Vesna Teržan

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Družba

    Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake

    Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko. Več

  • Vesna Teržan

    20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Kultura

    Skrivnost prazgodovinskih grobov

    Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice. Več

  • Vesna Teržan

    30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Kultura

    Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

    Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička. Več

  • Vesna Teržan

    2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura

    Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica

    Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Družba

    Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj

    Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas. Več

  • Vesna Teržan

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

    Ženski ali moški princip?

    »Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture. Več

  • Vesna Teržan

    15. 9. 2016  |  Kultura  |  Dogodki

    Koza, kokoš in čebela

    Kaj imajo skupnega z umetnostjo koza, kokoš in čebele? Tako rekoč vse, če jih vzame v roke Polonca Lovšin ter razišče njihov civilizacijski in družbeni kontekst. Sodobna visokotehnološka civilizacija zanemarja naravo in hkrati posega vanjo. Spremembe, ki jih je človek povzročil v naravi v obdobju antropocena, pa že zaznavamo kot usodne, katastrofalne ali celo apokaliptične. Izumiranje številnih rastlinskih in živalskih vrst je za Lovšinovo skrb zbujajoče dejstvo in impulz za njene umetniške akcije. Tri od njih predstavlja na razstavi Človek sit in koza cela. Ali gre za kompromis ali za dilemo, na katero opozarja star pregovor Volk sit, koza cela, in ali lahko umetnost spreminja svet? Več

  • Vesna Teržan

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Družba  Za naročnike

    Kako graditi v alpskem svetu

    Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme. Več

  • Vesna Teržan

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

    Ruske ikone

    Zgodilo se je v prvem tisočletju, krščanska cerkev se je razklala na pol. Temu so sledile velike mentalitetne spremembe na obeh straneh osi Vzhod–Zahod, ki še danes grenijo evropsko sožitje. Za datum shizme – velikega razkola v krščanski cerkvi, s katerim se je ta razdelila na vzhodno in zahodno – navadno navajajo letnico 1054, ko sta rimski papež Leon IX. in carigrajski patriarh Mihael I. izobčila drug drugega. A nesoglasja niso nastala čez noč. Nestrinjanje in različni pogledi na krščansko vero so bili prisotni več stoletij. Nekateri menijo, da se je začelo že kar leta 330, ko je cesar Konstantin Veliki, ki je sprejel krščansko vero, prestolnico Rimskega cesarstva prestavil iz Rima v Bizanc; in ta je postal Konstantinopel. Leta 395, po smrti Teodozija I., se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Politični razdelitvi so poleg drugega sledile tudi spremembe v cerkvi. Zarisovale so se vedno globlje razlike v teološki doktrini in v jeziku – na vzhodu grščina in na zahodu latinščina, prav tako v pisavi – na vzhodu cirilica, na zahodu latinica. Osrednje teološko vprašanje pa se je vrtelo okoli Svete Trojice – troedinega boga. Rimskokatoliška cerkev pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, pravoslavna pa, da Sveti Duh izhaja samo iz Očeta. Velike razlike so nastale tudi pri izvajanju bogoslužnega obredja in rabi ikon. Krščansko občestvo se je razdelilo na vzhodno ortodoksno (pravoslavno) cerkev in zahodno rimskokatoliško. Začetki ruske pravoslavne cerkve pa segajo v leto 988, ko je staroruski vladar, kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, razglasil krščanstvo po bizantinskem obredju za uradno vero. Neodvisnost od carigrajskega patriarha si je ruska cerkev zagotovila šele leta 1448, vendar je bila polnokrvna avtokefalnost te cerkve dosežena nekoliko kasneje. Več

  • Vesna Teržan

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura

    Žensko oko za objektivom

    Za novopečeno fotografinjo in njen nastajajoči fotografski opus je bilo pomembno potovanje v Španijo leta 1970. Ampak le koga bi Španija pustila hladnega? Slikovita pokrajina, bogata kultura in predvsem svetloba, ta naravna ustvarjalka vseh naših podob, še posebej črno-belih fotografij, imajo tam – med Sredozemljem in Atlantikom – posebno moč in sij. Zora Plešnar se je v Španijo odpravila s svojim prvim fotoaparatom Werra1, ki ni imel daljinomera. Tako je marsikatero fotografijo posnela kar iz vozečega avtobusa, ki je drvel po Iberskem polotoku. Nastale so zabrisane podobe pokrajine, mest in ljudi; to so bile prve fotografije iz njenega zanimivega cikla Mimo, ki ga je nadaljevala tudi s fotoaparatom Olympus OM1. »Zame pokrajina živi in izžareva zdaj nadih romantike, zdaj realizma, pa tudi fantastiko. V njej odkrivam vedno nekaj novega, zanimivega. In ker sem jo želela predstaviti na svoj način, sem fotografirala z vidika svojega gibanja (vlak, avtobus, avtomobil). Grmičevje, drevesa, ki so bila bližje, so postajala le bežne sence. Vsakdanji motiv je tako dobival nov in nenavaden videz,« je Plešnarjeva opisala svoj pristop. Z eno izmed fotografij, posnetih v Španiji, se je javnosti prvič predstavila že leta 1971 na razstavi Mariborskega fotografskega kroga. Več