Atomska bomba iz Karlsruheja

Gotovo ste že slišali za šegavo domislico, da bi morali imeti volilno pravico na volitvah za ameriškega predsednika prav vsi prebivalci sveta. Navsezadnje, mar predsednik najmočnejše države na svetu ne oblikuje politik, ki neposredno zadevajo in prizadevajo ves svet? Potem ko je nemško ustavno sodišče sprejelo sklep št. 2 BvR 2728/13 z dne 14. januarja 2014, pa se lahko vprašamo tudi, mar ne bi morala imeti pravzaprav vsa Evropa kaj besede pri imenovanju nemških ustavnih sodnikov. Ultrakonservativni juristi, ki zasedajo v mestecu Karlsruhe, so namreč pripravili pravo atomsko bombo in jo usmerili neposredno v srce tistih redkih, minimalno razumnih ukrepov za spoprijemanje z gospodarsko in finančno krizo, ki so jih doslej zmogle evropske institucije.

Preden si podrobneje ogledamo omenjeni sklep, pa si je treba priklicati v spomin nekaj pomembnih pravil iz Pogodbe o delovanju Evropske unije. Spomniti se je treba, da so bili številni deli tega temeljnega akta oblikovani kot neke vrste branik pred tem, da bi bilo na podlagi svobodnega političnega boja v Evropski uniji kadarkoli »preveč« socialdemokracije, javnega sektorja in solidarnosti, tudi meddržavne. Drugače povedano, EU je v temelju neoliberalni projekt. Iz navedene pogodbe jasno izhaja, da Evropska centralna banka ne sme kreditirati držav ali neposredno od njih kupovati obveznic (primarna emisija), države ne smejo imeti privilegiranega dostopa do bank, države druga drugi ne jamčijo za obveznosti in jih tudi ne prevzemajo od drugih držav, centralna banka pa mora skrbeti predvsem za zelo nizko inflacijo, pa čeprav z visokimi obrestnimi merami in črpanjem denarja iz obtoka, torej na škodo gospodarske rasti, zaposlenosti in sociale.

Ustavna sodišča so lahko izrazito politični organi in nemško ustavno sodišče je s svojim razmišljanjem pokazalo globoko domoljubno lojalnost do ideje »nemške Evrope«.

Več nemških tožnikov je pred ustavnim sodiščem (neposredno ali posredno) izpodbijalo nekatere odločitve in politike Evropske centralne banke v zvezi s programom OMT (Outright Monetary Transactions), ki je bil napovedan 2. avgusta 2012, tehnično formuliran pa 6. septembra istega leta. Ta program je eden redkih res uspešnih ukrepov centralne banke, uspešen pa je zgolj zaradi svojega psihološkega vpliva na trge – v praksi še ni bil uporabljen! Evropska centralna banka se je zavezala, da bo na sekundarnem trgu odkupovala obveznice držav z evrom, vendar pod razmeroma strogimi pogoji. Država, ki želi odkup obveznic, mora zaprositi za pomoč in sprejeti stroge pogoje spoštovanja fiskalnega pakta, strukturnih reform in izvajanja varčevalnega programa proračunske konsolidacije. Odkupi obveznic količinsko niso vnaprej omejeni, odkupujejo pa se lahko obveznice samo nekaterih evrskih držav (ni nujna enaka obravnava vseh držav). Učinkovitost teh odkupov deloma zmanjšujeta osredotočenost na največ triletne obveznice in zaveza »sterilizaciji«, za katero se je odločila ECB (likvidnost, ki jo bo z nakupi državnih obveznic vbrizgala v banke, bo s prodajami drugih vrednostnih papirjev bankam odstranila iz obtoka). To dvoje namreč pomeni, da bodo banke imele na voljo manj sredstev za kreditiranje, odkupljeno bo tudi manj državnih obveznic.

Prav nič zelo radikalnega, kajne? Pa je vseeno zgolj obljuba izvajanja tega programa OMT povzročila povečanje povpraševanja finančnih institucij po obveznicah kriznih držav ter s tem lažje zapiranje njihovih proračunov in znatno zvišanje cen obveznic teh držav (kar pomeni nižjo obrestno mero) že pri primarni emisiji, to pa zato, ker finančna institucija po novem z nakupom obveznice prevzema precej manjše tveganje. Obveznico bo lahko finančna institucija namreč prodala Evropski centralni banki še pred dospelostjo in po nekaj višji ceni od nakupne, s čimer bo ustvarila dobiček ter se izognila tveganju neplačila. Gre za povsem normalno logiko centralne banke kot zadnjega posojilodajalca, ki jo v bistveno drznejši obliki že dlje ne samo obljubljata, pač pa s programi kvantitativnega sproščanja v praksi tudi množično izvajata britanska in ameriška centralna banka. Program je bil torej uspešen kljub svojim restriktivnim predpostavkam. In pri tem ni pomembno, da Evropska centralna banka tega ukrepa navzven seveda ni »prodala« kot pomoč državam, pač pa kot ukrep monetarne politike.

Nemško ustavno sodišče je odločilo, da bo Sodišču Evropske unije postavilo predhodno vprašanje. Poenostavljeno rečeno: ali je vse kar smo opisali sploh v skladu z evropskim pravom?

Navzven je torej nemško ustavno sodišče priznalo, da samo ni pristojno kar takoj, ne da bi se obrnilo na Sodišče Evropske unije, presojati dopustnosti aktov in dejanj institucij EU, kot je evropska centralna banka. Priznalo je primat Sodišču Evropske unije in reklo: vi odločite o teh dilemah! Vendar stvar ni tako preprosta. Iz sklepa ustavnega sodišča je preprosto razbrati, da sodišče samo čuti izjemno močan dvom o skladnosti napovedanih nakupov obveznic s pravom EU in lastno ustavo. Ustavno sodišče je opozorilo, da ustava postavlja omejitve sodelovanju Nemčije v evropskih integracijah in da ustavno sodišče nadzira, ali so te meje spoštovane in ali so organi EU prekoračili pristojnosti (ultra vires, pri čemer te prekoračitve pristojnosti v Nemčiji ne učinkujejo).

Nemško ustavno sodišče je nakazalo, da je program Evropske centralne banke lahko sporen z vidika nemške ustave in temeljnih aktov evropske integracije. To pa zato, ker je z njim centralna banka verjetno prekoračila mandat za vodenje zgolj monetarne politike in začela de facto voditi gospodarsko politiko za pomoč državam v težavah. Prav tako pa zato, ker se z njim dejansko krši prepoved monetarnega financiranja držav, torej tega, da centralna banka kreditira proračun. Nemško ustavno sodišče bi bilo sicer zadovoljno s specifično razlago, ki naj bi bila skladna s pravom EU, v resnici pa je povsem v nasprotju s pravim smislom tega, kar si je zamislila evropska centralna banka (ni možnosti odpisa obveznic, ki jih kupi centralna banka; ni možnosti nakupa neomejenih količin obveznic; centralnobančne operacije ne bi smele vplivati na oblikovanje cene obveznic na primarnem trgu).

Videti bi bilo preveč brezobzirno, če bi nemško ustavno sodišče kar takoj »razveljavilo« izpodbijani program odkupovanja obveznic (razglasilo neučinkovanje tega programa v Nemčiji). Zato se je odločilo dati to možnost Sodišču Evropske Unije. Kot samurajev gospodar, ki je neposlušnemu varovancu omogočil, da se izogne smrtni kazni in si častno sam prereže trebuh (seppuku)…

Odločitev nemškega ustavnega sodišča za predhodno vprašanje je pritisk na vse države z evrom. Predvsem pa je pritisk na Sodišče Evropske unije.

Odločitev nemškega ustavnega sodišča za predhodno vprašanje je pritisk na vse države z evrom. Predvsem pa je pritisk na Sodišče Evropske unije. To mora zdaj razložiti, ali je zamisel Evropske centralne banke skladna s primarnim pravom EU. Če ni, bo Nemčija zadovoljna. Dosegla bo, kar je hotela, pri tem pa je spoštovala pristojnosti evropskih organov. Nemčija bo zadovoljna tudi, če Sodišče Evropske unije ponudi tako razlago programa odkupovanja obveznic, s katero bo ta ostal v veljavi, vendar bo razlaga izkrivila njegov dejanski pomen, ki je pravzaprav res v razumni asistenci državam v težavah, in s tem okrnila njegovo učinkovitost. Zviševanje cene obveznic na primarnem trgu je namreč zaželeno, vnaprej neomejene količine pri odkupu obveznic so nujne, nekateri odpisi obveznic v lasti centralne banke bi bili verjetno v prihodnosti zelo zaželeni … Z vsemi temi ukrepi se države v finančnih težavah ohranjajo na trgu obveznic, z njimi jim je zagotovljeno, da so pogoji njihovega financiranja še vzdržni.

Pravi konflikt bi se začel, če bi Sodišče Evropske Unije potrdilo veljavnost spornega programa v njegovem dejanskem – za Nemce problematičnem – pomenu. Kot je nemško ustavno sodišče napovedalo v komentiranem sklepu, to pomeni, da je akt institucije EU v neskladju s temeljnimi določbami nemške ustave. Nemški državni organi nikakor ne smejo sodelovati pri izvrševanju ali uveljavljanju takšnih aktov in dejanj (torej tudi celotnega programa odkupovanja obveznic). To pomeni, da mora Nemčija (tudi njena centralna banka) zavrniti sodelovanje pri tem programu in s tem sprožiti tek dogodkov, ki bi verjetno pripeljal do razpada evroobmočja. Napovedano odkupovanje obveznic je namreč dejansko znižalo stroške financiranja kriznih držav, tega nikakor ni doseglo sekanje in udrihanje po delavskih in socialnih pravicah… Kako lahko Sodišče Evropske unije sprejme nase odgovornost, da odloči v nasprotju z nemškimi željami in sproži neobvladljiv gospodarsko-politični kaos? Tega se Nemci zavedajo.

Je res naključje, da se opisana stališča najvišjega nemškega sodišča tako idealno ujemajo z dosedanjo politiko Angele Merkel? Tudi ustavna sodišča so lahko izrazito politični organi in nemško ustavno sodišče je s svojim razmišljanjem pokazalo globoko domoljubno lojalnost do ideje »nemške Evrope«. Evrope, ki ji dominira le ena država. Evrope, v kateri se bodo šibki znašli na kolenih, njihovo državno premoženje pa bo razprodano severnoevropskim kupcem po likvidacijskih cenah. Evrope, v kateri ni meddržavne solidarnosti. Evrope, ki svoji lastni centralni banki prepoveduje celo najbolj zadržane intervencije, ki preprečujejo bankrot šibkih držav in konec evrskega eksperimenta.