Kako politika poneumlja

Skupina znanstvenikov na Univerzi Yale ni dokazala samo, da politika in ideologija poneumljata, ampak pa da bolj poneumljata pametnejše med nami

Da politika poneumlja, je znana trditev, toda sedaj je prvič tudi znanstveno dokazana. Skupina znanstvenikov se je namreč spopadla z razširjenim prepričanjem, da so številne brezkompromisne politične bitke samo posledica pomanjkanja pravih informacij. To so imenovali 'hipoteza o več informacijah', ki je prisotna v skorajda vsakem uvodniku, nastopu ali članku, objavljenem v ameriških, pa tudi drugih svetovnih medijih. Prepričanje, da sporov med ljudi ne bi bilo, če bi imeli več pravih informacij in bi bili ljudje bolje informirani, je res splošno sprejeto in prepričljivo, hkrati pa se na takšno ali drugačno argumentiranje in prepričevanje v upanju po spremembi stališč porabljajo tudi velikanske količine časa.

Raziskava, o kateri poroča Ezra Klein, pa je znanstvenike pripeljala do nenavadnega rezultata. Ne samo, da je hipoteza o 'potrebi po več informacijah napačna', več informacij ima na politične nasprotnike celo obraten učinek. Več je informacij, s katerimi so soočeni prepričani sogovorniki, manj se strinjajo s svojimi političnimi ali ideološkimi nasprotniki. Preizkus so aprila in maja leta 2013 na ameriški Univerzi Yale izvedli profesorji Dan Kahan s sodelavci Ellen Peters, Erico Cantrell Dawson in Paulom Slovicem. Da bi pojasnili bistvo političnih spopadov med ljudmi, so postavili tudi drugačno hipotezo: da ljudje resnice ne morejo uvideti zaradi pomanjkanja informacij. Ljudje namreč večinoma ne dvomijo o rezultatih dela oceanografov ali pa o obstoju drugih galaksij. Znanstveniki so zato sklepali, da morda obstaja določena oblika debat, v katerih ljudje bolj kot da bi odkril pravi odgovor, želijo predvsem zmagati v besednem dvoboju. In jih prav zato prava resnica v resnici sploh ne zanima.

Razlogi za takšno ravnanje in za zavračanje resnice bi lahko bili različni – na primer izboljšanje lastnega položaja v določeni skupnosti ali poskus, da ne bi nasprotovali voditeljem svojega plemena ali skupine. Če bi ta hipoteza obveljala, to ne bi dokazovalo, da bodo bolje informirani državljani hitreje ugotovili pravo resnico. Nasprotno, v tem primeru bi bili bolje informirani državljani le bolje opremljeni za argumentacijo in besedno spopadanje za to, v kar verjame njihova stran.

Dan Kahan je teorijo preizkusil na premeten način. Anketo so naredili na 1000 Američanih, ki so jih najprej izprašali in tako ugotovili njihova politična stališča. Podobno kot v Sloveniji so bili nekateri bolj 'desni' in konservativni, drugi pa bolj 'levi' in liberalni. Nato so s pomočjo drugega testa ugotovili njihove sposobnosti pri reševanju matematičnih nalog. Zatem so jih soočili še s tretjim vprašalnikom. V njem je bilo zapisano, da so dermatologi odkrili novo kremo za odpravljanje izpuščajev. Težava pa naj bi bila v tem, da nova krema včasih daje dobre rezultate, včasih pa ne. In celo če krema ne deluje, mozolji včasih izginejo sami od sebe, včasih pa po uporabi kreme postanejo izpuščaji še hujši. Prav zato je bilo potrebno novo kremo preizkusiti v eksperimentih na dveh skupinah, na tistih, ki so kremo uporabljali, in na tistih, ki kreme niso uporabljali. V vsaki skupini je določeno število ljudi po testu imelo manj ali več težav z izpuščaji. Anketirance so na koncu prosili, da naj opredelijo, ali novo sredstvo večinoma deluje ali ne, oziroma ali bodo ljudje, ki kremo uporabljajo, po njeni uporabi na boljšem ali na slabšem.

Podatki so bili naslednji. Pri skupini tistih, ki so uporabljali novo kremo, jih je 223 trdilo, da se je stanje mozoljev popravilo, 75 pa jih je trdilo, da je stanje mozoljev po uporabi kreme še slabše. V skupini tistih, ki kreme niso uporabljali, pa je čez nekaj časa 107 pacientov trdilo, da se je stanje njihovih mozoljev popravilo, 21 pa jih je trdilo, da se jim je stanje poslabšalo. Največ ljudi je nasedlo in na podlagi teh številk ocenilo, da je krema izboljšala stanje mozoljev. To so sklepali tudi na podlagi podatka, da je bilo število tistih, ki so trdili, da se jim je stanje popravilo, enkrat večje od števila tistih, ki se jim stanje ni popravilo. Toda tisti, ki so natančno izračunali odstotke, so prišli do obratnega sklepa. Okoli 25 odstotkov tistih, ki so uporabljali kremo, je namreč poročalo o poslabšanju stanja, enako pa je poročalo samo 16 odstotkov tistih, ki niso uporabljali kreme. Ta problem so uspešno rešili samo tisti, ki so bili dobri v matematiki. Boljši kot so ljudje v matematiki, več možnosti bodo torej imeli, da se ustavijo, v miru razmislijo in na pravilen način rešijo problem ter pridejo do pravega odgovora. Pri problemih torej, ki niso tako ali drugače družbeno obarvani.

Kahan in kolegi so namreč pripravili tudi 'spolitizirano' verzijo problema. Namesto vprašanja o kremi je ta vprašalnik vseboval politično vprašanje o tem, ali je ljudem potrebno prepovedati, da lahko javno nosijo nosijo orožje in učinke takšne prepovedi. Konservativci nošenje orožja načeloma zagovarjajo, liberalci pa mu nasprotujejo. V preprostem grafikonu s štirimi (2x2) polji so bili podatki o kriminalu v določenih mestih, ki so prepovedala nošenje orožja, in mestih, ki tega niso storila. V nekaterih primerih so matematični izračuni kazali na to, da je prepoved delovala in da je bilo manj zločinov. V drugih primerih so bili podatki opredeljeni tako, da so dokazovali, da je bilo zločinov več in da prepoved nošenja orožja ni delovala.

Ko so bili vprašani soočeni s tem problemom, se je zgodilo nekaj nenavadnega: to, kako dobri so bili posamezni anketiranci v matematiki, je pri tem testu nenadoma postalo nepomembno. Namesto logike in razuma je smer odgovorov sedaj določala ideologija oziroma pogled vsakega posameznika na svet. Liberalci so bili izjemno dobri pri reševanju matematičnih problemov in pri dokazovanju, da je prepoved nošenja orožja zmanjšala število zločinov. Toda ko so bili soočeni z tisto verzijo problema, kjer so podatki kazali na to, da je bil nadzor orožja neuspešen, je postalo njihovo znanje matematike nepomembno. Zelo pogosto so problem rešili napačno, ne glede na to, kako dobri so bili v matematiki. Konservativci so ravnali na enak, vendar na popolnoma obraten način.

Še več, pri tistih, ki so bili boljši v matematiki, jim to ni pomagalo pri odpravljanju pristranskosti in pri iskanju pravih odgovorov. Tisti, ki so bili pripadniki enega tabora, vendar so bili ob tem tudi slabi matematiki, so imeli za 25 odstotkov več možnosti, da bodo podali pravi odgovor, kadar je ta ustrezal njihovemu pogledu na svet. Opredeljeni anketiranci, ki so bili dobri v matematiki, pa so pravi odgovor, v kolikor je bil v skladu z njihovim pogledom na svet, podali v 45 odstotkih. To je dokazovalo, da bolj kot je oseba pametnejša – bolj jo politika poneumlja. To, da so bili dobri v matematiki, je za politično opredeljene anketirance pomenilo, da obstaja manjša verjetnost, da bodo na pravilen način rešili problem, če bi takšna rešitev pomenila »izdajo njihovih političnih instinktov« in prepričanj. Ljudje torej niso razmišljali, da bi prišli do pravega odgovora, razmišljali so, kako priti do odgovora, za katerega so želeli, da bi obveljal za pravega.

To je samo eden od podobnih eksperimentov, s katerim je dr. Kahan s sodelavci dokazal, da politična pripadnost poneumlja ljudi. »Posamezniki podzavestno nasprotujejo dejstvom, ki ogrožajo njihova temeljna prepričanja,« opozarja Kahan. Vse to lahko opazimo na številnih področjih, od analiz klimatskih sprememb, kjer nekateri skeptiki kljub gori podatkov še vedno dvomijo v to, da res prihaja do podnebnih sprememb, do različnih vsakodnevnih političnih vprašanj, kjer politično opredeljeni ostajajo slepi za vse podatke, ki izpodbijajo njihova prepričanja. Kar verjamemo glede dejstev, nam namreč pove to, kdo smo. Najbolj pomembna psihološka zahteva je zaščita našega prepričanja o tem, kdo smo in naši odnosi z ljudmi, ki jim verjamemo in jih imamo radi.

In prav zato se številni brez dvoma inteligentni ljudje upirajo dokazom, zaradi katerih bi morali spremeniti svoja stališča. Zaradi nevarnosti, da bi jih njihova stran obravnavala kot izdajalce, se raje držijo ustaljenih pogledov svoje skupine tudi kadar dokazi kažejo nekaj drugega. Toda ko takšno obnašanje pride na državno raven, lahko postane smrtonosno, saj lahko zaradi ideološke zvestobe načelom ali določenim voditeljem le-ti sprejemajo tudi zelo napačne, katastrofalne odločitve, ki na koncu ogrozijo celotno družbo.