Referendumi takšni in drugačni

Države na različne referendume o neodvisnosti in njihove učinke žal še vedno gledajo zelo različno, odvisno od primera do primera in v skladu z lastnimi geopolitičnimi interesi

So referendumi o neodvisnosti res prepovedani? Če je verjeti stališču Beneške komisije, posvetovalnega organa Sveta Evrope, ki je podala svoje mnenje o krimskem referendumu, potem je temu res tako. Referendum o statusu Krima, ki je privedel do pripojitve Krima Rusiji, je namreč sprožil vroče razprave v mednarodnih krogih. Evropski politiki (skupaj z mednarodnimi strokovnjaki, ki so jim uslužno stali ob strani) v tej polemiki zatrjujejo, da so referendumi o neodvisnosti nezakoniti, v kolikor jih ne dovoljujejo ustave držav (od katerih se neka entiteta odceplja), medtem ko v zadnjem času npr. predvsem ruski politiki trdijo, da so takšni referendumi ter deklaracije o neodvisnosti v resnici zakoniti. Pri tem vsaka stran navaja svoje pravne argumente – seveda tako, da lahko z njimi dokazuje samo svoj prav v nekem konkretnem primeru. V drugem primeru pa pogosto trdijo nekaj povsem drugega in se nato prozorno sklicujejo na 'posebnosti' ('sui generis') teh primerov. Kdo ima torej prav ?

Najprej je potrebno ločiti razpade držav od odcepitev. Razpadi držav so mednarodnopravno bolj ali manj nesporni (po razpadu več nimamo opravka z zmanjšano matično državo, subjekt izgine), odcepitve (zmanjšana matica preživi) pa so še zmeraj zelo sporne. Primere SFRJ, ZSSR, razpada Češkoslovaške in podobnih zato nikoli ne smemo mešati z enostranskimi odcepitvami (Kosovo, Severni Ciper, Krim…), vendar se to v skorajda vseh razpravah večinoma dogaja, kar nato privede do popolne teoretične in praktične zmešnjave pri argumentaciji.

Ostanimo torej samo pri referendumih in enostranskih odcepitvah. Čeprav se članice EU sklicujejo na mnenje Beneške komisije, je v tem primeru vsekakor bolj pomembno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ), ki je v primeru Kosova zavzelo mnenje, da deklaracije o neodvisnosti niso mednarodno prepovedane. V kolikor pa niso prepovedane deklaracije o neodvisnosti entitet (ki imajo lahko zelo konkretne učinke), potem vsekakor ne morejo biti 'prepovedani' ali 'nezakoniti' že sami referendumi o neodvisnosti, kjer ljudstvo izrazi svojo voljo. Meddržavno sodišče je namreč v svojem mnenju z dne 22.07.2010 zapisalo: »V praksi Varnostnega sveta ne obstaja nobena splošna prepoved v zvezi z deklaracijami neodvisnosti,« ter dodalo, da »obče mednarodno pravo ne vsebuje nobene prepovedi glede deklaracij o neodvisnosti«. Stališče Združenih držav Amerike z dne 17. aprila 2009, ki je bilo predano temu sodišču OZN je bilo prav tako nedvoumno: »Deklaracije neodvisnosti lahko, in to se zgodi pogosto, kršijo domačo zakonodajo. Vendar to še ne pomeni, da kršijo mednarodno pravo.« Na ta stališča so se v primeru Krima pogosto sklicevali tudi ruski politiki.

Povedano preprosto – deklaracije o neodvisnosti (ki jih sprejemajo 'predstavniki ljudstva') in prav tako referendumi (na katerih odloča ljudstvo samo) seveda niso mednarodnopravno prepovedani. Prepovedani so lahko le njihovi učinki oziroma ravnanja držav (pripojitve, priznanja…) na tej podlagi. Zastavlja se tudi vprašanje, kaj je to 'ljudstvo', ki se sklicuje na takšno samoodločbo? Načeloma gre za celotno ljudstvo določene države, le v izjemnih primerih pa bi ta pojem lahko omejili na ljudstvo določenega dela države oziroma »enoto samoodločbe«. Še enkrat – primeri Slovenije (Hrvaške, Češke, Makedonije itd.), ko smo imeli opraviti z razpadom prejšnje države, ne spadajo v to kategorijo problematike. Kakšen je pravi odgovor v zvezi s tem v primeru Kosova, tega nam zaradi težavnosti zadeve Meddržavno sodišče (žal) ni odkrilo, saj si je sodišče zato, da bi lažje odgovorilo na težko vprašanje, pomagalo celo s tem, da je najprej 'preoblikovalo' vprašanje, na katero je moralo odgovarjati in ga je dobilo od GS OZN.

ICJ je namreč zatrdilo, da deklaracije o neodvisnosti Kosova niso sprejeli predstavniki kosovskega parlamenta in lokalnih oblasti Kosova (čeprav so deklaracijo sprejeli na svečani seji parlamenta, ob navzočnosti predsednika, premiera itd. in je bila v to prepričana tudi Generalna skupščina OZN), pač pa neka druga skupina predstavnikov ljudstva. ICJ je torej, če bi nekoliko karikirali, zavzelo stališče v prid 'svobode govora' različnih 'skupin' ljudstva. Ljudje pač lahko mirno debatirajo in se odločajo. Ničesar pa ni povedalo o učinkih take deklaracije in podobnih, neposrednih opredelitev ljudstva. Da bi lahko odločilo tako, je torej celo skupščini Kosova na papirju za potrebe tega spora začasno 'odvzelo' status organa (zaradi podpisa drugih funkcionarjev na UDI Kosova) in jo degradiralo v 'skupino ljudi'.

Če ne bi storilo tako, potem bi se namreč moralo izjasniti, ali UDI Kosova krši dokumente OZN. S tem manevrom pa se je ICJ odločanju izognilo. Pravzaprav je v isti sapi celo potrdilo veljavnost resolucije VS OZN 1244. In tako tega odgovora nismo slišali, to pa so dobro izkoristili tisti, ki se zavzemajo za odcepitve delov različnih držav v svetu, ki se sedaj glasno sklicujejo na to posvetovalno mnenje – čeprav to mnenje v resnici sploh ne pomeni, da so 'enostranske odcepitve' nenadoma postale presedan ali da so po novem celo dovoljene. Zahod je v primeru posvetovalnega mnenja ICJ o Kosovu tako dosegel svojo pirovo zmago, ki sploh ni bila zmaga, vendar je bila za naivno in kratkovidno svetovno javno mnenje dovolj za legalizacijo politike na Kosovu. Prav to pa se je nato svetu (za začetek) vrnilo kot bumerang v primeru Gruzije in Ukrajine.

Zato s stališča mednarodnega prava referendumi o odcepitvah niso že sami po sebi nezakoniti. Prepovedana je lahko samo njihova posledica – dejanska odcepitev dela suverene države na podlagi referenduma 'ljudstva', ki pa ne predstavlja celotnega naroda v neki državi, pač pa npr. sam neko manjšino, ki strnjeno živi na določenem območju. Sedanja mednarodna praksa in pravo načeloma in v veliki meri (še) ne dovoljujeta 'enostranskih' odcepitev. Teoretično obstaja za to možnost le v primeru sistematičnega zanikanja temeljnih pravic določenega dela takšnega naroda ali manjšine, vendar še vedno ni jasnih kriterijev, kdaj in pod katerimi pogoji, zato so mnenja mednarodnih pravnikov o tem deljena, praksa je pičla ali je skorajda ni, Meddržavno sodišče pa se je, kot smo že pojasnili – raje zavilo v molk. Zapomniti pa si velja, da doslej, torej po letu 1945, razen primera Bangladeša ni bilo primera uspešne enostranske odcepitve. Pa tudi Bangladeš je postal članica OZN šele po priznanju s strani matične države.

V zvezi z ocenjevanjem zakonitosti referendumov je zato mogoče ugotoviti le, da je načeloma izražanje mnenja ljudi o statusih dovoljeno, dokončna uresničitev te pravice pa je mednarodnopravno nesporna šele po dogovoru z matično državo oziroma šele tedaj, če in ko matična država pristane na takšno spremembo. Krim, Kosovo in ostale enostranske odcepitve zato ostajajo mednarodnopravno sporne, kljub svoji efektivnosti. Razrešene bodo lahko le ob dogovoru z matičnimi državami. To pravilo pa velja za vse – in ne samo za nekatere primere, kot bi zadeve želeli predstaviti pristranski zagovorniki zahoda ali vzhoda.

Kdo torej govori neresnice? Predstavniki EU ali Rusije? Očitno je, da tako eni kot drugi. Prvi so v preteklosti zagovarjali pravico do enostranskih odcepitev, v primeru Krima pa bi to radi pozabili. Predstavniki Rusije pa bi danes radi pozabili to, kar so govorili še pred nekaj leti, ko so zagovarjali integriteto držav, danes pa trdijo, da se je praksa zaradi enega presedana spremenila. Če se je, potem imajo prav. Toda le zakaj bi bilo to že res – en presedan (Kosovo) je lahko tudi samo ena nova kršitev ustaljenih pravil več in ne dokazuje že vznik nekega novega pravila samega. Ista kritika pa velja tudi za EU, Svet Evrope in njihovo Beneško komisijo, ki si je s pristransko odločitvijo naredila medvedjo uslugo. Vsi torej zavajajo in se sklicujejo na mednarodno pravo, vendar to počnejo od primera do primera različno. Evropske meje pa so se zato že in se očitno še bodo spreminjale, kot nam te spremembe v zadnjih 1000 letih na hitro prikaže ta video.

3kTWI_Ev0LE

Težava je seveda v tem, da mednarodnega miru ne bo, dokler ista pravila ne bodo veljala za vse. In tega bi se kot majhna država morala zavedati tudi slovenska diplomacija. Enaka pravila za vse in spoštovanje mednarodnega prava, to je še posebej pomembno za majhne države, kajti samo veliki se lahko – pa še to ne brez velikih tveganj - ravnajo po načelu 'Might is Right' (moč je pravica).