Igor Mekina

27. 4. 2014  |  Svet

Čas kapitalističnih dinastij

Knjiga Thomasa Pikettya dokazuje, da živimo v času kapitalističnih dinastij in dednega kapitalizma, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli odprte in demokratične družbe

Francoski ekonomist Thomas Piketty

Francoski ekonomist Thomas Piketty

»Kapital v enaindvajsetem stoletju«, najnovejša knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja je postala pravi prodajni hit. Da gre za izjemno delo, je večkrat opozoril tudi nobelovec Paul Krugman. Osnovna teza, ki jo izjemno dokumentirano in z doslej največjo natančnostjo zbranih podatkov dokazuje francoski ekonomist, je preprosta. Gre pravzaprav za prepričanje, ki ga sicer večina prebivalcev sveta zelo dobro občuti na lastni koži vsak dan, vendar je v tem primeru to tudi znanstveno in empirično dokazano. Po njegovem prepričanju namreč kapitalistični sistem deluje tako, da se neenakost med politično elito in nižjimi sloji družbe vse bolj povečuje.

In ne samo to – bogati vzdržujejo in še povečujejo svojo bogastvo, ki ga nasledijo člani njihovih družin. Družba, v kateri naj bi imeli vsi »enake možnosti«, se je zato po oceni Thomasa Pikettyja že spremenila v družbo dinastij, medtem ko je večina zmotno prepričana, da je lahko kovač lastne sreče in da so ji odprte vse možnosti. To se seveda dogaja, vendar gre za izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Vse skupaj je že sprožilo burne odzive na desnici. »Konservativci so zgroženi. In zato James Pethokoukis iz ameriškega inštituta Enterprise v National Review opozarja, da je potrebno delo gospoda Pikettyja zavrniti, saj se bo sicer 'razširila med uradništvom in spremenila ekonomsko-politično krajino, v kateri bodo potekale vse prihodnje politične bitke. No, želim jim srečo pri tem. Presenetljivo dejstvo v zvezi s to debato je bilo doslej to, da desnica ni bila sposobna sprožiti nikakršnega bistvenega protinapada zoper Pikettyjevo tezo. Namesto tega je bil odgovor le etiketiranje, še posebej trditve, da je Piketty marksist, tako kot vsi, ki menijo, da je neenakost dohodkov in bogastva pomembno vprašanje,« opozarja Krugman.

Piketty seveda ni prvi ekonomist, ki je opozoril na problem neenakosti. To so storili tudi mnogi pred njim. Toda Thomas Piketty je omenjeni fenomen opisal najbolj empirično in z zgodovinsko zbranimi podatki o višini davkov, obenem pa je to naredil v okviru klasične ekonomske šole. Prav dejstvo, da je takšno analizo naredil nekdo, ki ni »levičar«, je v svetu vzbudilo veliko zanimanje. Piketty je ob tem na zelo prepričljiv način ovrgel konservativen mit o tem, da »gospodarska rast dviguje vse ladje, velike in majhne« ter da je kljub temu, da živimo v sistemu, ki ga nadzoruje finančna oligarhija, bogastvo »zasluženo pridobljeno«. Konservativci so se v preteklosti pred temi očitki, kot opozarja Krugman, branili na dva načina. Prvič tako, da so trdili, da gre bogatim res tako dobro, če pa to ni pomagalo, pa so trdili, da so enormni dobički najbolj bogatih »pravično povračilo za opravljene usluge«. Namesto da bi bogataše označevali kot pripadnike »enega odstotka« so se raje videli v vlogi »ustvarjalcev delovnih mest« oziroma »zaposlovalcev«. Toda – kako braniti takšen sistem, če večina prihodkov tega sloja ne prihaja iz dela, pač pa na račun lastnine, ki jo imajo? In kako opisati družbo, če vir velikega bogastva ni več podjetništvo, pač pa dediščina? Zahodne družbe, ki so bile pred prvo svetovno vojno družbe podedovanega bogastva, so se po Pikettyjevi analizi znova vrnile k svojim koreninam, k podedovanemu bogastvu, ki postaja prepreka za mobilnost v družbi. Krugman je daljšo predstavitev knjige Thomasa Pikettyja objavil tudi v New York Review of Books, ki nosi datum 8. maja letos. V članku je nekoliko podrobneje opisal, kako so Piketty in kolegi (Anthony Atkinson z Oxforda in Emmanuel Saez z Berkeleyja) prvi uporabili statistične tehnike, s pomočjo katerih je bilo mogoče spremljati koncentracijo bogastva vse do začetka dvajsetega stoletja v ZDA in Veliki Britaniji in vse do poznega sedemnajstega stoletja v Franciji.

Posledica tega je bila »revolucija v našem razumevanju dolgotrajnih trendov neenakosti«. Pred to revolucijo je namreč ekonomska teorija v glavnem ignorirala nesramno bogate, nekateri ekonomisti in politiki pa so se popolnoma izogibali tej temi. Robert Lucas jr. iz Univerze Chicago, najbolj vpliven makroekonomist zadnje generacije, je kot »najbolj strupeno« ocenjeval prav ukvarjanje z vprašanjem »porazdelitve bogastva«, kar je seveda prav tema, na katero je opozarjal že Karl Marx. Piketty pa je s kolegi dokazal, da se bogastvo najbolj bogatih v zadnjem času vzpenja kakor po črki »U«. Pred prvo svetovno vojno so najbolj bogati dobili okoli petine družbenega produkta, do leta 1950 pa je bila ta vsota prepolovljena. Toda po letu 1980 so bogati znova pričeli pridobivati vse večje deleže in danes so ZDA tam, kjer so bile v začetku stoletja. Krugman se posmehuje tudi ustaljenemu prepričanju, da je »današnja elita drugačna od nekdanje«, ker gre za ljudi, ki so si s podjetništvom »prislužili svoje položaje«. Toda veliko odkritje Pikettyja in kolegov je, da se nismo vrnili samo v čase izjemne neenakosti in izkoriščanja, pač pa da smo se vrnili »na pot dednega kapitalizma«, v katerem poveljniška mesta v gospodarstvu »ne zasedajo nadarjeni posamezniki, pač pa družinske dinastije«.

Piketty nasprotuje tudi ustaljenemu prepričanju, da je pri proučevanju gospodarstva najpomembnejše vprašanje plač in drugih zasluženih dohodkov ter da je vprašanje kapitala manj pomembno. Piketty dokazuje, da tudi danes kapitalski dohodki, ne pa zaslužki, prevladujejo pri razdelitvi družbenega bogastva. Piketty vidi ekonomsko zgodovino kot tekmovanje med akumulacijo kapitala in drugimi faktorji, predvsem naraščanjem prebivalstva in tehnološkim napredkom. Ta tekma ne more imeti dokončnega zmagovalca, toda na dolgi rok lahko desetletja dolgo hitreje naraščata tako akumulacija kapitala ali pa hitreje raste družbeni dohodek. Na začetku prve svetovne vojne je Evropa zbrala kapital v višini šest ali sedemkratnika skupnega nacionalnega dohodka. Naslednja štiri desetletja so z vojnami in uničenjem to bogastvo prepolovila. Sledilo je trideset let izjemne gospodarske rasti. Zmeraj je šlo za »tekmo« med višino akumulacije kapitala in višino družbenega proizvoda oziroma za tekmovanje »g« proti »r«.

Vsi ekonomski modeli zatrjujejo, da padec enega pomeni padec drugega, Piketty pa je dokazal, da prihodki iz kapitala skozi stoletja padajo manj v primerjavi s padcem ali rastjo družbenega produkta ter da se razlika vedno bolj povečuje, kar pomeni, da dejansko prihaja ves čas do redistribucije bogastva od delavskega razreda v smer lastnikov kapitala. To kažejo tudi zadnji trendi, na primer povečanje kapitalskih dobičkov v Veliki Britaniji ali pa naraščanje korporativnih dobičkov ob hkratnem padanju plač ob zadnji krizi. To bogastvo se nato z minimalnimi davki predaja v roke dedičem, ki nato udobno živijo naprej. Leta 1910 so najbolj bogati v Franciji nadzorovali 60 odstotkov bogastva, v Veliki Britaniji pa 70 odstotkov. Velik del tega bogastva je bilo »podedovanega«. V Franciji je bilo pred pol stoletja 50 odstotkov bogastva podedovanega, danes pa 70 odstotkov – in ta odstotek še narašča. Povedano drugače – biti rojen v bogati družini ali pa se »priženiti« ali »omožiti« v bogato družino je znova postalo pomembneje, kot pa imeti pravo delo, biti delaven ali nadarjen. Vse skupaj pa je tudi zelo dobro zamaskirano, saj so lastniki tega bogastva skriti za različnimi pravnimi osebami, tako da je bogastvo »nevidno« za navadne državljane, kakor da bi bili lastniki kapitala »skrivnostne entitete«. Članek v Guardianu, v katerem je prav tako z izjemnimi pohvalami predstavljeno Pikettyjevo več kot 700 strani dolgo delo, ima zato jasen naslov: »Gibanje 'okupirajmo' je imelo prav: kapitalizem je izdal svet.« Piketty je kljub temu optrimističen: kot zdravilo predlaga »progresivno globalni davek«. Ki pa bi seveda najprej potreboval ali delujočo svetovno vlado ali pa glede tega vprašanja zelo soglasen in trden dogovor na ravni celotnega sveta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.