Vesna Teržan

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Družba

Nova vsebina v starem

Za prenovo dominikanskega samostana na Ptuju je arhitekturni biro Enota prejel letošnjo Plečnikovo medaljo

Arhitekti so nekdanjo cerkveno ladjo spremenili v večnamensko dvorano s približno 400 sedeži. Tla v dvorani so dvignili, nastala je tribuna, ki se dviguje nad arheološkimi ostalinami, ki bodo tako lahko vidne ’in situ’.

Arhitekti so nekdanjo cerkveno ladjo spremenili v večnamensko dvorano s približno 400 sedeži. Tla v dvorani so dvignili, nastala je tribuna, ki se dviguje nad arheološkimi ostalinami, ki bodo tako lahko vidne ’in situ’.
© Miran Kambič

Slovenski kulturni spomeniki navadno nimajo prav veliko sreče, kadar se njihove prenove lotijo domači arhitekti. Spomnimo se ljubljanske Opere, ki se je iz reprezentančne stavbe historičnega sloga 19. stoletja spremenila v pohabljen objekt s črnim prizidkom, približno tako, kot da bi golobica dobila krokarjeva krila. Mnogo bolje se je godilo zgodovinskim stavbam, pri katerih je prenovo vodila arhitektka Maruša Zorec. Odličen primer prenove in nove namembnosti sta grajska pristava v Ormožu, ki je postala etnografsko-arheološki muzej, in Vetrinjski dvorec v Mariboru. Tudi prenovljeni Foresterija in Armerija v Kopru sta se po načrtih arhitekturnega biroja plusminus 30 prelevili v zanimivo knjižnico in sedež primorske univerze.

Nedavno pa je v vsej lepoti in odličnosti zažarel dominikanski samostan na Ptuju, katerega prenovo sta vodila arhitekta Milan Tomac in Dean Lah iz arhitekturnega biroja Enota. Kljub temu da projekt še ni končan, saj bo obnova samostana trajala še nekaj let, sta tako domača kot mednarodna strokovna javnost prepoznali kakovost in spoštljiv odnos do dediščine, ki pa ni ohromil ustvarjalnosti. V začetku aprila je biro dobil nagradi kar v dveh kategorijah A+Awards iz New Yorka in čez dober teden še Plečnikovo medaljo. Tega več kot 800 let starega samostana so se lotili z vso pozornostjo, upoštevajoč spomeniškovarstvene smernice, ki so jim postavile tudi nekatere omejitve. In v takšnih primerih ustvarjalni ljudje vzamejo omejitve kot izziv in kot izhodišče ter iz tega potegnejo najboljše. To so storili tudi arhitekti Enote.

Kongresno-kulturno središče dominikanski samostan Ptuj, kot se uradno imenuje novo nastala institucija, je morda eden izmed redkih sadov EPK 2012 Maribor. Ptuj kot partnersko mesto EPK 2012 je bil spretnejši od Maribora in je zastavil dober program novo nastajajoče ustanove in uspelo mu ga je tudi uresničiti. Namen kongresno-kulturnega središča morda lahko primerjamo z nekdanjo vlogo samostanov v družbi, skratka, da svoji okolici posreduje znanje in kulturo. In temu motu sta sledili tako prenova kot vsebina.

»Ko smo začeli projekt, smo se zavedali, da gre za objekt neprecenljive umetniške vrednosti, saj se je gradnja na tem mestu začela že pred 800 leti. Od takrat se je praktično ves čas prezidavalo, dozidavalo in nastal je konglomerat različnih slogov, ki mu ni para v bližnji in daljni okolici,« pove Milan Tomac in želi poudariti zgodovinski pomen dominikanskega samostana, ki izhaja iz zgodnjega 13. stoletja in je slogovno na prehodu iz romanike v gotiko. Danes lahko v samostanu najdemo sledi vseh slogov, od gotike do baroka, ter tudi seveda sodobne posege, ki zagotavljajo možnosti za nove vsebine.

Arhitekti so nekdanjo cerkveno ladjo spremenili v večnamensko dvorano s približno 400 sedeži. »Tla v dvorani smo dvignili, tako da je nastala tribuna z dobrim pogledom na oder, hkrati pa se tribuna dviguje nad arheološkimi ostalinami, ki bodo tako lahko vidne ’in situ’,« razlaga Tomac in dodaja, da so vseh drugih prostorih v tla položili strojne instalacije (osvetljavo, gretje, ozvočenje, prezračevanje ...) in jih prekrili s ’hightech’ črno preprogo. »Želeli smo se izogniti stiku z obstoječimi stavbnimi strukturami, saj bi te na kateremkoli mestu onemogočale potencialno odkritje, ki bi lahko pomenilo veliko vrednost.« Na primer, najstarejše freske so odkrili v cerkveni ladji tam, kjer jih zaradi vseh prezidav skozi stoletja sploh niso pričakovali, in prav zaradi tega so bile stene in stropi za arhitekte ’nedotakljivi’. V teh dneh ob obisku samostana naletite na marljive restavratorje fresk, štukatur in stavbne plastike. Tako bo kmalu v vsem sijaju baročnih štukatur javnosti na ogled refektorij, in četudi še ne do konca obnovljeni, sta že na voljo tudi dve manjši dvorani, saj je bilo zaželeno, da bi se čim prej zagotovilo polnokrvno delovanje središča. Srednjeveški križni hodnik ima osrednje mesto in povezuje vse prostore, hkrati pa je eden najlepših in najprijetnejših.

Pri obnovi dominikanskega samostana je pomembno, da so arhitekti jasno nakazali, kje se stikata novo in staro. Starim strukturam so dovolili, da zadihajo in pokažejo svojo zgodovinsko-umetniško vrednost, in hkrati stavbo brez velikih invazivnih posegov ustrezno prilagodili vsem prihodnjim uporabam. Tako bo kompleks dobro zaživel v vseh razvojnih obdobjih, ki še sledijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.