarovana – ter pripadajoče propadle projekte. Namesto samo o prodaji na prostem trgu bi DUTB lahko razmišljala tudi o nadaljnjem razvoju nepremičninskih projektov. Urediti parcele, zanje narediti investicijske programe, mogoče celo pridobiti gradbena dovoljenja – in nato pripraviti »roadshow« z evropskimi investicijskimi skladi. Sporna zemljišča bi lahko spremenili v investicijske projekte (ti bi seveda morali upoštevati realno stanje in prodajne cene na trgu). Namesto zemljišč bi prodajali projekte, v Slovenijo pritegnili tuj investicijski denar in neposredno spodbujali domače gradbeništvo – a bi ti projekti seveda morali biti privlačni, realni in prodajljivi. Struktura ponujenih prostorov, uporabljena tehnologija gradnje in prodajna cena bi morale biti primerne.

Spodbudno okolje

Slovensko gradbeništvo je najverjetneje povsem na tleh in lahko upamo, da se bo počasi začelo pobirati. A tako kot je bilo v letih 2000–2008, ne bo nikoli več. Ne moremo, še več, ne smemo pričakovati, da bodo modeli poslovanja in javnega naročanja, ki smo jih razvili v tistih letih, v prihodnjih letih ustrezni. Opisani predlogi ne zahtevajo velikega dodatnega finančnega angažmaja države ali institucij. Ne govorimo o investicijah, ali subvencijah, ali jamstvih, ampak o trudu in skupnem delu, da bi zagotovili spodbudno okolje za podjetja. Ta naloga ni lahka, zahteva veliko napora in razmišljanja zunaj ustaljenih okvirov. Če bi bilo preprosto in bi stari modeli delovali, se kriza ne bi vlekla že šesto leto. Nekaj je torej treba spremeniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.