Zgodovinski vozli dveh držav

»Mogoče veš, kakšne načrte ima Putin?« me je vprašala dolgoletna prijateljica, Ukrajinka, takoj ko so se na spletu pojavile slike »neidentificiranih« vojakov na Krimskem polotoku. V nedeljo zvečer so znanci ukrajinskega rodu, raztreseni po vsem svetu in združeni na seznamu prijateljev na Facebooku, začeli drug za drugim profilne fotografije zamenjevati s sliko ukrajinske zastave. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da imam že vse življenje največ znancev prav med Ukrajinci. Pa najsi je bilo to v otroštvu v zasneženi Sibiriji, v dobrem desetletju bivanja v Sloveniji ali zdaj, ko sem že sedmo leto v Londonu.

»Zakaj?« sem ji odvrnila, kot da bi se vsako jutro pogovarjala z ruskim predsednikom. »Da pravočasno evakuiram starše iz Ukrajine!« Zavzdihnila sem: »Poznava se že … od pamtiveka in sva doživeli že marsikaj. Se je tvoj odnos do mene, ker sem Rusinja, zaradi zapleta na Krimu spremenil?« Odvrnila je: »Odvisno od tega, kako se boš do zapleta opredelila.«

Sonce, morje, vojaki

Sva pripadnici generacije otrok, ki je zrasla na ruševinah Sovjetske zveze. Jaz v Krasnojarsku, ona v osrednjem delu Ukrajine – kot vsi tedanji otroci smo se učili še iz starih, sovjetskih učbenikov. Prav iz teh vemo, da je Krim leta 1954 postal del Ukrajinske socialistične republike. Šlo naj bi za prijateljsko »darilo« Nikite Hruščova ob 300. obletnici združitve ruskega imperija in Ukrajine.

Marsikdo bi lahko pripomnil, da se je za tem »darilom« skrivala želja po čimprejšnji rusifikaciji Ukrajine. Toda to ne izniči dejstva, da je bil pred 60 leti Krim še ruski. Ob naglem preskoku v administrativne meje Ukrajine ni tamkajšnjih prebivalcev nihče vprašal, ali si tega sploh želijo, si želijo biti del Ukrajine. Za marsikoga je bila to le formalnost, saj si tedaj niti tisti z najbujnejšo domišljijo niso mogli predstavljati, da bo Ukrajina leta 1991 postala samostojna država.

Krim, ki ga na eni strani obdaja Azovsko in na drugi Črno morje, je bil v času carske Rusije priljubljen kraj za gradnjo poletnih rezidenc ter dvorcev ruskih uradnikov in bogatašev. Leta 1888 se je zaradi tuberkuloze tja preselil pisatelj Anton Čehov (pet let je bival v Jalti in tam med drugim napisal znameniti Češnjev vrt), v času, ko je postal »vsesovjetsko zdravilišče« (za to ga je razglasil vodja oktobrske revolucije Vladimir Lenin), pa je bil priljubljen med upokojeno sovjetsko (rusko) govorečo vojaško elito.

Ko sem šla k frizerju v zahodnoukrajinskem Truskavcu, sva z gospo frizerko klepetali v ruščini. Njena hči, šolarka, se je temu demonstrativno uprla: »Ker mi res ni treba.«

Navsezadnje tudi zaradi strateško zelo pomembnega pomorskega oporišča v Sevastopolu – mestu, ki je imelo poseben »republiški« status in po priključitvi Krima k Ukrajini ni spadalo pod krimsko oblast.

Sevastopolske mestne oblasti so leta 1994 sprejele odločbo o spremembi statusa Sevastopola, češ da bo odtlej rusko mesto. Vendar je tedanji ukrajinski parlament to odločbo razveljavil. Rusija, katere črnomorsko ladjevje je bilo od nastanka zasidrano v Sevastopolu (mesto je leta 1783 ustanovila carica Katarina II.), je po razpadu Sovjetske zveze podpisala pogodbo o najemu oporišča.

Leta 2010 je bila pogodba podaljšana v zameno za ugodnosti pri nabavi ruskega plina. V skladu z veljavno pogodbo ima Rusija pravico do namestitve 161 letal v dveh letalskih oporiščih, 388 vojaških in pomožnih ladij ter 25 tisoč častnikov in pomorščakov, pripadnikov ruske vojske.

Jezikovni zemljevid

Ko sem ob 25. obletnici černobilske katastrofe intervjuvala nekdanje in takratne zaposlene v černobilski jedrski elektrarni, me ni nihče poskušal ogovoriti ukrajinsko. Kaj je bil Pripjat? Mesto, dva kilometra zračne črte oddaljeno od elektrarne – kraj, v katerem so živeli jedrski inženirji z različnih koncev Sovjetske zveze. Ruščina je bila in tudi 25 let pozneje ostaja samoumevni sporazumevalni jezik v takšnih krajih, nekdaj tehnološko, industrijsko in vojaško naprednih središčih SZ.

Istega leta – 2006 – je v Kijevu marsikateri prebivalec prestolnice poskušal začeti pogovor v ukrajinščini. Toda ko so ugotovili, da ne znam ukrajinsko, smo hitro in nekako naravno začeli govoriti v ruščini.

Ko sem šla k frizerju v zahodnoukrajinskem Truskavcu, sva z gospo frizerko klepetali v ruščini. Njena hči, šolarka, se je temu demonstrativno uprla: »Ker mi res ni treba.« Na moj ugovor, češ da je Truskavec turistično središče in v turističnih krajih je pač prednost, če govoriš več jezikov, je odvrnila, da ji je vseeno: čim manj ruskih turistov – tem bolje. V računalniški trgovini v še bolj zahodnem Drogobiču je mlad prodajalec na mojo pripombo, da ne znam ukrajinsko, lahko pa se pogovarjava angleško, saj se nekako morava sporazumeti, zardel in iztisnil iz sebe le nekaj ruskih besed. Da, mladi Ukrajinci se očitno niso več učili iz sovjetskih učbenikov.

Ukrajinski zahodnjaki

Kaj se je v učbenikih, dokumentarnih filmih in torej v ukrajinski javnosti spremenilo, da me naključni mladenič v zahodni Ukrajini ni jemal kot stranko v trgovini, ampak le kot Rusinjo, s katero se mu ni dalo pogovarjati?

To so teme, ki sem se jim izogibala v pogovorih celo z najboljšimi ukrajinskimi prijatelji.

Ena od njih je bila tudi velika lakota (holodomor), ki je Ukrajino zajela v letih od 1932 do 1933. Še danes si zgodovinarji niso edini, ali je bila kriva amaterska kmetijska politika sovjetskih uradnikov v povezavi s slabo letino ali je bilo pomanjkanje hrane zlonamerno zrežirano z namenom »umiritve Ukrajincev«.

Ukrajinski parlament je leta 2006 razglasil smrt več kot treh milijonov prebivalcev Ukrajine za genocid ukrajinskega naroda, ki so ga zagrešile sovjetske oblasti. Leta 2010 je zdaj pobegli predsednik Viktor Janukovič dejal, da množična smrt ni bila povzročena namerno, ampak je skupna tragedija vseh narodov nekdanje SZ. Saj je lakota zajela tudi Rusijo, Belorusijo in Kazahstan.

Naslednji zgodovinski vozel so Ukrajinec iz zahodnega dela države Stepan Bandera in njegovi privrženci »banderovci«. Ime, ki se zadnje dni najverjetneje najpogosteje ponavlja na ruski televiziji in spletu.

Najprej so Bandero aretirale poljske oblasti (tedaj je zahodna Ukrajina spadala k Poljski) zaradi umora poljskega notranjega ministra, ki naj bi ga bila zagrešila Nacionalistična organizacija Ukrajine. Po prihodu nemške vojske se je znašel na prostosti in nemudoma javno razglasil prerod Neodvisne ukrajinske republike, zaradi česar je bil vse do leta 1944 zaprt v nemškem taborišču. Ker se je proti nemškim vojakom boril z enako vnemo kot proti sovjetskim, je nemška vojska proti koncu vojne menila, da se ga splača izpustiti na prostost.

Organizirano nacionalistično ukrajinsko gibanje je nadaljevalo boj proti sovjetskemu režimu oziroma ruski zasedbi tudi po vojni vse tja v petdeseta leta. Za sovjetske oblasti je bilo bolj priročno, da so umore sovjetskih oblastnikov (tudi množice civilistov, med katerimi so bili Rusi) razlagale s fašističnimi vzgibi kot pa z narodnoosvobodilnim gibanjem, za člane katerega so se imeli Banderovi privrženci.

Leta 2010 je predsednik Viktor Juščenko sprejel sklep o razglasitvi Bandere za ukrajinskega narodnega junaka. Janukovič je ob prihodu na oblast ta sklep razveljavil. Obakrat je ukrajinska javnost izražala nezadovoljstvo.

Informacijska vojna

Pravijo, da smo si Rusi in Ukrajinci podobni kot steklenici mineralne vode – ena z mehurčki (po rusko plinom), druga brez. Toda Bandera in »holodomor« sta le vrh orjaške gore nestrinjanj, izhajajočih iz zapletene ukrajinske zgodovine, in torej prvovrstno gradivo za politične špekulacije.

Ruska televizija na čelu s Putinom poroča, da so v Ukrajini na oblast prišli skrajni nacionalisti – banderovci. Znan in v Rusiji zelo spoštovan otroški zdravnik in ukrajinski televizijski voditelj Jevgenij Komarov-

ski pa je v nagovoru v videosporočilu na svoji spletni strani Rusom zagotovil, da je res, da so pri odstranitvi Janukoviča, ki je kriv za neverjeten razcvet korupcije v Ukrajini, sodelovali tudi skrajneži: »Toda mi sami se bomo že nekako dogovorili znotraj Ukrajine. Sami. In pri tem, verjemite mi, rusko govoreči niso ogroženi.« Takšna zagotovila, čeprav potisočerjena s hitrostjo pritiska na gumb »deli z drugimi«, sliši le tisti del ruske javnosti, ki sedi pred računalniki. Velika večina Rusov pa ima za glavni vir informacij rusko televizijo, in ta je že dolgo zgolj podaljšek Kremlja.

Ruski mediji in nato še tuji so sporočili, da je bil zakon o položaju ruskega jezika odpravljen. Toda odločba, ki jo je sprejela novonastala in po Putinovih besedah popolnoma nelegitimna vlada, je bila pozneje zamrznjena. Nihče pa se prav zares ni poglabljal v to, kaj ta zakon sploh je in da menda ni ravno najboljši za ruski jezik …

Pravijo, da smo si Rusi in Ukrajinci podobni kot steklenici mineralne vode – ena z mehurčki (po rusko plinom), druga brez.

Putin je javno dejal, da na Krimu ni ruske vojske in da so »neidentificirani« vojaki, ki nadzorujejo polotok, predstavniki »samoinciativno organiziranega naroda Krima«.

Tega nihče ne verjame. Pravzaprav v tem informacijskem kaosu ni več mogoče verjeti nikomur: na obeh straneh je dezinformacija dosegla v nebo vpijoče razsežnosti. In kako se lahko človek opredeli do vsega tega?

Si prebivalci Krima zaslužijo pravico do samoodločbe – vsekakor. Je za referendum na območju neodvisne države Ukrajine potrebna navzočnost vojakov druge države? Je pravično, da ZDA grozijo Rusiji z osamitvijo, čeprav so same v preteklosti ravnale podobno kot Rusija?

»Veš,« mi je rekel udeleženec protesta proti vojni v Ukrajini pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani, »Ukrajina še nikoli ni bila tako združena kot zdaj.« To je bil Ukrajinec iz Lvova, neuradne zahodne prestolnice države. »Celo ukrajinski nogometni navijači, ki so si še pred kratkim skakali v lase, zdaj igrajo prijateljske tekme.«

Putin, ki je ob krimskem zapletu požel aplavz skrajnih ruskih nacionalistov in postal največji zaščitnik Rusov, je z grožnjo vojaškega vdora združil Ukrajino kot še nihče do zdaj. Obstaja tudi teorija, da je bilo znižanje vrednosti ruskih delnic na svetovni borzi v prid Rusom, saj so ob vsesplošni paniki za drobiž odkupovali svoje delnice. Ruski kapital se zaradi krimskega manevra vrača v domovino.

Mene pa bolj kot opredelitev glede krimskega zapleta zanima, kakšne koristi ima lahko v nastalih razmerah Slovenija. Rusija je že napovedala, da ne bo dovolila uvoza svinjine, sporne zaradi hormonov, iz ZDA. Vsa Slovenija lahko postane velika farma, pa še ne bo dovolj za ruski trg.