Vesna Teržan
-
4. 8. 2023 | Mladina 31 | Kultura
Avgust je njihov mesec – mesec, ko Sodobni tekstilni center Kreativnice na široko odpre vrata na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Ob tej priložnosti na trgu pred sosednjo staro kaščo v okviru festivala Pisana Loka pripravijo urbani piknik s hrano in glasbo, poimenovan Skupna miza. Tako bo tudi letos, v nedeljo, 27. avgusta, ko bo glasbeni del prispevala harfistka, skladateljica, performerka in pevka Zvezdana Novaković. Kreativnice se dobro zavedajo, da je treba skrbeti za skupnost, ki jim zagotavlja spodbudno ustvarjalno okolje. Sodobni tekstilni center Kreativnice je namreč vzpostavila Razvojna agencija Sora z evropskimi sredstvi in s podporo BSC Kranj in Občine Škofja Loka, center je nato dobil še prostor za delovanje v hiši sredi starega mestnega jedra.
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Kultura
Dekarbonizacija in dekolonizacija
Že pred dvema letoma, na 17. mednarodnem arhitekturnem bienalu, je bila v ospredju problematika našega sobivanja na planetu, torej sodelovanje vseh ključnih akterjev ter arhitektura kot socialna komponenta in družbeno nadvse relevantna tema. Na letošnjem, ki bo potekal od 18. maja do 26. novembra, se bodo poleg tematiziranja uspešnega ali manj uspešnega sobivanja ukvarjali še z nekaj zanimivimi temami: nestabilnostjo in polarizacijo današnjega sveta, procesi dekolonializacije in dekarbonizacije, torej zmanjšanjem ogljičnega odtisa v luči skupnega delovanja vseh akterjev na planetu. Poudarek bo na poskusu spreminjanja pogleda na svet in tudi iskanju rešitev za probleme, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Tako se zdi, da bodo sama arhitektura in njene strukture v prostoru v drugem planu. Ambiciozna je tudi želja organizatorjev, da bi spodbudili uresničitev vizije sodobne, zelo raznolike in vsevključujoče družbe.
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Kultura
Kako je z našo prihodnostjo? Bo prišla? Je že tukaj ali pa smo jo že zamudili? Bomo lahko vstopili vanjo ali nas bodo steklena vrata za vedno zadržala tukaj, v tem peklu antropocena, kot imenujemo sedanjo geološko dobo – dobo, katere začetek se ujema z začetkom usodnega človekovega vpliva na planet in s tem tudi na podnebne spremembe?
-
14. 4. 2023 | Mladina 15 | Kultura
V gradu Zaprice bo še vse do prihodnjega januarja na ogled vznemirljiva razstava o treh prazgodovinskih čeladah, najdenih na območju Slovenije. Idejo, da obiskovalcem ponudijo napeto pripoved o usodah in zanimivih poteh teh treh čelad, muzejskih eksponatov z večplastno zgodovino, so skupaj uresničili trije slovenski muzeji – Medobčinski muzej Kamnik, Narodni muzej Slovenije in Dolenjski muzej Novo mesto. Zgodba sega v nedavno zgodovino, ko so muzejske zbirke šele nastajale, a se je že približno vedelo, kaj arheološka izkopavanja pomenijo, seveda pa tudi v obdobje prazgodovine, v čas, ko so te čelade nastale.
-
Arhitekt Saša Dev je v Mariboru med prvimi projektiral moderna stanovanja
Do druge svetovne vojne je bil Maribor najhitreje razvijajoče se mesto v državi, kar se je izražalo tudi v arhitekturi in v nastajanju pomembnih mestotvornih stavb. Prav arhitekt Aleksander Saša Dev (1903–1967) je s svojimi projekti pospešil razvoj tega mesta. Njegova arhitektura hkrati izkazuje, koliko je še sledil svojemu profesorju Jožetu Plečniku in koliko so se ga že dotaknili takratni trendi v arhitekturi. Navsezadnje je najprej študiral arhitekturo v Münchnu in kasneje v avstrijskem Gradcu, v Ljubljani pa je pri Plečniku diplomiral leta 1927.
-
Zgodovinsko obdobje, v katerem je deloval arhitekt Aleksander Saša Dev (1903–1967), je bilo burno in vznemirljivo. Navkljub gospodarski krizi je v tridesetih letih 20. stoletja Maribor utripal v dinamičnem družbenem in ekonomskem ritmu. V desetih letih pred drugo svetovno vojno je Dev izdelal več kot 50 arhitekturnih projektov tudi zato, ker je imel razgledane naročnike. V Mariboru je projektiral javne zgradbe, industrijska poslopja, večstanovanjske stavbe, družinske vile, trgovske lokale, pa tudi počitniške vile na Pohorju. Gradil je svetovljansko arhitekturo in za nekaj trenutkov mesto ob Dravi rešil iz provincialnih spon.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Kultura
Interdisciplinarnega umetnika Marka A. Kovačiča (1956), pionirja večmedijske umetnosti in zagotovo enega najpomembnejših začetnikov novovalovskega performansa, danes poznata predvsem starejša in srednja generacija ljubiteljev sodobne slovenske umetnosti. A njegov opus je pomemben predvsem za najmlajšo generacijo, ki se šele začenja zanimati za umetnost ali pa tudi sama vstopa v polje video umetnosti in interdisciplinarnih projektov. S tem, ko gledamo pionirske videe Marka A. Kovačiča, spoznavamo estetiko in etiko 80. let, in ker njegovi videi temeljijo na prvinah evropskih zgodovinskih avantgard, posredno spoznavamo tudi te. S tem, ko te videe gledamo, spoznavamo tudi pionirske tehnike ustvarjanja videov – recimo posebno tehniko »croma key«, v kateri je Kovačič kombiniral računalniško grafiko, mehanične animacije in performans, vsemu temu pa je fizično dodal še likovno ozadje.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura
Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«
Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Kultura
Ko fake postane žlahtni original
Kje in kako začeti pripoved o zasedbi Fake Orchestra? Dejstev, romaneskne pripovedi, anekdot in dogodkov, ki povezujejo zgodbe odličnih slovenskih glasbenikov ter sestavljajo veliko sliko o »Fejkih«, je za nekaj filmov in tudi za obsežno monografijo s priloženo glasbo, ki bi jo veljalo napisati in izdati. So fenomen, in to iskriv, inteligenten in žlahten. Kje torej začeti? Morda kar pri Igorju Leonardiju, kitaristu, skladatelju in glasbenem aranžerju, multiinstrumentalistu, in pri njegovem vztrajnem iskanju prave glasbe. Prepotoval je skoraj vse celine in pri tem raziskoval temelje glasbe, spoznaval nove inštrumente, se jih naučil igrati in jih tudi izdelati.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura
Je feminizem vedno tudi antirasizem?
Ljubljanska festivalska jesen je bogata in pestra in njen nepogrešljivi del je tudi festival Mesto žensk. Njegove vztrajne organizatorke so ga letos pripravile že osemindvajsetič in vnovič dokazale, da je razlogov za festival, ki tematizira spolno (ne) enakost in (ne)enakopravnost v družbi, še zmeraj veliko ali celo vedno več. Še zlasti, ker osrednjo temo vedno postavijo na presečišče vseh drugih življenjskih okoliščin, temu pa poskuša slediti tudi produkcija inovativnih in drznih umetniških praks in prireditev. Nič drugače ni bilo letos, ko so organizatorke med drugim pripravile tridelno razstavo Jug v nas, ki bo na ogled še vse do 3. novembra. Kurirala jo je nova vodja festivala Iva Kovač, vizualna umetnica in kuratorka, in z razstavo pred nami razgrnila okruške letošnje festivalske teme – razmislek o prikritem rasizmu, ki med nami tli tudi kot posledica kolonialnih politik evropskih držav (monarhij, diktatur in republik).
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Družba
Stal je na skali, lahen veter se je zaganjal v borovce in bližnje grmičevje, da je listje nežno ječalo, zrl je čez globoki zaliv proti polotoku Pelješac. Čudovita pokrajina, modrina morja in sinjina neba, vprašal se je, kako v to lepoto umestiti premostitveni objekt – viadukt, da se bo z naravnimi danostmi zlil v celoto. Vedel je, ključna je harmonija. »Lepota tega mostu je v tem, da je tako velik, hkrati pa je nežen in ima filigransko strukturo. To nista dva ogromna pilona, ki prebijeta prostor, ampak most ostaja linearen. Ni torej ogromna vertikala, temveč se zlije s prostorom,« razloži Marjan Pipenbaher, gradbeni inženir in projektant, ki si je pridobil svetovni ugled in zato s svojim birojem Pipenbaher Consulting Engineers zmagal na mednarodnem javnem natečaju za gradnjo mostu na polotok Pelješac, tudi v sodelovanju s hrvaškim inženirjem za mostove Juretom Radićem (1953–2016) in Zavodom za konstrukcije Gradbene fakultete Univerze v Zagrebu; most je gradilo kitajsko podjetje. Zdaj, ko je dograjen, je eden največjih v Evropi, gradnja pa je stala skoraj 300 milijonov evrov.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura
Nekoč so Ranka Novaka navduševali zemljevidi; tam pri osemnajstih letih je bil prepričan, da se bo ukvarjal z geografijo. V bistvu ga je očarala zgoščena struktura informacij, ki jih dajejo zemljevidi, saj gre za natančen sistem. A se je po maturi odločil za študij arhitekture in le na videz šel po poti očeta arhitekta. Leta 1968 je iz Zagreba, kjer se je dve desetletji prej rodil, nato pa šolal in socializiral, prišel v Ljubljano študirat arhitekturo. Najprej je prav zaradi jezika nihal med študijem v Zagrebu, Beogradu ali Sarajevu, a se je nazadnje znašel v Ljubljani, v vrtincu študentskih nemirov. Diplomiral je leta 1975 na oddelku za arhitekturo takratne Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo pri profesorju Edu Ravnikarju z nalogo Vizualne komunikacije in sistemi obveščanja v javnem prometu. To je neizpodbiten dokaz, da ga je že med študijem arhitekture zanimalo grafično oblikovanje, zanimali pa so ga tudi sistemi. Torej se ne smemo čuditi, da je v tistem obdobju zase in za sošolce prevedel eno zgodnjih in ključnih teoretskih knjig Typographie (1967) Emila Ruderja, švicarskega tipografa in grafičnega oblikovalca, ki je bil tudi profesor na znameniti Šoli za oblikovanje v Baslu.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura
Preveč je tega odhajanja! Žalostna in jezna pomislim, kakšni časi, ne mine mesec, da ne bi izvedela za smrt prijatelja ali znanca ali katere od znanih osebnosti, ki so ukrojile naše stoletje. V sebi zakričim – dovolj, ni še čas! In za Kostjo nikakor še ni bil čas. Še toliko zamisli in načrtov je imel, še toliko želja, ki bodo za vedno ostale neuresničene.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura
Teza enega izmed mojstrov klasične grafike, da je za grafiko kot zvrst nujna predvsem urbana kultura, torej urbana kultura kot vitalna podstat grafične umetnosti, je lahko zanimiva. Je imel z urbano kulturo v mislih življenjski slog v mestih, kjer se hodi v gledališče in kino, galerije in muzeje, kjer so univerze in akademije, kjer potekajo javna predavanja in razprave, kjer so kavarne in mestni parki in kjer živijo tudi različne subkulture? Skratka, urbano kot zmes vsega tega, kot osvobojeni prostor ustvarjalne spontanosti ter hkrati individualne in kolektivne rabe urbanega prostora in prostor, kjer se med drugim oblikujejo tudi antagonizmi med subkulturo in mainstreamom. Morda ta teza drži in se lahko njene sledi »čitajo in vidijo« tudi na razstavi Odtisi in vtisi 2 v Tivolskem gradu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), v edini za grafično umetnost specializirani slovenski instituciji. Razstava Odtisi in vtisi 2 je po desetih letih druga po vrsti v organizaciji MGLC, ki nam na podlagi javnega poziva umetnikom in umetnicam omogoča pregled slovenske grafične produkcije zadnjih petih let. Prvo takšno razstavo – Odtisi in vtisi – so razgrnili v daljni pomladi 2012.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura
Oblikovalec, ki je uporabnim predmetom dal popolno obliko
Oblika je popolna le takrat, ko sledi osnovni rabi predmeta. Italijanski oblikovalec Enzo Mari sploh ni stremel predvsem k popolnosti svojih oblikovalskih predmetov, bolj mu je šlo za jasnost, enostavnost in predvsem za socialni vidik, da bi bili njegovi izdelki cenovno dostopni vsem. Bil je oblikovalec, ki je delal za industrijo in za kapitalistični sistem ter ga hkrati poskušal spodkopati in mu nastaviti pasti. Veljal je za večnega upornika in je s svojo ostro kritiko ter tudi z delovanjem poskušal kapitalistični sistem spremeniti prav znotraj njegovega produkcijskega ustroja. V tem ni uspel, a je postal legenda italijanskega industrijskega in produktnega oblikovanja. Ni hotel biti zvezda, temu se je upiral, vendar je bil preveč pomemben ustvarjalec, da bi se lahko skril v anonimnost. S svojimi dejanji, deli in načinom razmišljanja je vplival na posameznike številnih generacij oblikovalcev po vsem svetu. Tako je nehote postal tudi velika osebnost svetovnega oblikovanja. Enzo Mari pa ni bil le oblikovalec uporabnih predmetov, bil je umetnik, mislec, aktivni državljan z jasnimi političnimi stališči. Drobec njegove ustvarjalnosti lahko zdaj vidimo tudi na 27. bienalu oblikovanja (BIO 27) v Ljubljani.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Družba
Arhitektura po meri človeka in planeta
Zdi se, da je bila leta 1979 ustanovljena Pritzkerjeva nagrada vse do devetdesetih let namenjena (in tudi razumljena) le za nagrajevanje življenjskega dela priznanih arhitektov pretežno iz anglosaških dežel s poudarkom na ZDA in VB, manjkrat so je bili deležni Španci, Francozi, Nemci in Skandinavci. Zato pa so Pritzkerjeve žirije pogosto nagradile japonske arhitekte, manj kitajske in korejske, pa vendar opazile tudi brazilska modernista Oscarja Niemeyerja in Paula Mendesa da Rocho ter Avstralca Glenna Murcutta. Tako ima letošnja izbira Kéréja simboličen pomen, saj poskuša popraviti zgodovinske krivice in postaviti v ospredje vprašanja identitete, pomena različnih kultur, vloge trajnostnega in vzdržnega načina razvoja civilizacije in tudi arhitekture, ki pri načrtovanju upošteva osnovne potrebe prebivalstva, omejena finančna sredstva, sodelovanje s skupnostjo, pa tudi to, kako redefinirati tehnološke standarde in uporabo tehnologije nasploh, ter razmislek, kako zagotoviti, da ljudski, domači postopki gradnje ne bodo prepuščeni pozabi. Vse to so tudi značilnosti Kéréjeve arhitekture in pri vsem tem njegove stvaritve ne izgubijo čara dobre arhitekture.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura
Vsi se strinjajo, da če je danes kdo, ki si zasluži to visoko strokovno priznanje – nagrado brumen za življenjsko delo –, je to zagotovo profesor Peter Skalar. Na marsikaterem področju grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil je opravil pionirsko delo. Tudi zaradi tega je ena najpomembnejših osebnosti grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil v Sloveniji. Navsezadnje bienala slovenskega oblikovanja in Fundacije Brumen ne bi bilo, če Skalar ne bi zagrizel v ta projekt in ga skupaj s kolegi izpeljali leta 2003. Bil je prvi med soustanovitelji Fundacije Brumen, bil je član njenega upravnega odbora in je več let vodil fundacijo in tudi bienale vidnih sporočil. Fundacija Brumen je zavod v javnem interesu, katerega naloge so promocija kakovostnega oblikovanja ter seznanjanje širše javnosti s pomenom oblikovanja in opozarjanje nanj; najpomembnejše orodje pri tem je prav bienale, letos že deseti po vrsti.
-
Povsod, tudi pri urejanju javnega prostora, je prevladal neoliberalni miselni model s svojim geslom – trg bo uredil vse. Tako je med drugim posegel v urejanje mestnih javnih in zelenih površin. Urejena narava kot infrastruktura, ki naj služi sistemu in ustroju zabetoniranih mestnih struktur? »Seveda!« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z dolgo prakso načrtovanja in proučevanja upravljanja mestnih zelenih površin. Že nekaj let je zaposlena na Inštitutu za politike prostora (IPoP), v nevladni, svetovalni in raziskovalni organizaciji, ki se ukvarja s trajnostnim urejanjem prostora. Pred tem je dolga leta službovala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, kjer je izdelovala prostorske načrte in strokovne podlage ter raziskovala za potrebe države in občin. Tako je vpeta v prizadevanja za celostno in strokovno urejanje javnih in posebej zelenih površin že več kot 30 let. Za svoje vztrajno in natančno strokovno delo je prejela več strokovnih nagrad, poznamo pa jo tudi po nekaterih študijah, kot je knjiga Mestne zelene površine iz leta 1997 pa knjiga o
-
Kdaj, če ne zdaj, v tem zgodovinskem trenutku, je pravi čas, da nam tudi umetniki in umetnice pomagajo razumeti, kaj se dogaja v naši družbi. Njihov kritični odziv na družbenopolitične razmere, zaznamovane s populizmom in ksenofobijo ter s pojavom novih oblik fašizma in ponovnim vzponom nacionalizma in sovražnega govora, je pomemben prispevek, ki odkriva nov/drugačen zorni kot in terja vnovičen razmislek o družbenih rečeh.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura
Čas, ko se je preoblikovala slovenska umetnost
V začetku 20. stoletja je Zagreb postajal očarljivo mesto, kjer sta se srečevala in drug ob drugega trkala Evropa in Balkan. Po prvi svetovni vojni, ko je Beograd postal prestolnica novonastale države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Zagreb postajal regionalno gospodarsko središče, hkrati pa je dobil značaj srednjeevropske kulturne metropole. Takrat je življenje v mestih že vibriralo v pestrem kulturnem in družabnem dogajanju, Zagreb je imel okoli 30 kavarn, najbolj priljubljeni sta bili kavarni Royal in Medulić, kamor je mladina zahajala brat časopise in poslušat gramofonske plošče. Ja, to je bil čas prvih gramofonov, jazza, filma, fotografije, začetkov oblikovanja, predvsem pa boja za žensko enakopravnost. Ta se je v zagrebški meščanski glamuroznosti kazala v podobi ženske v kratki resasti charleston obleki z »bubikopf« frizuro in dolgim »cigaretšipcem«, ki se ob najnovejšem gramofonu pozibava v ritmu charlestona ali ragtima in jazza. To je bil čas, ko je Zagreb dobil telefonsko centralo in prvo radijsko postajo; tisti, ki so ponočevali, so obiskovali kabaretne predstave in na novo odprti kino Evropa.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Kultura
Že dve leti stoično prenašamo spreminjanje svojega življenja, izgubljanje osnovnih človekovih pravic in utapljanje umetnosti in kulture v močvirju neotesanosti in neznanja. Tako se ne moremo čuditi, da nam je iz osišča izginilo marsikaj, kar bi še pred leti kritično obravnavali, o tem razpravljali ali pa zgolj odobravajoče sprejemali. Marsikdo je bil v preteklih letih denimo kritičen do evropskega projekta Evropska prestolnica kulture (EPK). V Sloveniji še zlasti, ko je ta naziv leta 2012 nosil Maribor, saj organizatorji, žal, niso znali postreči s kakšnimi resnično pozornosti vrednimi kulturnimi projekti ali vsaj z arhitekturno zanimivo novogradnjo, ki bi mestu kasneje ostala v trajno uporabo za namene kulture. Pa vendar je bil projekt EPK na evropski ravni v osnovi dobro zamišljen in je imel v nekaterih mestih, ki so postala evropske prestolnice kulture, zares pozitivne učinke. Predlog za EPK je dala že leta 1985 grška ministrica za kulturo Melina Merkuri, predvsem odlična igralka in pevka. Vse odtlej sta vsako leto po dve evropski mesti nosili naziv evropske prestolnice kulture.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Družba
Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Kultura
Človek, ki je videl v drobovje tega sveta
Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je imel 17 let, odraščal je v izredno turbulentnih časih, svet se je hitro spreminjal, začela se je tako imenovana modernizacija, ki pa je bila za 20. stoletje dvorezni meč – hkrati spodbudna in pogubna. Mladeniča je vodila neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Dijaki brez ustreznih prostorov
Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ponovno pustilo povsem samo na čistini. Ni bilo dovolj, da jo je leta 2019 na milost in nemilost prepustilo Mestni občini Ljubljana in Festivalu Ljubljana, ki sta jo želela izgnati iz matične stavbe v Križankah. Letos jo prepušča iskanju ustreznih nadomestnih prostorov za pouk, potem ko je zasebni investitor gradnje stavbe Elipsa na Roški ulici, kjer je SŠOF v zgradbi Srednje ekonomske šole izvajala del pouka, pri opravljanju zemeljskih del stavbo tako poškodoval, da je inšpektorica do preklica prepovedala pouk v njej. Šola že zdaj izvaja pouk na treh lokacijah in zaradi polnega predmetnika imajo dijaki pouk do 16. ure; ure pri večini strokovnih predmetov potekajo v skupinah, zaradi česar obstaja dodatna potreba po prostorih. Če bi morali pouk izvajati na štirih lokacijah, je simulacija urnika pokazala, da bi se podaljšal do 17. ali celo 18. ure. To pa je nevzdržno za vse, za dijake in profesorje. Navsezadnje bi prostorsko zagato lahko rešili tudi tako, da bi Festival Ljubljana in njegove pisarne, ki se bohotijo v enem krilu Križank, izselili na drugo lokacijo, šola pa bi s tem pridobila ustrezne prostore v Križankah. Res je, da tudi Križanke v celoti ne bi zadostovale za vse potrebe šole, a z manjšo dodatno lokacijo bi lahko organizirala pouk v celoti. Toda ne, kot smo poročali že novembra 2019, je Festival Ljubljana močno lobiral za spremembo lastništva Križank. Sledili so sestanki med predstavniki mestne občine in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, na katerih so sklenili, da bo država Križanke prodala mestni občini prav z namenom širitve Festivala Ljubljana na celotni historični kompleks Križank. Takrat je vodstvo SŠOF tudi izvedelo, da je datum izselitve šole že določen – september 2022. No, za zdaj je ta selitev preklicana, toda le za kako dolgo!?
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Slab teden po objavi članka Kvadratura kroga, v katerem smo opisali že 30 let trajajoče prostorske težave Prirodoslovnega muzeja Slovenije, smo z ministrstva za kulturo (MK) dobili delne odgovore na svoja vprašanja. Seveda prepozno, članek je izšel v petek, 18. junija, v prilogi Bivanje. A kljub temu smo se razveselili odgovora in dokumenta – Idejne zasnove za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti in dozidavo obstoječega kasarniškega objekta na Metelkovi 6 v muzejsko stavbo. Na ministrstvu so pripisali, da je za zdaj pripravljena le prostorska umestitev Prirodoslovnega muzeja v stavbo na Metelkovi 6, o samem projektiranju pa se s projektantom še pogajajo.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura
Noč za nočjo je Božidar Dolenc (1950–2008) sledil dogajanju na klubski sceni in dan za dnem lovil v objektiv utrip ulic in trgov. Vedno je bil tam, kjer se je kaj dogajalo. Bil je tihi, pozorni in natančni opazovalec življenja zadnje tretjine 20. stoletja v Ljubljani. Na njegovih fotografijah vidimo takratne mlade, ki so se zavedali svojega telesa, in odločno iskali alternativno identiteto. O tem pričajo njegove fotografije, posnete v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, na koncertih v Šiški, v Galeriji ŠKUC, na koncertih v Poletnem gledališču Križanke ...
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura
Vztrajali so demonstranti in vztrajal je fotograf. Vsak petek je spremljal dogodke na protestih proti avtoritarnim ukrepom slovenske vlade, vse od marca 2020 do marca 2021. Čutil je, da je to njegova državljanska dolžnost. Hkrati s tem, ko je s fotoaparatom demonstracije dokumentiral, je bil tudi njihov dejavni udeleženec. Prav tako je spremljal in fotografiral torkove proteste umetnikov pred ministrstvom za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani in kasneje nasilno izselitev nevladnikov iz avtonomne cone Rog.
-
Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.
-
Modri ptič, ki je široko razprostrl krila
»V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo,« je prepričan gledališki režiser Tomi Janežič, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najvišje nagrade, ki jo naša država podeljuje za dosežke v umetnosti. Ne le sedaj, v tem kritičnem družbenem trenutku, ampak vedno potrebujemo angažirano gledališče. Gledališče je zmeraj politično angažirano, čeprav ne nujno vedno tudi eksplicitno dnevnopolitično. In ker je v zadnjih desetih mesecih prav politika tista, ki je pri nas gledališčnikom povsem onemogočila delo, ne bi bilo prav, da bi jim tudi na tem mestu ponovno odžrla prostor in pozornost. V usodnem letu 2020 so gledališča lahko svoja vrata odprla le v juniju in septembru, vendar zaradi epidemioloških razmer pod izjemno strogimi merili delovanja, zaradi česar so predstave, v katere so vložili veliko truda, igrali pred skoraj praznimi dvoranami. Od oktobra do danes, torej v glavni gledališki sezoni, so gledališča spet že mesece zaprta. Pa vendar, kaj za gledališče kot institucijo in za gledališko umetnost kot tako pomeni večmesečna popolna cezura, ta strašni premolk? »Verjamem, no, ali pa upam, da bo tako, kot je bilo skozi zgodovino: gledališče se bo vrnilo sveže in začelo pisati novo poglavje,« je optimističen.
