Vesna Teržan

  • Vesna Teržan

    9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Kultura  Za naročnike

    Ostra neposrednost

    Noč za nočjo je Božidar Dolenc (1950–2008) sledil dogajanju na klubski sceni in dan za dnem lovil v objektiv utrip ulic in trgov. Vedno je bil tam, kjer se je kaj dogajalo. Bil je tihi, pozorni in natančni opazovalec življenja zadnje tretjine 20. stoletja v Ljubljani. Na njegovih fotografijah vidimo takratne mlade, ki so se zavedali svojega telesa, in odločno iskali alternativno identiteto. O tem pričajo njegove fotografije, posnete v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, na koncertih v Šiški, v Galeriji ŠKUC, na koncertih v Poletnem gledališču Križanke ... Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Janez Zalaznik

    12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Kultura

    Podobe upora

    Vztrajali so demonstranti in vztrajal je fotograf. Vsak petek je spremljal dogodke na protestih proti avtoritarnim ukrepom slovenske vlade, vse od marca 2020 do marca 2021. Čutil je, da je to njegova državljanska dolžnost. Hkrati s tem, ko je s fotoaparatom demonstracije dokumentiral, je bil tudi njihov dejavni udeleženec. Prav tako je spremljal in fotografiral torkove proteste umetnikov pred ministrstvom za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani in kasneje nasilno izselitev nevladnikov iz avtonomne cone Rog. Več

  • Vesna Teržan

    5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Družba

    Graditelj sodobne Ljubljane

    Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. Več

  • Vesna Teržan

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura

    Modri ptič, ki je široko razprostrl krila

    »V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo,« je prepričan gledališki režiser Tomi Janežič, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najvišje nagrade, ki jo naša država podeljuje za dosežke v umetnosti. Ne le sedaj, v tem kritičnem družbenem trenutku, ampak vedno potrebujemo angažirano gledališče. Gledališče je zmeraj politično angažirano, čeprav ne nujno vedno tudi eksplicitno dnevnopolitično. In ker je v zadnjih desetih mesecih prav politika tista, ki je pri nas gledališčnikom povsem onemogočila delo, ne bi bilo prav, da bi jim tudi na tem mestu ponovno odžrla prostor in pozornost. V usodnem letu 2020 so gledališča lahko svoja vrata odprla le v juniju in septembru, vendar zaradi epidemioloških razmer pod izjemno strogimi merili delovanja, zaradi česar so predstave, v katere so vložili veliko truda, igrali pred skoraj praznimi dvoranami. Od oktobra do danes, torej v glavni gledališki sezoni, so gledališča spet že mesece zaprta. Pa vendar, kaj za gledališče kot institucijo in za gledališko umetnost kot tako pomeni večmesečna popolna cezura, ta strašni premolk? »Verjamem, no, ali pa upam, da bo tako, kot je bilo skozi zgodovino: gledališče se bo vrnilo sveže in začelo pisati novo poglavje,« je optimističen. Več

  • Vesna Teržan

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura

    Črni diamanti

    Na prekmurskih ravnicah je Upravni odbor Prešernovega sklada našel kar dva letošnja lavreata – pisatelja Ferija Lainščka in slikarja Sandija Červeka. Oba imata za seboj izreden opus in oba si zaslužita najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Pa vendar so se komisarji odločili, da bo 8. februarja Lainšček dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Červek pa »le« nagrado Prešernovega sklada za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih, četudi je njegov celotni opus »že« vreden velike nagrade. Kakorkoli obrnemo, sta nagradi vendarle pomembno priznanje velikima ustvarjalcema. To je dejstvo. Več

  • Vesna Teržan

    8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Kultura

    IN MEMORIAM: Dušan Jovanović (1939 - 2020)

    Kakšna bo slovenska družba odslej, ko je odšel pretanjeni, nadarjeni umetnik, ki je ustvarjal z zanosom, strastjo in veseljem? Odšel je velikan slovenskega gledališča, Dušan Jovanović. Pisatelj, dramatik, esejist, režiser, scenarist, predvsem pa človek, ki je neusmiljeno iskal resnico. Bil je analitičen, pogosto preveč natančen; pravijo, da je znal biti strog, pa tudi pozoren in nežen, zahteven do sebe in drugih, njegov um je bil oster kot britev, imel je širok smisel za humor; bil je naglega temperamenta, poredko potrpežljiv, pa vendar vztrajen garač; sodelavce je znal spodbujati, bil jim je naklonjen, jih navduševal, in če je kdo hotel spodkopati samozavest njegovih igralcev in igralk, jih je odločno branil, znal je biti prijatelj. Več

  • Vesna Teržan

    23. 12. 2020  |  Mladina 52  |  Kultura

    Ali me nočete, ker sem kritična?

    Politika je novembra zaradi epidemioloških razmer ponovno zaprla kulturne ustanove, a to še ne pomeni, da ustvarjalci ležijo na kavču. Ne, ne morejo in ne znajo mirovati, njihov poklic je tisti, ki jih žene naprej: ustvarjati, oblikovati, pisati, misliti, risati, plesati, igrati, snemati … Ustvarjalnost pač ne pozna miru, pa tudi meja ne. Navadno imajo galerije in muzeji pripravljen vsaj dveletni programski načrt. Razstave so pripravljene, zanje se je porabilo veliko ur in energije, tudi nekaj malega denarja. V novogoriški Galeriji GONG so pripravili razstavo vizualne umetnice Vesne Bukovec, ki pa je bila zaradi lockdowna sprva na ogled le na spletu in v izložbenem oknu pod galerijskim prostorom. Zdaj, ko so se galerije in muzeji za nekaj dni spet odprli, pa bo končno na ogled tudi »v živo«. »V umetniške projekte je namreč vloženih ogromno časa, miselnega in fizičnega dela, čeprav se to na prvi pogled ne vidi. Nismo lenuhi in paraziti, ampak ustvarjalci boljšega sveta,« pravi avtorica razstave. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Bprut Krajnc

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Družba

    »Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«

    Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje. Več

  • Vesna Teržan

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura

    40 let skupine Laibach: Rekapitulacija 2020

    Študentsko naselje je bilo pogreznjeno v zimski večer, mularija je hitela proti bloku številka 4. Na koncu dolgega kletnega hodnika, v zakajenem prostoru z nizkim stropom, kjer je redno potekal program diska FV, so se člani skupine Laibach pripravljali na svoj prvi ljubljanski koncert. Na steni je bila obešena bela tkanina, na njej odtisnjen znak – v sredini črn enakokraki križ, ki ga je krožno obdajal napis Laibach Kunst. Člani benda so postavljali mikrofone, bobne in poleg kitare še nekaj lastnoročno narejenih glasbil in aparatur. Radovednost me je pognala bliže in prav, ko sem začela opazovati dogajanje, sta vame udarila silovit hrup in kakofonija zvokov. Industrijski rock je pokazal vso svojo moč. Po nekaj sekundah sem začutila, kako mi vibrirajo notranji organi, telo je ječalo, morala sem se umakniti nekaj korakov nazaj, da so me zaščitila telesa tam nagnetenih tovarišev in tovarišic. Telo ni pozabilo teh industrijskih zvokov, sicer pa je spomin varljiv. Da je ta januarski koncert leta 1982 zabeležila oblast, pričajo tudi stari časopisni članki. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura

    Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

    Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Družba

    Bodo Križanke postale skladišče?

    »Treba je senzibilizirati javnost, pozvati k akciji nekdanje dijake Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ljubitelje in poznavalce Plečnikove arhitekture, pa tiste, ki dobro vedo, kaj pomeni, če stara stavba izgubi življenje in ostane prazna ali pa zgolj skladišče,« je nad prihodnostjo ljubljanskih Križank zaskrbljen nekdanji profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki pa zdaj opravlja občutljivo državno funkcijo in zaradi tega ne želi biti imenovan. Govorice, da bo morala šola leta 2022 zapustiti svoje prostore in da bodo ti prepuščeni Festivalu Ljubljana, so našega sogovornika razjezile. »Festival nima svoje produkcije. Le kaj bodo s temi velikimi površinami? Najhuje pa je to, da bodo Križanke brez dijakov izgubile življenje. Dijaki vse leto dajejo živahnost tudi širši mestni četrti.« S tem se bo prekinila tudi linija šol in fakultet, ki je bila načrtovana v osi od rimskega zidu pa tja do Kongresnega trga. »Takšen prostorski načrt je bil pomemben za prestolnico, da se je ohranjala njena vitalnost. Sedanje mestne oblasti središče mesta praznijo ter ga prepuščajo kapitalskim in tržnim špekulacijam. Turistična industrija staro Ljubljano in center lišpa le za nekajurno turistično doživetje,« je kritičen naš sogovornik. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Družba

    Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake

    Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko. Več

  • Vesna Teržan

    20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Kultura

    Skrivnost prazgodovinskih grobov

    Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice. Več

  • Vesna Teržan

    30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Kultura

    Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

    Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička. Več

  • Vesna Teržan

    2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura

    Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica

    Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Družba

    Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj

    Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas. Več

  • Vesna Teržan

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

    Ženski ali moški princip?

    »Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture. Več

  • Vesna Teržan

    15. 9. 2016  |  Kultura  |  Dogodki

    Koza, kokoš in čebela

    Kaj imajo skupnega z umetnostjo koza, kokoš in čebele? Tako rekoč vse, če jih vzame v roke Polonca Lovšin ter razišče njihov civilizacijski in družbeni kontekst. Sodobna visokotehnološka civilizacija zanemarja naravo in hkrati posega vanjo. Spremembe, ki jih je človek povzročil v naravi v obdobju antropocena, pa že zaznavamo kot usodne, katastrofalne ali celo apokaliptične. Izumiranje številnih rastlinskih in živalskih vrst je za Lovšinovo skrb zbujajoče dejstvo in impulz za njene umetniške akcije. Tri od njih predstavlja na razstavi Človek sit in koza cela. Ali gre za kompromis ali za dilemo, na katero opozarja star pregovor Volk sit, koza cela, in ali lahko umetnost spreminja svet? Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Kultura

    Objem nasprotij

    Bil je eden tistih oktobrskih dni, ko je sonce skozi meglice prodrlo šele okoli poldneva in ko smo iz ure v uro čakali, da zaradi naraščajočega števila okužb s covid-19 ponovno razglasijo »lockdown«. Že od marca, ko smo doživeli prvo popolno ustavitev javnega življenja, živimo v nekem nerealnem svetu, v katerem smo izgubili nadzor nad svojim življenjem, in zdi se, kot da ga upravlja nekdo drug. V takšnem razpoloženju je izšel novi glasbeni album Dancing Machine skladatelja Boruta Kržišnika. Album z več zornih kotov problematizira vlogo človeka v prihodnosti, ko bo umetna inteligenca vse bolj dominantna. »Za največji kamen spotike se je seveda izkazalo oblikovanje ciljev, vrednotnega sistema in moralnih norm,« pravi Kržišnik. »Četudi je umetna inteligenca že zelo zmogljiva, je njeno razumevanje človekove moralnosti še na zelo nizkem nivoju, nekje na ravni ščurka. Zato je vsaka človekova raba oziroma zloraba te inteligence izključno plod človekovih namer.« A kako naj se umetna inteligenca nauči etike, ki je tako arbitrarna in nedoločljiva. Žal ne od človeka samega, saj v njegovi zgodovini kri teče v potokih, nepravičnost in trpljenje pa sta nepogrešljivi sestavini gibala razvoja. »Ko bo umetna inteligenca dosegla stopnjo, da bo lahko zapopadla človekovo etiko, bo verjetno ravno ona najbolj kompetentna, da ugotovi, katera družbena ureditev je za človeka najprimernejša,« sklene razmišljanje Kržišnik. In ko prisluhnemo njegovemu novemu albumu, slišimo, kako skladba Thought Collider s ponavljajočim se ‘strojnim ritmom’ in z detajliranim šumom napeljuje k prav temu razmisleku. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Janez Zalaznik

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Družba

    Ko arhitekta izzove teren

    Na zahodu Slovenije, kjer pokrajina prehaja v Furlansko nižino, leži od vetra in sonca izklesana vinorodna Vipavska dolina. Nad njo se dviguje Nanoška planota, ki prehaja v rob Trnovskega gozda, od Krasa pa dolino ločujejo Vipavski griči. Submediteransko podnebje, ki z nenehnim menjavanjem toplo-vlažnega jugozahodnega vetra, imenujejo ga mornik, in mrzle severovzhodne burje, ki zapiha s Trnovske planote, daje dolini svojstven pečat. Več

  • Vesna Teržan

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura

    Gibljivost negibnosti

    Pogled v galerijski prostor odkrije drobne lesene lutke, sedeče pri mizicah, upodobitve človeške skupnosti, ki nas zdrznejo z zgoščeno materializirano zbranostjo. Podobne so nam, te tihe lutke, ki nemo ždijo, razmišljujoč o svoji družbeni vlogi in same o sebi. Na hrbtu začutimo vodila, takšna, kot jih imajo lutke, skozi katera so speljane nevidne niti, ki nas upravljajo. Prav v teh tesnobnih časih covid-19, ko gospodarji našega življenja odločajo, kdaj lahko odidemo od doma, kdaj lahko srečamo sorodnike in prijatelje, čutimo, da nas nevidne niti hromijo in nam jemljejo svobodo gibanja. Četudi se zdi, da lutkam gledališče daje svobodo, je njihova prava svoboda v galeriji. Tukaj same krojijo svoj gibalni potencial, brez gledališča, brez animatorjev in niti. Več

  • Vesna Teržan

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Družba

    Vinska klet med preteklostjo in sedanjostjo

    Drobna arheološka najdba, kepa zemlje in v njej več kot 2500 let stare grozdne pečke, govori o tem, da je vinska trta rasla v Goriških brdih že v mlajši železni dobi. Dokaz za to so arheologi našli ob izkopavanjih v Golem Brdu tik ob italijanski meji. Vendar je zgodovina te kulturne rastline daljša. Za izvorno deželo vinske trte velja Perzija, njena pokrajina Širaz, drugi arheološki dokazi govorijo, da so na ozemlju današnje Armenije in Gruzije trto gojili že v neolitiku. Vinska trta se je naglo širila z območja Črnega morja v Sredozemlje. Po Evropi so jo razširili Grki in Rimljani. Ko so Rimljani dosegli Brda in se tod naselili, se je vinogradništvo okrepilo in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Rimljani so trto sadili pod sadnim drevjem in vino hranili v keramičnih amforah. Stoletja so minevala, vino se je pilo, a pridelovalo se je v različnih prostorih tako ali drugače. Arhitekturni objekti, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje v francoski pokrajini Bordeaux, ki ima bogato enološko tradicijo. V drugi polovici 19. stoletja pa se je težišče novosti v arhitekturi vinskih kleti preneslo v Španijo. Naključje ali ne, ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1881, je v Goriška brda prišel katalonski grof Silverio de Baguer (1838–1927), se poročil v družino Catterini, ki je imela v lasti grad Dobrovo, ter v Brda prinesel nekaj vinogradniškega znanja in novosti iz Španije. Pomemben je zato, ker je vinograde zasadil na nov način brez opore dreves, kot je bil tod običaj prej. Grajska vinska klet tega renesančnega dvorca pa je postala nepogrešljiv prostor za zorenje vina. Več

  • Vesna Teržan

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Družba

    Preobrazba kitajskih mest

    Že od druge polovice devetdesetih let Kitajska doživlja silovito gospodarsko rast. V teh 25 letih se je obseg kitajskega gospodarstva vsakih osem let podvojil in zdaj je drugo največje gospodarstvo za ameriškim, morda pa celo že prvo. Kitajska ima več kot 1,4 milijarde prebivalcev, ki živijo na velikanskem ozemlju 9,6 milijona kvadratnih kilometrov. In kot pravijo kitajski voditelji, je njihovo ljudstvo marljivo, ubogljivo in pogumno. Hkrati med vrsticami preberemo, da svojo delovno silo ponujajo svetu za mizerne mezde, to pa velike svetovne korporacije s pridom izrabljajo. Svet in Evropa sta zaradi pohlepa postala odvisna od Kitajske in tamkajšnje delovne sile in prav to se je silovito pokazalo v prvi polovici letošnjega leta. Predvsem pa je Kitajska finančno močna, po podatkih IMF je po kupni moči že leta 2014 prehitela ZDA. Moč je rasla postopoma, na primer že v prvih mesecih leta 2006 je vrednost naložb v gradbeništvo znašala 984 milijonov evrov, od takrat se le še povečuje. Povod za še večji razmah gradnje in vlaganja kapitala v »veliko« arhitekturo pa so bile olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Velike naložbe in to, da je na natečajih za ključne stavbe, namenjene pekinški olimpijadi, zmagalo kar nekaj pomembnih mednarodnih arhitekturnih birojev in slavnih arhitektov, so Kitajci šteli za »odpiranje v svet«, četudi so vsi morali imeti logistično in administrativno podporo domačih, kitajskih projektantskih birojev. Več

  • Vesna Teržan

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura

    Čakajoč na pogled

    »Danes zvečer ob 19h bi morala biti otvoritev moje razstave Zunaj kroga/Fuori dal cerchio v galeriji Monfort v Portorožu, a je zaradi znanih razlogov ne bo. Tudi sicer te razstave ni, če ni gledalcev. Kot bi rekel Duchamp – gledalci so tisti, ki naredijo sliko. Umetnina nikoli ni dokončna, zaključena, ampak je oblika aktivnosti, ki jo ustvari projekcija, ustvari jo gledalčev pogled,« je 20. marca letos s kančkom grenkobe in z žalostjo na profilu na Facebooku zapisala Zora Stančič. S sodelavci je razstavo pripravljala več kot leto, a tik pred uradnim odprtjem je slovenske meje preskočil novi koronavirus in vsega je bilo konec. Pa vendar, tako ostri ukrepi, kot je bilo popolno zaprtje vseh kulturnih ustanov, ne bi bili potrebni, saj bi podobno, kot je pretekla dva meseca potekal obisk trgovin z živili, lahko potekal tudi obisk galerij in muzejev. Toda pustimo to, prišel je čas, ko bodo galerije in muzeji ponovno odprti, in končno bomo lahko v živo videli tudi Zorin projekt. Zares je nekaj posebnega, kako poseben je, smo videli s posnetkov, ki jih je objavila na profilu na Facebooku. Več kot 700 ogledov je bilo doslej in projekt je dobil prav toliko všečkov in srčkov. Vendar nekajminutni filmček pač ne more nadomestiti gledalčeve fizične prisotnosti na razstavi. Več

  • Vesna Teržan

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Družba

    Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?

    Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah. Več

  • Vesna Teržan

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura

    Preprosto drugačna je

    Na prvi pogled se zdi vse tako preprosto – Helena opazuje svet okoli sebe, ga ponotranji, se poglobi v podobe, ki jo obkrožajo ali pa krožijo po internetu, ter iz njih začne luščiti občutja. S svojimi ustvarjalnimi postopki jih predela, prekadrira, na neki način presnovi, da nastane mentalni kolaž z močnim likovnim učinkom, ki gledalca osupne in hkrati navduši. Helenin svet je imaginaren, četudi ga polnijo realne podobe iz revij, časopisov in svetovnega spleta. Postavi jih v svoje »so-podobje«, v svojstven likovni kontekst. Grafike in barvne risbe gradi z osrednjo figuro, ki jo umešča v prostor, nasičen s predmeti, rastlinami, živalmi in ljudmi. Podobe, ki so pravzaprav vsem dostopne, ona nadgradi in jim da čustveni naboj. »Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije,« je o vzdušju na podobah Helene Tahir (letnik 1992) zapisal Božidar Zrinski, kustos razstave v MGLC. Helenine podobe galerijsko publiko očarajo iz več zornih kotov. Prvi je vsebinski in družbeno angažiran, drugi je formalni, tretji pa je tehnična odličnost ter obvladovanje metjeja, bodisi risbe ali grafike. Helena prepriča z znanjem in veščino, podobe natančno izriše, ustvari kompozicije, ki jih prenese na linolej, izreže matrico in jo natisne s pritiski žlice. V bistvu naredi več matric, jih kombinira, dotiskuje eno ob drugo v različnih barvah. Je mojstrica v tisku večbarvnih grafik. Veščino in teoretsko znanje je pridobila na ALUO v Ljubljani in pri opazovanju očeta Hamida Tahirja, izvrstnega iraškega umetnika, ki je v sedemdesetih, ko je prišel študirat v Slovenijo, tukaj tudi ostal. Več

  • Vesna Teržan

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura

    Impresije časa in prostora

    V februarskem jutru, ko so se meglice zagrizle v drevorede in aleje versajskih vrtov in jih spremenile v brezčasne sublimne prostore, se je v jutranji tišini oglašalo komaj slišno šklocanje fotoaparata. Profesorica krajinske arhitekture dr. Ana Kučan se je navsezgodaj, še preden so njeni študenti začeli opravljati študijsko prakso v Versajski visoki šoli za krajinsko arhitekturo, odpravila na sprehod. Na srečo je imela v torbi fotoaparat. Kajti megla, ki je neskončnost te veličastne umetnine baročnega vrtnarja Andréja Le Nôtra zavila v sivo kopreno, je le še stopnjevala impresijo skrivnostne čarobnosti kraljevih vrtov in hkrati klicala po tem, da se ta ovekoveči s fotoaparatom. Tako so tistega jutra nastale osupljive fotografije, ki so v arhivu Kučanove prav neučakano ždele in čakale na javno predstavitev. Prvič smo jih videli kot slikovno opremo knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre avtorja Erika Orsenne, ki jo je leta 2016 izdala Založba *cf v prevodu Zoje Skušek. Knjiga opisuje življenje Andréja Le Nôtra in njegovo ustvarjalnost. Le Nôtre in sodelavci so oblikovali kar nekaj francoskih grajskih vrtov, vrhunsko vrtno umetnost pa je ustvaril v Versaillesu za Sončnega kralja, Ludvika XIV. Le Nôtre je bil izurjen vrtnar, odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje v vrtovih in parkih je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsevale luno, sonce, oblake in drevje. »Se vam zdi, da je glavna aleja zmeraj enako široka?« je vprašal. »Zmota. Polagoma se širi, da bi popravila učinek perspektive in ne bi ožila obzorja …« je odgovoril. Kot je zapisal Orsenna, sta se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajali. Vse to je bilo pomembno za študente krajinske arhitekture, ki jih je Kučanova pripeljala v Versailles. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Družba

    Ritem kovanja

    Udarec kladiva ob žareče železo je osnovni gibalni element, zaporedje udarcev pa kovaški ustvarjalni postopek, ki temelji na ritmu. Usklajeno ritmično delovanje celotnega telesa je pogoj za učinkovito delo. Dandanes le redke še zanima kovaški poklic, kaj šele, da bi se lotili fizično napornih, tehnološko ne prav preprostih in hkrati odgovornih, natančnih delovnih postopkov. Lucia Žitnik, Enis Avdičaušević in Andrej Naterer so se preskusili v kovaštvu. Imajo vsak svoj poklic, v katerem uživajo in so uspešni, a pri vsem tem jim je nekaj manjkalo. Prav to »nekaj« so našli v kovaštvu, ki so ga vzeli za svoj drugi poklic. Danes je zanje kovanje več kot le ljubiteljska dejavnost, konjiček. Več

  • Vesna Teržan

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura

    Lisjakov srčni utrip

    Umetniki so si nadeli lisičje perike, čez hrbet vrgli očitke, da spominjajo na Leningrajske kavboje, in si izmerili srčni utrip. Vsi trije so Abrahamova leta že presegli, a srčni utrip je ostal mladosten in tudi lisjakov pogled oster. Leta so jih utrdila, jim dala žlahtno modrost, da bi z njo okužili tudi četrtega, najmlajšega člana, ki se je tokrat pridružil trojici divjih v srcu. A najprej so bili trije. Prva razstava z naslovom Divji v srcu se je zgodila v prejšnjem stoletju, natančneje leta 1998, ko je galerija Equrna predstavila trojico slikarjev – Aleksija Kobala, Jurija Kalana in Silvestra Plotajsa Sicoja. Takrat so bili na začetku svoje kariere, polni elana in načrtov za prihodnost. A kaj ko so v svojem mladostnem zaletu naleteli na čuden odnos dela stroke – in niso bili edini! Marsikateri izmed zanimivih slikarjev, kiparjev, grafikov, videastov, fotografov, skratka umetnikov širšega polja vizualne umetnosti takrat ni bil vključen v nacionalne preglede sodobne vizualne umetnosti. Pač zato, ker je slovenski likovni establišment njihova dela (slike, kipe, grafike ...) razumel kot preživeto obliko, ob tem pa razstavljal le ozek odsek vizualne umetnosti. Povod za prvo razstavo Divji v srcu je bila prav ta ignoranca, njihova razstava pa kot neke vrste ’salon spregledanih’. Aleksij Kobal je prepričan: »Po vseh teh letih smo prišli do ugotovitve, da establišmenta v resnici ne potrebujemo in da je oponiranje institucionalnemu pravzaprav naša prednost in hkrati nujnost. Takšen pristop pa v umetniškem prostoru zrcali tudi realnejšo sliko stanja. To lahko razumemo tudi kot obvezo do same umetnosti.« Več

  • Vesna Teržan

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura

    Dashuri, amore, ljubav, ljubezen

    Na odru igralci in igralke zasedejo svoja mesta in večer štirih jezikov se lahko začne. Godli bodo, peli in plesali, predvsem pa pripovedovali o ljubezni. S temnim glasom prva začne pripovedovati mlada albanska igralka Krist Lleshi z izredno odrsko prezenco. Govori v albanščini, prav veliko nas ne razume njene materinščine, kljub temu pa zaradi dostojanstvene drže, pomenskih poudarkov v govoru, obrazne mimike in njene osredotočenosti razumemo sporočilo na neki drugi ravni, ki je čutna in obče človeška. Igralci in igralke si izmenjujejo poglede, misli in besede, sčasoma začno, tako drug za drugim, njeno pripoved simultano prevajati v italijanščino, črnogorski jezik in slovenščino. Občinstvo počasi lušči pomene in spoznava besede teh tako različnih jezikov: dashuri, l’amore, ljubav, ljubezen ... V zraku trepeta pričakovanje, kako bodo nastopajoči, ki prihajajo iz štirih različnih držav – Albanije, Italije, Črne gore in Slovenije –, izpeljali ta avtorski projekt. Večina med njimi se pred tem še ni nikoli srečala, združila jih je koprodukcija črnogorskega in slovenskega gledališča. Dva meseca so skupaj z režiserjem preživeli na vajah ter dan za dnem prinašali tja svoje zgodbe in prigode, prepevali ljubezenske pesmi, plesali ter brskali po ljudskem izročilu svojih narodov. Več