Naj zmaga najpodjetnejši

Kadar predsednik Borut Pahor govori mladim, ne bere vnaprej napisanega govora, ampak govori prosto, saj želi delovati čim bolj sproščeno, iskreno in odkrito. Zares posrečeni pa sta iskrenost in odkritost le, kadar se govori o resnih stvareh in je povedana tudi kakšna grenka resnica. Takih priložnosti v pogovoru z mladimi tudi predsednik nima veliko. Imel pa jo je prvi ponedeljek v aprilu.

Takrat so največjo dvorano državnega zbora za ves dan zasedli osnovnošolci in srednješolci, tako kot vsako leto, odkar je leta 1990 Zveza prijateljev mladine prvič organizirala otroški parlament. Namen projekta je, da se mladi učijo demokracije in razpravljajo o pomembnih stvareh. Letošnja tema so bile razmere v družbi.

Pahor je imel uvodni nagovor in začel ga je z ugotovitvijo, da skoraj petindvajsetih let po osamosvojitvi prebivalci Slovenije nismo bolj zadovoljni kot prej. Nekateri bi morda celo rekli, da so manj srečni. »Vsekakor je čutiti neko razočaranje,« je dejal, »ljudje danes v povprečju uživajo višji standard, vendar so razlike med ljudmi velike, veliko večje, kot smo si jih predstavljali takrat.«

Ljudi ne motijo razlike same po sebi, je prepričan predsednik. Razlike so namreč v redu, »če so utemeljene na prednosti, znanju, na delavnosti, na tem, da ste bolj podjetni, na tem, da ste bolj drzni, na tem, da mislite bolj out-of-the-box. Če igrate po istih pravilih kot drugi, ki vsega tega nimajo, imajo pa enake možnosti kot vi, ni nič narobe, če ste za to nagrajeni.«

Dokler je neenakost v družbi posledica večje podjetnosti in drznosti nekaterih, je sprejemljiva, trdi predsednik Pahor.

Pahor srednješolcem ni naložil, naj si prizadevajo, da bi ustvarili tekmovalno družbo, kjer bi bila neenakost utemeljena zgolj na meritokraciji. Taka družba prihaja sama od sebe, če ni že tu. »Zavedajte se, da živite v stoletju, kjer je potrebna podjetnost, kjer je treba razmišljati out-of-the box, kjer je treba biti drzen, tekmovalen, kjer se je treba truditi biti boljši, kjer ni nič narobe, če se trudite biti odlični. In je to hkrati čas, ko je treba gledati tistega na levi in desni, ki mogoče ni tako dober ali odličen kot vi, ampak mora tudi on iti naprej,« je svetoval.

Trmasti ravnatelji

Zagotovo bi bil predsednik vesel, če bi vedel, da podobno kot on razmišlja tudi minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo, ki pripravlja spremembe zakona o gimnazijah. V njem bi k nalogam gimnaziji dodal nekaj novih. Morale bi namreč »izobraževati za podjetnost, inovativnost in ustvarjalnost ter usposabljati za vseživljenjsko učenje«.

Pri tem gre za usklajevanje s sklepi, smernicami in priporočili Evropske unije ter organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, je pojasnjeno v uvodu zakona, a nove naloge bi verjetno zapisali tudi, če nam tega ne bi svetovali od zunaj. »Višja raven podjetniške aktivnosti se povezuje z višjo stopnjo gospodarske rasti, z višjo konkurenčnostjo, poleg tega pa podjetništvo lahko predstavlja rešitev posameznika v primeru pomanjkanja prostih oziroma primernih delovnih mest,« je razglasilo ministrstvo.

Naj se sliši še tako prepričljivo, očitno ni dovolj za ravnatelje gimnazij. Minister jim je predlog sprememb zakona poslal 5. marca, čez tri tedne pa so mu iz skupnosti gimnazij odgovorili, da »odločno nasprotujemo, da se problematika podjetništva navaja kot eden izmed poglavitnih ciljev gimnazijskega programa«.

»Gimnazija je utemeljena kot splošnoizobraževalna institucija, kjer se goji razvoj misli in splošne kreativnosti ter se pripravlja mladino za študij,« je ministra v imenu skupnosti gimnazij spomnil njen predsednik Janez Pastar, sicer ravnatelj III. mariborske gimnazije. Podjetništvo sodi med izbirne predmete, je dodal.

Kako se bo odzvalo ministrstvo, ne vemo, a Janez Damjan bi tako stališče ravnateljev gimnazij pričakoval. Damjan je od septembra direktor višje strokovne šole za gostinstvo in turizem na Bledu, pred tem pa je na različne načine spodbujal vključevanje učenja podjetniških kompetenc v slovenskih šolah.

»V strokovnih šolah je poučevanje podjetnosti sistemsko vgrajeno, tam je v redu. Na gimnazijah pa prevladuje negativen odnos. Spominja me na staro Grčijo, kjer so bili filozofi več vredni kot trgovci,« pravi.

Prepričan je, da bi bilo drugače, če bi vsi vedeli, da v resnici ne gre za podjetništvo, ampak za podjetnost. »Učitelji slišijo podjetništvo, takoj pomislijo na komercializacijo in seveda postanejo alergični,« pravi.

Tudi Evropska unija želi razlikovati med pojmoma. Leta 2006 je priporočila članicam, naj v šolah spodbujajo razvoj osmih ključnih kompetenc in sedma po vrsti je »Sense of initiative and entrepreneurship«, kar se v slovenščino prevaja kot »samoiniciativnost in podjetnost«.

To je sposobnost posameznika, da pretvori ideje v dejanja, pojasnjuje dokument Evropske unije. »Bistvena je sposobnost presojati lastne prednosti in pomanjkljivosti ter oceniti in po potrebi sprejemati tveganja. Podjetniški odnos označuje dajanje pobud, proaktivnost, neodvisnost in inovativnost v zasebnem in socialnem življenju kakor tudi v službi. Vključuje tudi motivacijo in odločenost za doseganje ciljev, osebnih ali takih, ki so skupni s cilji drugih, vključno na delu,« piše.

»Verjetno ga ni starša, učitelja, ravnatelja ali politika pri nas, ki se ne bi strinjal, da je to pomembno in koristno,« je prepričan Damjan, ki dodaja, da je v sodobnem gospodarstvu in družbi to še bolj pomembno in koristno kot prej. »Dinamičnost v okolju narašča. Večkrat moraš menjati kariero in tudi druge vloge v življenju so manj zakoličene. Zato je pomembno, da si sposoben prepoznati priložnosti.«

Podjetnost ni isto kot podjetništvo. Podjetništvo je poklic nekaterih, podjetnost pa je osebnostna lastnost, ki naj bi jo imeli vsi.

Sprejemanje prekarnosti

Mnogih to ne prepriča in med njimi je tudi dr. Marjan Šimenc, eden največji strokovnjakov za gimnazijsko izobraževanje v Sloveniji. »Ko dokumenti EU govorijo o ’entrepeneurship’, govorijo v ekonomskih kontekstih in v bistvu merijo na podjetništvo. Razviden je načrt, da bi vsi postali podjetniki,« pravi profesor sociologije edukacije na ljubljanski filozofski fakulteti.

Načrt, o katerem govori, se lahko realizira tako, da bi vsi postali direktorji, ali tako, da bi vsi inovirali in ustanavljali zagonska podjetja. Ti možnosti sta nerealni, saj ni pričakovati, da bi vsa podjetja vseskozi delovala samo z direktorji, torej bo tradicionalna kapitalistična delitev dela obstala. Verjetnejša je tretja možnost.

»Danes podjetja vse manj zaposlujejo delavce in vse bolj najemajo delovno silo za določen čas. Mogoče bo imela večina delavcev status samostojnih podjetnikov, a to ne bo pomenilo, da bodo podjetni, temveč le, da jih bodo podjetja najela, kadar jih bodo potrebovala, za čas, ko jih bodo potrebovala. Njih ni treba učiti, kako naj tvegajo več, v tveganje so prisiljeni, saj so na milost in nemilost prepuščeni drugim. Treba pa jih je pripraviti, da sprejmejo ta svoj prekarni položaj,« trdi Šimenc.

Vendar Damjan vztraja, da kritiki podjetnosti delajo napako, ki izhaja iz nedoslednega razlikovanja podjetnosti od podjetništva. »Podjetništvo je poklic, podjetnost pa je lastnost človeka,« poudarja. To lastnost pa bi morali imeti vsi, tudi tisti, ki so zaposleni za nedoločen čas.

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je podjeten, kdor se pri svojem delu uspešno loteva več nalog. Glede na različne vire je podjeten tisti človek, ki sprejema tveganja, išče priložnosti, ki je drzen, samozavesten, iznajdljiv, delaven, komunikativen, odločen, vztrajen in tako naprej.

Opredelitve podjetnosti niso zelo oprijemljive, a morda je to pač tak pojem. Prav tako je kljub številnemu gradivu na to temo res težko razumeti, kako naj učitelji učijo podjetnost in kdaj šteje, da jo je učenec pridobil.

Damjan je leta 2011 o tem povprašal 255 učiteljev na srednjih strokovnih in poklicnih šolah in pojasnili so mu, da se podjetnost spodbuja tako, da učenci več delajo brez neposrednih navodil učiteljev, torej sami ali v skupinah. Koristilo naj bi jim tudi, da spoznavajo primere iz prakse in izkušenj, na primer z obiski različnih organizacij, podjetij ali sejmov.

Prvi korak pa je, da se spremeni miselnost učiteljev, pravi Damjan. »Učitelji morajo mlade učiti za realno življenje. To bolj kot z besedami naredijo prek zgledov, dejanj in načina razmišljanja.«

Vprašanje, ali gre pri spodbujanju podjetnosti za neoliberalizem, Damjana preseneti. Po kratkem premisleku pove, da je prej nasprotno: »Podjetni in samoiniciativni posamezniki ne bodo žrtve neoliberalizma, ampak bodo v njem lahko gradili življenjsko pot in ga s svojim znanjem naredili bolj človeškega.«

Čisti neoliberalizem

Verjetno bi tako vprašanje presenetilo tudi Pahorja in mnoge druge. Ne nazadnje veliko ljudi meni, da je podjetnost v današnji družbi potrebna, nihče pa samega sebe ne imenuje neoliberalca.

Neoliberalizem je v današnjih kritikah, ki jih ni malo, razumljen kot ekonomska politika, ki teži k popolnoma svobodnemu trgu, privatizaciji državnih podjetij in čim bolj vitki državi. To pojmovanje je nezadostno, opozarja dr. Marinko Banjac z ljubljanske fakultete za družbene vede.

»Neoliberalizem ni nekaj, kar bi izvajala zgolj država ali njene institucije. Moramo ga razumeti skozi to, kako konstituira posameznike, kako narekuje njihovo delovanje, razmišljanje, osmišljanje samih sebe,« našteva.

Banjac se naslanja na Michela Foucaulta, enega najpomembnejših filozofov dvajsetega stoletja. Foucault je imel konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja vrsto predavanj, na katerih je obravnaval besedila neoliberalnih mislecev v Evropi in ZDA ter predstavil teorijo neoliberalizma. Predavanja so leta 2004, dvajset let po njegovi smrti, izšla kot knjiga z naslovom Naissance de la biopolitique ali Rojstvo biopolitike – ki v slovenščino še ni prevedena.

Foucault je trdil, da je za neoliberalizem samo ena resnična in temeljna politika: »Gospodarska rast in samo gospodarska rast naj omogoča vsem posameznikom, da dosežejo nivo dohodka, ki jim bo omogočal osebno varnost, dostop do zasebnega premoženja in sredstva, s katerimi se bodo lahko soočali s tveganji.«

V ekonomskem smislu je neoliberalizem enak klasičnemu liberalizmu, saj meni, da blaginjo prinaša svobodni trg, zato vanj država ne sme posegati. Prav tako ne sme posegati v odnose med trgom in družbo oziroma popravljati uničujočih posledic, ki jih ima trg za družbo.

V nasprotju z liberalizmom pa neoliberalizem kljub temu zagovarja redne, aktivne in ponavljajoče se posege oblasti. Vlada v neoliberalizmu mora namreč »posegati v družbo kot tako, v njeno tkivo, in to globinsko,« je rekel Foucault.

Cilj neoliberalnih teoretikov je namreč, da bi v družbi vse potekalo po tržnih načelih, pri čemer ne mislijo na trg kot menjavo različnih stvari ali vrednosti, ampak trg kot prostor, kjer vse poteka po načelu tekmovalnosti. In tisto, kar tekmuje na trgu, so podjetja.

»Homo economicus, ki ga želi ustvariti neoliberalizem, ni človek menjave ali človek potrošnik; je človek podjetja in produkcije,« je trdil Foucault. V neoliberalizmu je namreč prepoznal težnjo, da se po vsej družbi razširijo podjetja. »Družba naj se oblikuje na podlagi trga, tekmovalnosti in torej podjetij,« je neoliberalce povzemal Foucault.

Neoliberalizem ni enotna teorija ali praksa, je pa za vse njegove različice značilno, da spodbujajo vse posameznike, da se obnašajo kot podjetniki oziroma podjetno.

Ameriški teoretiki neoliberalizma, ki so delovali predvsem na chicaški univerzi, so do tega prišli skozi analizo dela oziroma delavcev. Najprej so sklenili, da je plača delavčev prihodek, ne cena, po kateri prodaja svojo delovno silo, kot je trdil na primer Karl Marx. Prihodek delavca pa v osnovi ni nič drugačen od prihodka kapitala, na primer nepremičnine ali stroja.

Delavca so zato opredelili kot človeški kapital, kot zbirko vseh tistih fizičnih in psihičnih dejavnikov, zaradi katerih je kdo sposoben zaslužiti svoj prihodek. Ti dejavniki so praktično vse, kar človek je, vse, kar se mu v življenju zgodi: genetski zapis, ljubezen staršev, vsa formalna in neformalna vzgoja in izobrazba …

Vse to so »investicije« v človeški kapital. Z njim človek pridobiva dohodek, s tem, ko dohodek troši, pa proizvaja svoje zadovoljstvo. Vse je videno kot podjetniška dejavnost. V neoliberalizmu je človek podjetnik samega sebe. Da bi bil uspešen, mora biti podjeten.

»Meje med tem, kako delujemo kot posamezniki na trgu ter kako delujemo v neformalnih medosebnih odnosih, se brišejo,« razlaga Banjac, »ne samo na delovnem mestu, tudi pri najbolj vsakdanjih opravilih preračunavamo prednosti in koristi in oblikujemo strategije. To je podjetnost.«

Dober primer je iskanje partnerja. S pravilnimi investicijami, na primer v telovadbo ali obiskovanje nočnih klubov, si povečuješ nabor partnerjev, med katerimi lahko izbiraš.

Namen učenja podjetnosti v šolah ni samo v podrejanju izobraževanja trgu. Gre za vpeljevanje tržnih mehanizmov v vse pore življenja.

Nešteto vprašanj

S tega vidika je upravičeno dosledno razlikovanje podjetnosti od podjetništva. Tudi v neoliberalni družbi ne bo vsak lastnik podjetja, vsakdo pa se mora truditi, da bi bil podjeten. To je osebnostna lastnost, od katere je odvisen izid vsake življenjske situacije, v kateri se posameznik znajde.

Namen učenja podjetnosti v šolah ni samo v podrejanju izobraževanja trgu. Gre za vpeljevanje tržnih mehanizmov v vse pore življenja.

»Tako se oblikuje podjeten, fleksibilen posameznik, ki ves čas išče priložnosti, ves čas išče dodatne veščine, ki bi mu potencialno koristile v življenju. Hkrati pa se seveda nanj prelaga odgovornost,« poudarja Banjac. Če nimaš službe ali če imaš težave drugje v življenju, si kriv sam, ker nisi dovolj fleksibilen, inovativen, ker nisi dovolj vlagal vase.

Ob tem se odpira nešteto vprašanj. Če človeka obravnavamo tako, je potem še človek? Ali bo družba sploh še obstajala? Kako bo na investiranje v človeški kapital vplival razvoj genetike?

Lahko pa seveda posnemamo predsednika Pahorja. Rečemo, da je današnja družba pač tekmovanje posameznikov, kjer bodo zmagali najbolj podjetni. In upamo, da bodo zmagovalci milostni do poražencev.