Igor Mekina

23. 4. 2014  |  Svet

Irak z novim diktatorjem

Irak se 30. aprila pripravlja na zelo pomembne parlamentarne volitve, prve brez ameriškega nadzora, država pa vse hitreje drsi v vse hujšo državljansko vojno

New Yorker predstavlja zanimivo analizo o tem, kaj so ZDA v Iraku pustile za seboj. Zgodba je objavljena neposredno pred iraškimi parlamentarnimi volitvami, na katerih si bo sedanji premier Nuri al-Maliki prizadeval za svoj tretji mandat. Sklep Dexterja Filkinsa, ki je podpisal to dolgo pismo iz Iraka o tem, kaj čaka Irak v bližnji prihodnosti, je precej duhamoren: »Vse bolj avtoritaren voditelj, vrnitev k sektaškemu nasilju in ljudstvo, ki ga je strah za svojo prihodnost.« Vse to so tudi posledice intervencije ZDA v Iraku, ki je bila izpeljana na podlagi lažnih trditev, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, ki ga nato v Iraku nikoli niso našli. Več>>

Irak je bil zaradi geopolitičnih interesov ZDA označen celo kot podpornik terorizma in vsaj posredni kot krivec teroristične napade v ZDA 11. septembra 2001, čeprav je bila večina teroristov iz ameriške zaveznice Savdske Arabije. ZDA so v Iraku ostale vse od nezakonitega napada leta 2003 do leta 2011.

Kdo je človek, ki danes vodi, Irak New Yorker ponazori z izrazom na licu Nurija al-Malikija, ki je kristjanom, živečim v Iraku, čestital srečne praznike. »Ker je velik del svojega življenja preživel preganjan s strani morilcev, daje Maliki vtis moža, ki se je že zdavnaj naučil brezobzirno skrivati svoja čustva. Nikoli se ne smeji, nikoli ne reče hvala in nikoli ga ne boste slišali reči žal mi je, mi je dejal dolgoletni sodelavec Malikija,« opisuje Dexter Filkins sedanjega iraškega voditelja.

Nato sledi precej podrobna analiza tega, kako je Irak zašel v sedanje stanje, ko po ulicah Bagdada in drugih mest znova odmevajo eksplozije. Vse skupaj se je bolj intenzivno začelo že takoj po odhodu ameriške vojske, traja pa že od leta 2003. Vlado Malikija so kljub njegovim trditvam, da se zavzema za enakopravnost vseh veroizpovedi in narodov, manjšinski suniti sprejeli z odporom, kot vlado večinskih šiitov, ki jim je blizu sosednji Irak. Položaj Malikija, v katerega usodo so predvsem ZDA investirale ogromno, je zato v zadnjem času postal vse bolj težaven.

Nedavno so izbruhnili novi nemiri sunitskih množic v severnih in zahodnih delih Bagdada. Množica je dvigovala tudi črne zastave Al Kajde, govorniki pa so trdili, da bodo porezali glave tistim na oblasti in tako dosegli pravico. Maliki je demonstrante obtožil, da so kriminalci in morilci in napovedal, da se z njimi ne bo pogajal. Najbolj glasen med njimi je bil član parlamenta in sunit Ahmed al-Alwani, ki je javno trdil, da je Maliki samo orodje v rokah Irana ter svoja sporočila naslavljal 'kači Iranu'. Tri dni po tem govoru so varnostne sile obkolile njegovo hišo. Policisti so želeli aretirati Ahmed al-Alwanijevega brata, zaradi obtožb o terorizmu. Vnel se je spopad, v katerem je bilo ubitih šest ljudi, med njimi tudi Alwanijev brat, Alwani pa se je znašel v zaporu. Objavljene so bile slike, iz katerih je bilo razvidno, da ga pretepajo. Kmalu zatem so vojaške in policijske sile pričele z operacijo čiščenja mest Ramadi in Faludža, pokrajino Anbar pa so pričeli pretresati valovi novih bombnih napadov.

Kaj to pomeni, novinar ponazori z opisom pogovora, ki ga je imel nedavno z Malikijem v njegov pisarni. Ko sta se pogovarjala o zadnji akciji vojske in policije, se je namreč zgradba zatresla. »Najina steklena kozarca za čaj sta zazvenela. Bila je avtobomba, ki je eksplodirala okoli sto metrov vstran od zaščitenega področja, v katerem živi Maliki. To je bila ena od osmih eksplozij v Bagdadu ta dan, v katerih je umrlo 43 ljudi. Za trenutek smo vsi obsedeli v tišini. Potem se je Maliki obrnil k sodelavcu in dejal: 'Pojdi in poglej, kaj je bilo to',« opisuje ta trenutek Dexter Filkins.

Irak, v katerem je bilo še nedavno tega stacioniranih 165.000 ameriških vojakov, 30.000 najemnikov, 5.000 britanskih in na stotine drugih tujih vojakov, se mora danes zanašati samo na lastno vojsko in policijo, ki pa vse bolj razpadata po etničnih in religioznih šivih. Zgodilo se je seveda natanko to, kar se dogaja v vseh podobnih nacionalno mešanih in verskih okoljih, ki jih prizadene vojna – nekdaj mešana naselja ali predmestja po letih sektaškega nasilja počasi in zagotovo postajajo versko ali nacionalno čista. V grobem to pomeni, da so se suniti preselili na zahod Bagdada, šiiti pa na vzhod. Določeni deli mesta so postali znova varni, vendar šele po procesu segregacije, zaradi katerega v delih mesta ni ostal več nihče, ki bi ga lahko ubili, kot ocenjuje Matthew Sherman, nekdanji civilni svetovalec ameriške vojske. Tako je vzpon iraških šiitov postal »največja posledica ameriške invazije«.

Na ta način je v Iraku prišlo do zamenjave nekoč sunitske vlade s šiitsko, kar se je zgodilo prvič po 18. stoletju. Zaradi takšne politike ZDA je zato, paradoksalno, pridobil Iran. Slišati je celo ocene, da so Američani izgubili na tisoče življenj zato, da bi Irak postal iranska kolonija. Letošnje volitve bodo prve brez ameriškega nadzora in so zato za državo še zelo pomembne. Toda sogovorniki New Yorkerja navajajo vrsto velikih napak, ki državo vodijo v prepad, od uničenja javnih služb, korupcije, množičnih kršitev človekovih pravic in vse bolj globokih delitev med ljudmi.

V novi iraški ustavi, ki so jo v veliki meri pomagali sestaviti ameriški svetovalci, je sicer zapisanih veliko stavkov, ki se berejo kot zgodba o uspehu. »Mi, ljudje Mezopotamije, domovine apostolov in prerokov, smo prvič v zgodovini v milijonih krenili proti volilnim skrinjicam...« piše v uvodu iraške ustave. Resnica je bila precej drugačna. V začetku leta 2006 je imel veleposlanik ZDA v Iraku Zalmaj Khalilzad videokonferenco z ameriškim predsednikom Bushem in britanskim premierom Tonyjem Blairom. Šiitske stranke so na volitvah dobile večino glasov, toda njihov kandidat za predsednika vlade Ibrahim al-Jaafari je šel Georgu Bushu zelo na živce, menda zaradi svoje neodločnosti.

Med konferenco je Bush vprašal svojega veleposlanika v Bagdadu: »Se lahko znebimo Jaafarija?« Da, mu je odgovoril Khalilzad, »vendar bo to težko«. Jaafari je pristal na to, da se umakne, toda v zameno je zahteval, da je predsednik vlade iz njegove stranke Dawa. Kandidat te stranke je bil Ali al-Adeeb, ki pa Khalilzadu ni bil všeč, saj je bil njegov oče iz Irana in perzijske krvi. Drugih kandidatov ni bilo. Zelo frustriran se je Khalilzad obrnil na analitika CIE, ki so ga dodelili njegovemu uradu, ki je tekoče govoril arabsko in je poznal vse arabske voditelje. »Ali je mogoče, da je v državi s tridesetimi milijoni ljudi izbor za predsednika vlade samo Jaafari, ki je nesposoben, ali pa Ali Adeeb, ki je Iranec? Ali ne obstaja nihče drug?« je dejal Khalilzad. »Imam ime za vas,« je dejal analitik CIE. »Maliki.« Tako je bil torej tri mesece pozneje, ko so njegov izbor potrdili tudi sunitski in kurdski voditelji, izbran voditelj sedanjega Iraka.

Vendar pa globoke delitve v državi vse bolj spodnašajo njegovo podporo. Njegova stranka je na zadnjih volitvah doživela velik poraz, največ glasov pa je dobila prozahodna koalicija. Na prvi pogled so bili rezultati takšni, kot so si jih diplomati ZDA lahko samo želeli. Vendar pa sekularna iraška koalicija nima dovolj glasov za oblikovanje večine v parlamentu. In zato bodo ZDA še naprej podpirale šiitsko iraško vlado, čeprav z veliko manj podpore javnosti kot nekoč. Maliki pa medtem kruto obračunava z nasprotniki.

»Prepričani smo, da smo ustvarili diktatorja,« je dejal eden od diplomatov, ki je iz Iraka kmalu po odhodu ameriških sil iz države poslal eno od zelo zaskrbljenih poročil v Washington. Intervencija, ki se je vsaj javno začela s sanjami o demokraciji v Iraku, se tako končuje z novo diktaturo. Kmalu po odhodu vojske ZDA je namreč Maliki pričel vse bolj intenzivno uporabljati policijo, pravosodje in vojsko za odstranjevanje sunitskih političnih nasprotnikov, država pa se je z novim diktatorjem ponovno znašla pred prepadom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.