Ukrajina: neuvrščenost ali razpad?

Rusija podpira federalizacijo Ukrajine, saj v tem vidi možnost, da država dolgoročno ostane nevtralna oziroma ‘neuvrščena’; prav tega pa si ne želi vlada v Kijevu

Kriza v Ukrajini se je po kratkem predahu, ki je bil namenjen diplomaciji, znova razplamtela. Proruski aktivisti, po poročanju oblasti v Kijevu pa tudi ‘plačanci Moskve’, so najprej zasedli vladne zgradbe v nekaterih vzhodnoukrajinskih mestih, razglasili Donetsko republiko, na pomoč poklicali rusko vojsko in zahtevali referendum o osamosvojitvi, nato pa so posebne enote ukrajinske policije znova zasedle državne zgradbe in aretirale okoli 70 protestnikov. Kijev je za organizacijo nemirov obtožil Moskvo, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je opozoril oblasti v Kijevu, da naj se vzdržijo nasilnih dejanj, da ne bi vzpodbudile državljanske vojne.

Ameriški State Department je medtem poročal, da so protestniki v vzhodni Ukrajini prišli iz Rusije, to pa so ponazorili z anekdoto, da naj bi v demonstranti v enem primeru, namesto da bi zasedli zgradbo županstva, zasedli zgradbo opere. Kar naj bi dokazovalo, da ne poznajo niti mesta, v katerem demonstrirajo in zasedajo »napačne« zgradbe. Po drugi strani pa so ruski mediji poročali, da je vlada v Kijevu izgubila nadzor nad večino policije v uporniških mestih (Donetsk, Lugansk, Harkov), kar je posredno priznal tudi ukrajinski notranji minister Arsen Avakov. Rusko zunanje ministrstvo je ob tem sporočilo, da vlada v Kijevu na vzhod Ukrajine pošilja enote iz zahodnega dela države, ki naj bi jim pomagalo tudi okoli 150 ameriških plačancev podjetja Greystone Ltd, pogodbenikov ameriškega zasebnega podjetja za vojaške operacije, ki naj bi v Ukrajini delovali v uniformah varnostne službe Sokol. Edina vzpodbudna novica je bila vest, da naj bi se ZDA, EU in Rusija kljub napetim odnosom dogovorili za reševanje ukrajinske krize s pogajanji.

To sporočilo je potrebno razumeti v kontekstu prejšnjih izjav ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja, ki je Rusiji predlagal, da se začnejo pogovori o federalizaciji Ukrajine. Ideja je bila najprej sicer ruska, vendar je bila nato iz ZDA, ki so jo sprejele, sporočena nazaj v Rusijo, kakor da gre izvorno ameriško pobudo, ruska diplomacija pa je to ameriško pobudo nato pozdravila. Večina analitikov se strinja, da si želi Rusija na ta način zagotoviti, da bi ob morebitni spremenjeni ustavi in ob nastanku neke nove ‘republike’ v vzhodni Ukrajini, dolgoročno onemogočila, da bi Ukrajina postala članica zveze NATO ali pa EU. Te ideje so blizu tudi avstrijskim diplomatom, ki so že predlagali dogovor, po katerem bi bila Ukrajina razglašena za nevtralno oziroma ‘neuvrščeno’ državo. Za to se zavzema zlasti avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz. Že pred časom je o tem, da si želi Vladimir Putin v Ukrajini nekaj podobnega, kot se je zgodilo v Bosni in Hercegovini, poročala Al Jazeera. Rusija naj bi po tej oceni uporabljala politiko ‘deli in vladaj’.

Ukrajina bi po federalizaciji postala neobvladljiv« oziroma samostojno ne bi mogla izvajati politike, ki bi bila blizu zahodu. Podobno je danes z BiH, ki zaradi močne Republike srbske ne more npr. priznati neodvisnosti Kosova in ima težave pri pridruževanju EU zaradi okostenelega, vendar težko spremenljivega Daytonskega sporazuma. »Revolucionarna, proevropska čustva zahodne polovice države bi bila blokirana zaradi 'geopolitične ujetosti' države kot celote. To bi pomenilo mlačne vezi z Evropo in zvezo NATO in zadovoljstvo Kremlja,« ocenjuje Al Jazeera. Povedano preprosto: Rusija si v Ukrajini želi ‘Republiko rusko’.

Na ta način bi Vladimir Putin lahko dosegel več ciljev. Ukrajina ne bi postala del območja EU, Rusija pa bi še naprej lahko računala na neovirano gospodarsko sodelovanje predvsem z vzhodnim delom Ukrajine, kjer so največji in tudi za vojaško industrijo najpomembnejši industrijski centri. Brez njih namreč ruska vojaška industrija v tem trenutku sploh ne more izdelovati določenih vrst orožja, npr. določenih helikopterjev, raketnih sistemov itd. Hkrati bi se okrepil položaj ruskega jezika v vzhodu države, v primeru poglabljanj napetosti med vzhodom in zahodom države pa bi si Rusija zagotovila, da vzhodne regije same ali združene, v primernem trenutku, če bi bilo to potrebno, po krimskem scenariju zapustijo Ukrajino. Šele če z diplomatsko rešitvijo tlakovana pot proti temu cilju ne bi bila mogoča, bi se Rusija v odločila za vojaško intervencijo, za katero si je Vladimir Putin že pripravil tri opravičila, ki pa s stališča mednarodnega prava intervencije seveda ne opravičujejo - dovoljenje ruskega parlamenta za intervencijo v Ukrajini (podobno kot je razne intervencije ZDA ‘dovoljeval’ ameriški Kongres), povabilo še zmeraj legalnega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča ter prošnje »golorokega ljudstva«, ki po poročanju ruskih medijev že strahotno trpi zaradi divjanja zahodnih ‘fašistov’ ter njihovih plačancev.

Ruska vojska, ki se je namestila v razdalji okoli pol ure vožnje (30 kilometrov) od ukrajinske meje, je zato manevre najverjetneje ustavila le zaradi časa, ki si ga je Putin vzel za diplomacijo. Skrajni rok, ki ga ima na voljo Putin, je določen z dnem prenehanja mandata Viktorja Janukoviča. Po drugi strani pa se zahodu doslej ni nikamor mudilo, saj si ZDA in članice EU želijo, da bi se sedanja dobila legitimnost na bližajočih se volitvah 25. maja letos. To pa je natančno tisto, česar si Rusija nikakor ne želi. Ker je tudi pripojitev Krima že sprožila plaz podobnih zahtev v vzhodu Ukrajine postaja očitno, da se diplomaciji čas za iskanje sprejemljivih rešitev za konec ukrajinske krize hitro izteka. Vsekakor pa je zanimivo, kako to, kar se dogaja v Ukrajini, spominja na dogodke v nekdanji Jugoslaviji ob njenem razpadu. »Največja stvar, ki jo je Rusija razkrila na Krimu, je pomanjkanje politične volje v delu mednarodne skupnosti, da bi se odzvala zaradi Ukrajine. To je točno tako kot v Jugoslaviji,« ocenjuje Jasmin Mujanović, raziskovalec na Univerzi York.

Podobnosti je res veliko in ne samo glede neodzivnosti mednarodne skupnosti. Seveda pa obstajajo tudi razlike, kajti vsaka situacija je nekoliko različna od druge in je zato ‘sui generis’ sama zase. Res pa je, da se svet spreminja v nepredvidljivo minsko polje. Dokler so samo ZDA in EU odločale o tem, katere odcepitve so dovoljene in katere ne in v katerih državah je dovoljeno intervenirati in v katerih ne, se je svet mnogim, predvsem v ZDA in Evropi, zdel zelo lepo urejen. Danes je nekoliko drugače. Multipolarno urejanje sveta po modelu, ki so ga prve vzpostavile ZDA, nam bo, kot kaže primer Ukrajine, zagotovo prineslo še veliko novosti in nenavadnih presenečenj.