Do zdravja z umazanijo

Alergije se razvijejo prej, kot so mislili, morda že v maternici. Mikrobi imajo pri tem ključno vlogo. Ogrožen je skoraj vsak drugi otrok.

Kožni testi z majhnimi količinami različnih, že vnaprej pripravljenih alergenov

Kožni testi z majhnimi količinami različnih, že vnaprej pripravljenih alergenov
© Profimedia

Vzgojiteljica je poklicala mamo enega od otrok v skupini, naj hitro pride v vrtec, češ da njen sin nenadoma ne vidi več. Imel je otečene oči in antihistaminik je deloval zelo počasi. Deček je z drugimi otroki krmil golobe in očitno je nekaj v mešanici semen, iz katere se je dvigoval prah, njegov imunski sistem vrglo iz tira. Mama je takšen odziv pri njem že doživela. Nekoč mu je ponudila prepeličje jajce, ker je mislila, da nanj ne bo alergičen; kokošja jajca so bila v njegovi prehrani že dolgo prepovedana. A tudi od prepeličjega jajca je v hipu dobil koprivnico po vsem telesu. Alergičen je bil tudi na mleko, čokolado, arašide, mačke – prva leta se je njegovo življenje vrtelo le okoli tega, česa ne sme. Že kot dojenček je imel hud nevrodermitis: njegova koža je bila rdeča, hrapava ter po rokah in obrazu polna ran od praskanja. Od srbenja skoraj ni mogel spati, tudi zato, ker je ponoči zelo težko prišel do sape. Očeta so zaradi ran po obrazu celo vprašali, ali je otroka pretepel.

Deček je zdaj star tri leta in počasi mu gre na bolje. Starši so se naučili živeti z njegovimi težavami. Alergija na mleko ni več tako huda, tako da kdaj že poje jogurt in košček čokoladnega jajčka.

Takšnih bolnikov se v alergoloških in pulmoloških ambulantah, pri zdravilcih in dietetikih kar gnete. Pediatri poročajo otrocih, ki imajo že kot dojenčki astmo in težave s kožo. Zelo malo alergij je tako nevarnih kot tiste na arašide in pike žuželk, ki lahko privedejo do anafilaktičnega šoka oziroma življenjske ogroženosti. Vendar večina alergij vseeno močno vpliva na vsakdan prizadetih.

Po ocenah svetovne alergološke organizacije, krovne zveze več kot 90 alergoloških in imunoloških strokovnih društev, že vsak četrti otrok v Evropi trpi zaradi alergij in vsako deseto bolniško odsotnost z dela bi po nekaterih ocenah lahko pripisali alergiji. Raziskava o zdravju, ki so jo naredili na berlinskem inštitutu Roberta Kocha, je pokazala, da je okoli 30 odstotkov odraslih v Nemčiji doživelo eno ali več alergij. Za ljudi s senenim nahodom bi letošnje leto znalo biti izjemno naporno: zaradi blage zime je prvi pelod po zraku nosilo že januarja.

Število primerov bi lahko še naraščalo. Dunajski medicinski strokovnjak Rudolf Valenta je prišel do skrb zbujajoče ugotovitve, ko je preiskal krvne vzorce stotih otrok: pri polovici je namreč odkril protitelesa, ki kažejo nagnjenost k alergijam.

A niso vse novice slabe: znanstveniki še nikoli v zgodovini alergij niso toliko vedeli o nastanku in poteku bolezni kot danes. Z razvozlanjem te bolezni so dobili odločilne napotke za nove oblike zdravljenja in zanesljiva zgodnja testiranja.

»To je najzanimivejše obdobje v moji raziskovalni karieri,« pravi Valenta, ki se trenutno posveča cepivu proti pelodu trav – to bi lahko že kmalu nadomestilo dolgotrajno desenzibilizacijo. Namerava izdelati supercepiva proti mačji dlaki, hišni pršici in pelodu breze. »Počutim se kot slikar, ki ima končno v rokah barve.«

Že vsak četrti otrok v Evropi trpi zaradi alergij in vsako deseto bolniško odsotnost z dela bi po nekaterih ocenah lahko pripisali alergiji.

Znanstvenik je izdelal tudi čip, na katerem bi s fluorescenčno mikroskopijo postala vidna protitelesa, ki napadajo določene alergene. Zadostuje kapljica krvi in že je znano, na katere snovi bi se bolnik lahko odzval z alergijo.

Valentova vizija je, da bi vsak predšolski otrok čim prej opravil ta izjemno občutljivi zgodnji test, s katerim je mogoče določiti več kot sto alergenov. »Čim prej začnemo ukrepati, tem laže preprečimo, da bi se razvile hude oblike bolezni,« pojasnjuje dunajski zdravnik.

Drugi znanstveniki so se poglobili v molekularne temelje alergij. Pri tem so ugotovili, da na primer obstajajo različne oblike astme, pri katerih se napačno odzivajo različne imunske celice. Na podlagi te ugotovitve je zdravnik Harald Renz že razvil terapije po meri: »V alergologiji je napočilo obdobje individualiziranega zdravljenja,« je prepričan.

Čim več strokovnjaki odkrijejo o mehanizmih, ki iztirjajo imunski sistem, tem jasneje postaja, da epidemijo preobčutljivosti sproža predvsem sodobni slog življenja v mestnih stanovanjih brez klic. Nekateri mikrobi, ki so dolgo časa veljali le za povzročitelje bolezni, so tako pomembni trenerji telesne obrambe, da je njihovo uničevanje zaradi pretirane higiene soodgovorno za širjenje epidemije.

Povedano preprosto, alergije so vedno pomota imunskega sistema. Ta z vojsko med seboj natančno usklajenih ubijalskih celic, protiteles in kemičnih prenašalcev varuje organizem pred škodljivimi vsiljivci: bakterijami, virusi in zajedavci. V življenju se ta obrambna vojska nauči vedno bolje razlikovati med prijatelji in sovražniki. Številne klice si shrani v spomin, da bi jih ob naslednjem napadu lahko učinkoviteje pregnala iz telesa – prav na tem načelu temelji imunost proti preboleni bolezni in tudi cepljenje deluje tako.

A pri alergikih telesna obramba začne vojno proti vsiljivcem, ki ne pomenijo nobene nevarnosti – pelodu, pršicam, živalski dlaki, strupu žuželk in sestavinam v hrani. V stiku s temi snovmi telo izloča kemične prenašalce, ki povzročijo vnetno reakcijo. Posledice so pekoče oči in zamašen nos, včasih se bronhiji zožijo in dihanje je vse težje, pride do napada astme, ki se v skrajnem primeru lahko konča s smrtjo.

Mnogi alergiki so izkusili, kako je videti skrajni bes obrambnih celic, ki ga lahko povzroči že majhna količina neke sestavine v hrani ali pik žuželke – anafilaktični šok. Ti bolniki morajo s seboj poleg mobilnega telefona vedno nositi tudi set za samopomoč, v katerem so antihistaminik, kortikosteroid in avtoinjektor z adrenalinom. Če je ogrožen majhen otrok, je treba o uporabi seta podučiti tudi učitelje oziroma druge odrasle osebe v otrokovem življenju.

Hudi alergiki v razredu so bili nekdaj izjeme, danes niso več osamljeni primeri. K njim bi lahko prišteli tudi sladkorne bolnike, saj gre tudi pri diabetesu za napačno programiranje obrambnih celic. In eno od značilnih civilizacijskih bolezni, med katere bi lahko uvrstili tudi alergije.

A kaj natančno zmede imunski sistem pri tako številnih mladih? Na to vprašanje znanstveniki skušajo odgovoriti z nasprotnim vprašanjem: kateri otroci skoraj ne poznajo alergije?

Pediatrinja Erika von Mutius iz Münchna je našla najstnike, ki imajo takšno srečo – in to na kmetijah v bavarskih hribih, v Avstriji in Švici. Kdor odrašča na kmetiji, preživi veliko časa v hlevu in pije sveže namolzeno in nepredelano mleko, ugotavlja zdravnica, ima petkrat manj možnosti za astmo in seneni nahod kot vrstnik iz mesta.

Dunajski medicinski strokovnjak Rudolf Valenta je prišel do skrb zbujajoče ugotovitve: pri polovici otrok je odkril protitelesa, ki kažejo na nagnjenost k alergijam.

V številnih raziskavah se je »kmečka hipoteza« tudi prepričljivo potrdila. Pediatrinja von Mutiusova je zdaj na Poljskem, kjer od vstopa te države v Evropsko unijo leta 2004 število majhnih kmetij hitro upada – in enako hitro narašča število alergikov.

Dokaze je zbirala tudi pri amiših na severu ameriške zvezne države Indiana. Tam in v drugih zveznih državah živi kmečko prebivalstvo sredi ZDA, vendar odmaknjeno od tehničnega napredka. Otroci hodijo bosi po dvorišču, plugov ne vlečejo traktorji, temveč mišičasti delovni konji.

Pred nekaj leti je Mark Holbreich, alergolog iz Indianapolisa, amišem ponudil svojo pomoč. Njegova žena, prav tako zdravnica, je nekaj vernih kmetov zdravila zaradi hemofilije, ki je pri amiših pogosta, in tako jim je svojo pomoč ponudil tudi Holbreich. A je zaman čakal na bolnike: pri amiših so alergije še redkejše kot pri evropskih otrocih s kmetij.

»Pred 200 leti je velik del ljudi v ZDA in Evropi živel tako kot danes amiši,« razlaga alergologinja von Mutiusova, »in obisk pri njih je kot potovanje skozi čas.«

Znanstvenica je Holbreicha spoznala na nekem kongresu. Njegovo naključno odkritje bi lahko odprlo možnost za ugotavljanje, kako je sodobni način življenja reprogramiral imunski sistem: »Amiši bi nam lahko pokazali, kaj smo izgubili.«

Po teoriji naj bi v prahu v hlevih, na poljih in v surovem mleku mrgolelo mikrobov, ki so pomembni za primerno oblikovanje telesu lastnega imunskega sistema. Če teh partnerjev za trening ni, si imunske celice duška dajo drugje – in se bojujejo proti nedolžnemu pelodu in hišnemu prahu, proti konjski dlaki in stročnicam. Nekatere klice imajo morda čisto posebno vlogo pri zorenju imunskega sistema, tako kot nekatere črevesne bakterije pomagajo pri prebavi.

Vaja, vaja, vaja, to je temeljni pogoj za življenjsko pomembni razvoj tolerance v obrambnih celicah. S tega vidika ima zato še toliko hujše posledice, da so staršem še pred nekaj leti svetovali, naj otroke čim dlje ščitijo pred potencialnimi alergeni.

»Če je kdo od bližnjih ali daljnih sorodnikov imel seneni nahod, otrok leto dni ni smel uživati kokošjih jajc,« pove alergolog Torsten Schäfer, eden od avtorjev smernic za preprečevanje alergij, ki jih ekipa medicinskih in prehranskih strokovnjakov objavlja v rednih časovnih razmikih. Tako od leta 2009 večino preprečevalnih strategij odsvetujejo. Letos bo spet na voljo osvežena različica smernic, ki še močneje poudarja opuščanje zakoreninjenih nasvetov iz pediatričnih ambulant.

Celo izključno dojenje dlje kot prve štiri mesece ni več priporočljivo. »Otroci naj čim prej zaužijejo prvo kašico,« pravi Schäfer, »po mojem mnenju že pred petim mesecem starosti.«

Pri alergikih telesna obramba začne vojno proti vsiljivcem, ki ne pomenijo nobene nevarnosti – pelodu, pršicam, živalski dlaki, strupu žuželk in sestavinam v hrani.

Tudi genetski dejavniki igrajo pomembno vlogo: otroci alergikov imajo več možnosti, da bodo imeli težave kot drugi otroci. Če imata oba starša enako alergijo, je verjetnost lahko celo do 80-odstotna. Vendar samo z dednostjo ni mogoče razložiti dramatičnega povečanja preobčutljivosti.

Von Mutiusova in njeni kolegi so se s sesalnikom in lončki za vzorce spravili nad otroške sobe na kmetijah, posesali vzmetnice in odvzeli vzorce prahu v hlevih ter surovega mleka. Pregledali so jih v laboratorijih: zanimalo jih je, katere klice otroke s podeželja oborožijo proti alergijam. In kaj bi se zgodilo, če bi tem klicam izpostavili vrstnike v mestih?

Finski ekolog Ilkka Hanski je trdno prepričan, da so klice blagoslov. Na koži otrok, ki živijo v bližini gozdov in polj, je našel bistveno več bakterij določene vrste, katerih protialergijsko delovanje so že potrdili drugi znanstveniki, kot pri otrocih, ki so odraščali v bolj urbanem okolju. Čim več mikrobov je na koži mladih ljudi, tem več interlevkinov 10 – to so kemijski prenašalci, ki so pomembni za imunotoleranco – je našel v njihovi krvi.

In končno je bilo na koži poskusnih oseb, ki že imajo alergije, število koristnih klic občutno manjše. »Očitno so te bakterije pomembne za razvoj imunskega sistema,« je presenečeno ugotovil znanstvenik.

Strokovnjaki se danes strinjajo, da je hipoteza o higieni (do zdravja z umazanijo), po kateri bi širjenje alergij lahko razložili zgolj s preveč čistim okoljem, preveč preprosta. Drži, da je pomembno priti v stik s čim več različnimi mikrobi. Vzajemna igra bakterij pri razvoju imunskega sistema je zapletena in hkrati občutljiva: če iz živalskega vrta mikrobov tako v organizmu kot zunaj njega izgine ena vrsta, lahko razpade celotna obrambna vojska.

»Imunski sistem se je med evolucijo razvijal hkrati z bakterijami, ki naseljujejo človekovo telo,« pojasnjuje Hanski, »zato je jasno, da se jim ne more preprosto odpovedati.«

Znanstvenik predvideva, da klice ne le vplivajo na občutljivost za alergije, temveč tudi za avtoimune bolezni, kot je diabetes, morda pa celo za določene oblike raka. Njegova domneva bi lahko držala, saj vidno narašča število bolezni, kot je diabetes pri otrocih. Nekateri strokovnjaki menijo, da so mehanizmi razvoja imunskega sistema tako univerzalni, da z njimi skušajo razložiti celo nevrodegenerativne bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen, in psihične bolezni, na primer depresijo in shizofrenijo.

Po mnenju avstralske imunologinje Susan Prescott so alergije eden prvih simptomov takšne pandemije nenalezljivih vnetnih bolezni – še posebej očitno predvsem zato, ker so tako pogoste in se začnejo zgodaj v življenju: »Alergije kažejo, kako občutljivo se razvijajoči se imunski sistem odziva na spremembe v okolju.«

Za zmedo na tem novem področju raziskovanja je poskrbelo dejstvo, da številni mikrobi včasih škodijo, včasih pa koristijo – odvisno od tega, v kateri stopnji razvoja se imunski sistem sreča z njimi.

Znanstveniki iz Mainza so s poskusi na živalih dokazali, da želodčna bakterija Helicobacter pylori lahko varuje pred alergijsko pogojeno astmo – to je prav bakterija, ki je sicer odgovorna za nastanek želodčnih razjed in raka ter katere širitev že nekaj časa skušajo preprečiti z antibiotiki.

Kakšen preobrat: če organizem pride v stik s to bakterijo takoj po rojstvu, kažejo nova dognanja, pomaga pri razvoju tolerance. Pozneje v življenju je torej mogoče, da je za nastanek vnetij ali celo raka kriv buren obrambni odziv že oslabljenega imunskega sistema na to bakterijo. Zaradi tega najnovejšega izsledka znanstveniki že pripravljajo nekakšno cepivo z bakterijo Helicobacter pylori za novorojenčke.

Če lahko verjamemo Hanskemu in von Mutiusovi, otrok skoraj ne more bolje naleteti, kot da živi na kmetiji v majhni vasi. A ni tako preprosto. Tudi med kmečkimi otroki so alergiki.

Zanimiv je primer deklice, ki so jo nemški starši posvojili v Južni Afriki, ko je bila stara štiri mesece, in pripeljali na svojo kmetijo v majhni vasi v Hessnu. Njena zdravniška dokumentacija kaže številne alergične težave, občutljivost na pelod, živila in konjsko dlako, nevrodermitis, astmo in dihalne stiske.

Nemški starši ne vedo veliko o biološki materi te deklice, vendar njena nosečnost verjetno ni bila brez posebnosti. Za strokovnjake je njen primer zelo zanimiv, saj je nekakšen živi model za nastanek alergij, s katerim bi lahko pojasnili hitro širjenje tovrstnih težav.

Alergije na drevesne in travniške pelode so zelo pogoste, še posebej zgodaj spomladi. Znanstveniki danes razvijajo posebno cepivo proti alergijam na pelode trav in drugih rastlin

Alergije na drevesne in travniške pelode so zelo pogoste, še posebej zgodaj spomladi. Znanstveniki danes razvijajo posebno cepivo proti alergijam na pelode trav in drugih rastlin
© Profimedia

Na univerzitetni kliniki Hamburg-Eppendorf medicinska strokovnjakinja Petra Arck raziskuje zorenje imunskega sistema pred rojstvom. Med svojim projektom Prince (Prenatal Identification of Children’s Health) je zamrznila vzorce krvi 300 bodočih mam, dokumentirala bolezni med nosečnostjo ter jih izprašala o stresu in stiskah. Po porodu je vzela vzorec krvi iz popkovine.

Najstarejši otroci iz poskusne skupine Arckove so danes stari skoraj tri leta. V prihodnjih letih se bo pokazalo, kdo med njimi ima alergije. Znanstvenica domneva, da stres med nosečnostjo vpliva na programiranje imunskih celic in povzroči, da so med drugim občutljivejše za alergije. Pri miših je Arckova že dokazala, da je potomstvo samičk, ki so bile izpostavljene stresu, razvilo hujšo obliko eksperimentalno sprožene mišje astme kot mladički bolj sproščenih samičk.

Na pravo raziskovalno zlato jamo je Arckova naletela v avstralski kohorti Raine, in sicer na podatkovno zbirko o skoraj 3000 novorojenčkih, ki so danes stari okoli dvajset let. Vse bodoče mame so povprašali tudi po njihovem psihičnem počutju, otroke pa so pozneje testirali na alergije.

Arckova je odkrila nekaj presenetljivega: že razmeroma banalne skrbi nosečnice, kot so prepir s partnerjem, denarne težave ali naporna selitev, so občutno povečale tveganje za astmo pri dojenčku. »Doslej smo bili prepričani, da na imunski sistem vplivajo le hudi pretresi, kot sta smrt v družini in družinsko nasilje,« pojasnjuje Arckova, »zdaj pa se je pokazalo, da je pomemben tudi vsakdanji stres.«

Pri svojih hamburških pacientkah je Arckova nedavno izločila morebitni molekularni mehanizem: če je bodoča mama imela več težav, po katerih je spraševala znanstvenica, je bilo pozneje v krvi v popkovini manj uravnalnih limfocitov T. Prav te imunske celice imajo odločilno vlogo, da se telesna obramba nauči razlikovati med tujimi, lastnimi, neškodljivimi in nevarnimi snovmi.

Arckova upa, da bo pri dojenčkih, vključenih v njen projekt Prince, lahko preučila tudi celice iz pljuč – na primer ko po carskem rezu novorojenčku posesajo dihalne poti. V tem primeru bi lahko neposredno v človeških pljučih iskala spremembe zaradi stresa.

»Nenavadno pri teh ugotovitvah je, da se spremeni dedna zasnova prizadetih otrok in da se povečano tveganje za alergije lahko prenese na naslednjo generacijo,« razlaga Arckova. »Po drugi strani je stres v nosečnosti težava, ki jo kot družba lahko omilimo, na primer s posebnim svetovanjem.«

Drugi znanstveniki upajo, da bodo njihove ugotovitve kmalu postale izhodišče za nove načine zdravljenja. Več podjetij se zato ukvarja s tem, da bi manjkajoče mikrobe pri otrocih nadomestili s čudežnimi klicami iz laboratorija. V trgovinah danes ponujajo pre- in probiotične prehranske izdelke za dojenčke, ki naj bi pomagali pri uravnavanju telesne obrambe in prebave, vendar njihov učinek ni potrjen; ti izdelki imajo morda premalo bakterijskih kultur ali pa napačne.

Pediatrinja von Mutiusova je prepričana, da je odkrila učinkovitejše bakterijske koktajle; vsaj pri miših je z njimi preprečila pojav astme. A zaščita deluje le, dokler glodavci dobivajo klice.

»Morda pa obstaja časovni okvir, v katerem mikrobi lahko razvijejo dolgoročen učinek,« pravi von Mutiusova. »Temelji se postavljajo med nosečnostjo in tretjim letom življenja.«

V surovem mleku je von Mutiusova prepoznala nekatere sirotkine proteine, ki bi lahko imeli podoben blagodejen učinek. V laboratorijskih poskusih so z njimi tveganje za astmo prepolovili. Bi lahko v trgovinah prodajali mlečni izdelek, v katerem bi bila znosna količina klic za neutrjeno mestno prebivalstvo, a bi bil hkrati dovolj bogat z ugodnimi beljakovinami? Znanstvenica namerava to ugotoviti s kliničnimi raziskavami.

Imunolog Renz je brejim mišim v smrček vpihoval klice bakterije Acinetobacter, to so bakterije iz istega rodu kot tiste, ki jih je finski znanstvenik Hanski našel na koži finskih podeželskih otrok. Rezultat: mladički teh miši so imeli mnogo redkeje astmatične težave kot vrstniki brez takšne obravnave.

»V materinem telesu se odloči, kateri geni se bodo vključili oziroma izključili,« domneva Renz – in na to, kot kaže, vplivajo bakterije.

Imunolog je ustanovil podjetje, v katerem bo razvijal visoko precizna zdravila. Za neki preparat že potekajo klinične raziskave – to bo posebno zdravilo za astmo, ki naj bi ciljno zaustavilo dele dednega zapisa, zaradi katerih pride do te bolezni.

Rudolf Valenta z dunajske univerze predvideva, da bodo nekega dne cepili nosečnice, s čimer bodo svojemu potomstvu prenesle sveženj zaščitnih protiteles. Trenutno cepivo preizkuša na odraslih, ki imajo sezonsko pogojene alergije.

Valenta je s svojo ekipo razvozlal molekularno strukturo različnih alergenov, kot je pelod breze in trav. S temi načrti jih zdaj lahko ustvari v laboratoriju, s čimer bi pridobil bistveno čistejše snovi za desenzibilizacijo, kot so naravni izvlečki, ki jih uporabljajo zdaj in pri katerih vedno obstaja tveganje, da bodo sprožili hud alergičen odziv.

Kdor bi se rad izognil celoletnim mukam senenega nahoda, si je doslej moral več let zapored dati vbrizgavati vedno večje odmerke svojega alergena. Danes v ta namen obstajajo pripravki v obliki kapljic in tablet, ki jih je treba jemati vsak dan. Sčasoma se telo nauči, da mirno prenese snov, na katero se je doslej odzivalo kot na tujek.

»Vendar je pri desenzibilizaciji velika neznanka količina molekul, ki dražijo telo,« pojasnjuje Valenta. Poleg tega je postopek neprijeten in zamuden. Mnogi bolniki ne zdržijo in zdravljenje prekinejo.

Valentovo cepivo proti pelodu trav zdaj zdravniki v centrih za zdravljenje alergij v Berlinu, Münchnu, Marburgu, Wiesbadnu, Københavnu, na Dunaju, v Gradcu in na Golniku vbrizgavajo prostovoljcem – trije odmerki pred sezono in revakcinacija v času cvetenja naj bi bili dovolj, da bi njihov imunski sistem pridobil potrebno toleranco.

Valenta lahko z elegantno zvijačo odmeri precej večje doze kot pri običajni desenzibilizaciji, ne da bi prišlo do hudih stranskih učinkov: raziskovalec je proteine spremenil tako, da reagirajo z neškodljivo skupino protiteles in ne več s tistimi, ki spodbudijo alergičen odziv. Okoli leta 2017 naj bi dovoljenja za uporabo dobilo prvo izmed njegovih visoko tehnoloških cepiv.

Bo prihodnost zdravljenja alergij torej takšna? Nosečnice bodo dobivale nosno razpršilo z bakterijami in jogo na napotnico. Njihovi otroci bodo deležni cepiva s Helicobacter, do vstopa v šolo testiranja s čipom in pili bodo mleko, ki ga bodo najprej prekuhali, da v njem ne bo škodljivih klic, nato pa ga obogatili s sintetičnimi proteini. Vsi bomo do konca življenja uživali jogurte z mikrobi.

»Nekaj od tega bo gotovo koristilo,« je prepričan Finec Hanski, »vendar, res želimo ustvariti svet, v katerem bi morali naše osnovne biološke danosti uravnavati na takšen način?«

Ekolog ima zato drugačen predlog: »Pustite otroke v naravo – in to čim prej!«

Alergični na življenje?
Dr. Jana Šimenc je leta 2012 na Filozofski fakulteti doktorirala na temo vpetosti alergij v družbo. Letos jo je izdala še v knjigi Alergična družba: medicinskoantropološki pogled na alergije.

© Uroš Abram

Kot poudarja dr. Jana Šimenc, nima medicinske izobrazbe in knjiga zato ni priročnik za spopadanje z alergijami. »Alergije so zelo zmanipuliran biomedicinski koncept. Zunaj stroke je pojem zelo elastičen in razširjen na veliko plasti človekovega življenja. Zdel se mi je dober koncept za analizo družbe in sodobnega človeka.« Resnih in življenjsko ogrožajočih oblik alergijskih stanj ni vključila v raziskavo.

So alergije res epidemija sodobne civilizacije, kot lahko velikokrat preberemo, ali sta samo boljše poznavanje in prepoznavanje tisto, kar povzroča rast njihovega števila in pogostnosti?

Zgodovina alergij pokaže, da alergije niso ekskluzivni spremljevalec sodobnega človeka. V precej razširjeni obliki se pojavljajo že vsaj od konca 19. stoletja. Namreč, predvsem v anglosaškem svetu so že takrat zdravniki veliko pozornosti namenjali preučevanju alergij, predvsem senenega nahoda. A je zanimivo, da so ga prepoznavali in diagnosticirali le med elitnimi družbenimi razredi, med belopoltimi, urbanimi izobraženci. Seneni nahod je bil precej omejen na »idealne« tipe alergikov. Deloval je tudi kot značka časti in napredka. Danes je pri občutku njihove razširjenosti boljše prepoznavanje vsekakor pomemben dejavnik. Ustvarja se družbeno ozadje, ki spodbuja prepoznavanje in diagnosticiranje alergij. To med drugim pomeni, da se danes veliko ljudi samodiagnosticira za alergike in prevzema identiteto alergika. Zunaj okvirov biomedicine so alergije namreč zelo uporaben plašč, v katerega lahko stlačimo raznovrstne življenjske težave.

Se je obravnava alergij, recimo v medijih, s prehodom iz enega družbenega sistema v drugega vidno spremenila?

Gotovo. Po mojih opazovanjih je zanimanje medijev v 90. letih skokovito naraslo. Gre tudi za obdobje, ko so časopisi začeli izdajati posebne tematske priloge o alergijah, polne oglasov ter prepogosto klišejskih, tudi PR-člankov farmacije in drugih proizvajalcev antialergijskih proizvodov. Antialergijski življenjski slog se namreč izredno dobro trži in prodaja. Na voljo imamo mnoštvo raznih strategij za ukrepanje proti alergijam, od prehranskih in kozmetičnih izdelkov, farmacevtskih pripomočkov do čistil, stanovanjske opreme in tako naprej. Pokaže se, da se alergije zelo lepo umeščajo v sodobno potrošniško družbo, kjer uporabnik ni več pokorni in pasivni pacient, temveč predvsem potrošnik in aktiven iskalec diagnoz.

Na polju alergij je kar nekaj paradoksov. Temeljito čiščenje domovanja naj bi hkrati preprečevalo in ustvarjalo alergije.

Po eni strani nam antialergijski bivanjski slog narekuje vrsto čistilnih ukrepov in obredov: treba se je zavarovati pred mikrobi, bakterijami, alergeni … Ustvariti torej dom, ki bo zdrav in čist. V ozadju pa se skriva tudi problematična ideologija, da je mogoče življenje in potek bolezni nadzorovati. Diktatura čistoče gre pogosto v ekstreme, hkrati pa tudi na svoj način soustvarja alergije. Vse več imunoloških raziskav potrjuje, da pretirano čisto okolje poveča možnosti za pojav alergij pri otrocih.

Na eni strani veliko ljudi z alergijami zagovarja vračanje k naravi, a je hkrati prav narava velikokrat njihov največji sovražnik. Kako je to mogoče?

Paradoksov je več: po eni strani so včasih zdravniki priporočali zdravljenje alergijskih težav v odmaknjeni, neokrnjeni naravi; danes pa je za lajšanje priporočljiv prav odmik od te narave, saj je preveč alergena. Drugi paradoks sta idealiziranje in mitologizacija čiste, prvinske narave v ekološki retoriki alergikov. Gre namreč za priročen in zlorabljen koncept narave, ki je hkrati popolnoma nedosegljiv. Pojavlja se tudi dvojnost morale, ki je zelo jasna pri primeru ambrozije. Ker je močno alergena rastlina, se je kot ena od metod zatiranja razvila množična uporaba pesticidov. Izkušnje iz Severne Amerike pričajo, da končni učinki niso bili doseženi. Namesto da bi se zmanjšali alergeni učinki ambrozije, se je pojavnost alergij zaradi pesticidov le še povečala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.