Leteči inšpektorji ministra Viranta

Lokalna splitska televizija Marjan je pred leti posnela po mojem eno najzabavnejših skritih kamer sploh. Po splitskih ulicah je vozil smetarski tovornjak in velike črne vreče, polne smeti, namesto da bi jih pobiral, vračal pred vrata presenečenih stanovalcev. Smetarji na tovornjaku so na prigovarjanje in tudi psovke meščanov odgovarjali z vzklikom »Povrat smeća!«, v prevodu »Vračanje smeti!«, zaradi domnevno neplačanih računov za odvoz. Ker pa Splitčani niso ravno hladnokrvni Skandinavci, je smetarsko ekipo skrite kamere že po nekaj oddanih vrečah čakala tradicionalna splitska »čeka« (zaseda) in šale je bilo konec čisto malo, preden je razjarjenemu starejšemu možakarju uspelo uporabiti bejzbolski kij, s katerim je pritekel iz hiše.

Opisana smešnica mi je prišla na misel ob spremljanju prav nič smešne zgodbe iz slovenske javne uprave, ki bi jo, če bi šlo za splitsko skrito kamero, lahko poimenovali »povrat plaća«, »vračanje plač«. Gre za težko razumljiv zaplet, zaradi katerega morajo zaposleni v javni upravi vračati mastne tisoče evrov, ker naj bi jih bili njihovi šefi pred petimi ali več leti bodisi razporedili v napačni plačni razred bodisi so nepravilno napredovali ali kar je še podobnih hudih zločinov, ki jih po dolgem in počez po javni upravi prav zdaj odkrivajo vestni inšpektorji ministra Viranta. Zaposleni, ki naj bi te visoke zneske vračali, v veliki večini seveda niso imeli niti najmanjšega pojma o tem, da naj bi bili nekoč v preteklosti napačno uvrščeni oziroma z napredovanjem premaknjeni v napačni plačni razred. Zakon, uredbe in pravilniki ter še kopica kolektivnih pogodb, ki naj bi urejali sistem plač v javnem sektorju, v resnici sestavljajo težko razumljiv blodnjak pravne terminologije, v katerem zaposlenemu na nekem ministrstvu, v uradu ali agenciji ne preostane drugega, kot da zaupa šefu kadrovske službe, ki zanj pripravi pogodbo oziroma sklep o napredovanju, s katerim določi plačni razred njegove osnovne plače. In tako kot ni čisto natančno razumel, zakaj je bil pred leti uvrščen v neki plačni razred, in je to dejstvo zgolj sprejel kot dano, danes seveda ne razume, zakaj neki inšpektor meni, da je bila tista razporeditev napačna. A mnenju inšpektorja ni mogoče ugovarjati in nemudoma sproži sankcije iz zdaj že razvpitega člena 3 a zakona o sistemu plač v javnem sektorju: takojšnje znižanje plače javnega uslužbenca za naprej in dogovor o načinu vrnitve domnevno preveč izplačanih plač za pet let nazaj. Če zaposleni takšnega dogovora ne želi skleniti, mora delodajalec zoper njega vložiti tožbo na delovnem sodišču.

Takšna obravnava zaposlenih, ki niso ničesar krivi, je sporna s pravnega in tudi s splošnega družbenega gledišča. Najprej se postavi vprašanje pravilnosti inšpektorjevega stališča o ugotovljeni nezakonitosti. Kot sem že zapisal, so predpisi, ki urejajo plače v javnem sektorju, vse prej kot preprosti in razumljivi in so zaradi tega lahko predmet različnih pravnih interpretacij. Tako imamo na eni strani delodajalčevo razumevanje predpisa, ki je lahko popolnoma korektno in legitimno, v skladu s katerim je zaposleni napredoval, na drugi strani pa spet korektno in legitimno interpretacijo inšpektorja, po kateri to napredovanje ni bilo pravilno. Jasno je, da inšpektorjevo mnenje v tej koliziji prevlada, a vendar: v našem primeru ne gre za navadnega delodajalca, ki je izpostavljen inšpekcijskemu nadzoru, pač pa za državni organ, urad ali agencijo, katerega temeljni namen obstoja je, da razume pravne predpise in na podlagi teh izdaja takšne in drugačne odločbe. In tudi o plačah svojih zaposlenih, njihovih uvrstitvah v plačne razrede odloča s sklepi in z odločbami. Imamo torej položaj, ko en državni organ, inšpektorat, po preteku več let prostodušno pride in ugotavlja, da so bile odločbe nekega drugega državnega organa izpred x let nepravilne, ter jih z zamahom roke odpravi. Vse to pa na račun posameznega uslužbenca, ki naj bi ta absurdni zapitek nazadnje plačal. A zakon je zakon in zakon je neizprosen, vije roke minister Virant, zakone je treba spoštovati.

Da bi pravilno razumeli, s čim imamo tu opravka, je treba poznati genezo sprejemanja famoznega člena 3 a zakona o plačah v javnem sektorju. Ta je bil sprejet pred desetletjem, ko so bile odkrite nekatere hude kršitve predpisov o plačah predvsem pri uradnikih na visokih uradniških položajih in njihovih najbližjih svetovalcih. V tistih primerih je šlo za popolnoma samovoljna dejanja v škodo proračuna, pri katerih so ljudje, ki so veliko previsoke plače prejemali, ves čas dobro vedeli ali pa vsaj morali vedeti, da do njih niso upravičeni. Takrat je bilo seveda ugotovljeno, da preveč izplačanih plač od samovoljnih predstojnikov različnih uradov in organov država ne more izterjati nazaj, saj nima ustrezne pravne podlage. Javnost je bila jasno ogorčena. In kot se to v Sloveniji rado zgodi, kadar je javnost dovolj ogorčena, so se tudi takrat odločili za spremembo zakonodaje, ki bo, kot ugotavljamo danes, generirala veliko več novih težav, kot pa rešila starih.

Zakonodajalec je izvršno oblast oborožil z učinkovitim orožjem, s katerim pa ta oblast, očitno popolnoma nezmožna samoomejevanja, ni sposobna odgovorno ravnati. Za absurdni položaj, ko delovna sodišča zasipajo vedno nove tožbe državnih organov zoper lastne uslužbence, od katerih ti terjajo plačilo za svoje in ne za njihove napake, ni kriva zakonska določba, pač pa nerazumno ravnanje z njo. Zakon prav nikjer ne določa, naj leteči odredi upravnih inšpektorjev po dolgem in počez prečesavajo državne organe in ugotavljajo tudi najmanjše morebitne napake pri napredovanju, nato pa za pet let nazaj zahtevajo plačilo od zaposlenih. To je odločitev tistega, ki vodi ministrstvo za notranje zadeve, pod katerega upravna inšpekcija sodi, in smo naokrog, spet pri ministru Virantu. Ministru, ki je ne tako davno na tiskovni konferenci v zvezi z uporabo radarskih merilnikov hitrosti izrekel besede, s katerimi se je mogoče le strinjati, da poslanstvo policije ne sme biti »inkasantstvo«, pač pa zagotavljanje varnosti v cestnem prometu, in ki je na tem področju tudi z aplikacijo Predlagaj prometno kontrolo izpeljal pohvale vredne pozitivne premike. Toda »inkasantstvo« se je zdaj očitno pojavilo na čisto drugem koncu ministrstva, ki ga vodi – pri upravni inšpekciji.

Zakonodajalec je izvršno oblast oborožil z učinkovitim orožjem, s katerim pa ta oblast, očitno popolnoma nezmožna samoomejevanja, ni sposobna odgovorno ravnati.

Seveda se bodo minister in tudi njegovi inšpektorice in inšpektorji pred očitki branili s sklicevanjem na to, da jim takšno ravnanje nalaga zakon. Nazoren prikaz, kaj vse je narobe s tako absurdno uporabo zakona, ni mogoč brez pomoči legendarne skupine Monty Python in skeča iz filma Smisel življenja, v katerem John Cleese in Eric Idle, oblečena v bele zdravniške halje, pozvonita na domu darovalca organov in zahtevata njegova jetra. Ko darovalec potoži, da jetra vendar še potrebuje, ga Cleese odpravi s tem, da mu pokaže njegovo izkaznico darovalca organov in ga vpraša, kaj piše na njej. Ko ta odgovori »izkaznica darovalca jeter«, je za Cleesa razprave konec in Idle lahko začne odstranjevati jetra iz še živega darovalca. Približno takšno, enoplastno in površinsko, je razumevanje in izvajanje zakonskih določb, za katero so se odločili inšpektorji ministra Viranta pri domnevno preveč izplačanih plačah javnim uslužbencem. In spet smo priča ogorčenju dela javnosti, zato ni prav težko predvideti epiloga te zgodbe.

Jasno, dobili bomo novo spremembo zakona, ki bo, zdaj na podlagi izkušenj to lahko z gotovostjo zatrdimo, generirala nove dileme in spore, ki se bodo reševali na delovnih sodiščih, že tako zatrpanih s spori zaradi prejšnje spremembe. Ko bo namreč zakon kakorkoli spremenjen, se bodo zagotovo oglasili vsi tisti, ki so delodajalcem bodisi prostovoljno bodisi po odredbi sodišča že vrnili ali že vračajo tisoče evrov preveč izplačanih plač, in njihov poziv bo več kot upravičen. Z vidika temeljne pravičnosti in temeljnega pravnega načela, naj se enaka dejanska stanja obravnavajo enako, nikakor ni sprejemljivo, da bi nekateri morali plačevati zgolj zato, ker so na vrsto prišli prej kot drugi. Pri nenehnem spreminjanju predpisov pod pezo ogorčenja javnosti pa smo v Sloveniji takšnim primerom neenake obravnave priča vedno pogosteje. Spomnite se le osmoljenca leta, stanovalca tiste brunarice v Bohinju, katere rušenje so vestni gradbeni inšpektorji izpeljali tako rekoč le nekaj ur pred uvedbo moratorija za rušenje črnih gradenj.

Za konec naj, namesto sklepa, postavim retorično vprašanje vsem, ki ob branju tega besedila zmajujete z glavo in si mislite: pa kaj, nekaj javnih uslužbencev je moralo vrniti del svojih tako ali tako nezasluženih in pretirano zaščitenih plač, piši raje o pravih problemih, o tistih, ki plač sploh ne prejemajo. Ste res pripravljeni zaradi trenutnega ogorčenja nad tajkuni, korupcijo in bančnimi luknjami delavce sicer drugega organa, vendar tega ministrstva oborožiti z dodatnimi učinkovitimi represivnimi pooblastili?

Da se ne boste tudi sami znašli v pythonovskem prizoru, ko boste v svojem stanovanju naleteli na postavnega mladeniča v modri vetrovki, ki bo pregledoval trdi disk vašega računalnika, na vaše začudenje pa odgovoril s sklicevanjem na novo določbo kazenskega zakonika.