Nad tesnobo z norimi gobami

»Nekaj stvari, ki jih bom izrekel, morda ne bodo smiselne,« je začel 22-letni O. M., ki je prebolel raka, zdaj pa je eden od 32 sodelujočih v študiji ekipe raziskovalcev Univerze v New Yorku o možnostih zdravljenja tesnobe s halucinogeno snovjo psilocibin. »Bil sem izven svojega telesa, gledal sem nase,« je nadaljeval. »Moje telo je ležalo na nosilih pred bolnišnico. Občutil sem neznansko tesnobo, táko, kot jo čutim, vse od diagnoze raka. Nato, kot bi nekdo vključil stikalo, sem tudi tesnobo začel analizirati od zunaj. Ugotovil sem, da se z mojim telesom dejansko nič ne dogaja, da je tesnoba postala resnična, ker sem ji to dopustil. In ravno ko sem to pomislil, sem videl oblak črnega dima, ki je zapustil moje telo.« Zvenel je kot popotniki, ki se trudijo opisati eksotične pokrajine tistim, ki so ostali doma. Ta trud pri opisovanju je znak, da je terapija delovala – neizrekljivost, nepopisljivost je pomemben kriterij pri določanju, ali je bila neka izkušnja mistična, nadnaravna. VEČ>>

Srečanje s črnim dimom je bilo le ena od izkušenj, ki jih je O. M. doživel tisti dan, ko je njegov um kot raketa prečil širna prostranstva, njegovo telo pa je počivalo na kavču Centra za klinične raziskave Bluestone na Manhattnu. »Ko sem ga prvič srečala, je bil okrog vratu ves žuljav,« pravi vodja raziskave Gabrielle Agin-Liebes: »Stalno si je namreč otipaval bezgavke, da bi ugotovil, ali so mu ponovno otekle. Tudi med pogovori je bila njegova roka stalno na vratu. Za našo študijo smo izbirali kandidate, ki so na lestvici tesnobnosti dosegli oceno 8, O.M. je imel eno najvišjih: 21 od 30. Po prvi terapiji pa je ocena padla na nič, tudi po sedmih mesecih je enako. Tesnobe ni več.« Odšla je s črnim oblakom, piše Atlantic.

Psilocibin je snov, ki je naravno prisotna v več kot 200 vrstah gob in jo človek uporablja že več stoletij, v psihologiji pa se je začela uporabljati konec petdesetih let prejšnjega stoletja. S psilocibinom, LSD-jem, DMT-jem so zdravili alkoholizem, odvisnost od drog, posttravmatsko stresno motnjo in tesnobo. Rezultati so bili obetavni, a večina od več kot tisoč opravljenih študij je bila nepopolnih. Raziskovanje se je leta 1970 v ZDA za četrt stoletja ustavilo, ker so oblasti psilocibin in druge halucinogene substance uvrstile med najbolj nevarne droge, poleg heroina in indijske konoplje, MDMT-ja. Stigma je ostala še vse tja do sredine devetdesetih. »Vse, kar sem se naučil o psihadeličnih snoveh, je, da so strupene,« pravi glavni raziskovalec študije Stephen Ross. »Dejali so nam, da povzročajo psihozo, izvedeli pa nismo nič o zgodovini uporabe v psihologiji in pri zdravljenju duševnih bolezni, ki ni nezanemarljiva. Ustanovitelj Anonimnih alkoholikov se je, denimo, streznil prav zaradi mistične izkušnje, ki jo je povzročil LSD. Te snovi niso zasvojljive, ne poznamo niti dolgoročnih učinkov njihovih strupov. Psilocibin je z medicinskega vidika varna sestavina,« pojasnjuje, zakaj so se odločili za študijo.

Ameriška Agencija za borbo proti drogam (DEA) psilocibin obravnava drugače. Distribucija te droge brez dovoljenja agencije je kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do 20 let zapora. Raziskovalci so tudi zaradi teh omejitev zaostrili metodologijo. Preverijo zgodovino vsakega kandidata, osebne in družinske bolezni, zdravstveno stanje in zgodovino zlorabe drog. Vsak pacient je deležen večmesečne psihoterapije, preden je vključen v raziskavo. »Cilj terapije je ustvariti nov pogled na raka,« pojasnjuje Ross in nov pogled na smrt.

»Pacienti imajo simptome, podobne posttravmatski stresni motnji,« pojasnjuje drugi raziskovalec Jeffrey Guss, »rak jih je pahnil v veliko eksistencialno krizo. Življenje po diagnozi je postalo le še razmišljanje o kemoterapija, obsevanju, stanju raka. Strah pred smrtjo jih onemogoča. Naš cilj pa je paciente osvoboditi teh oklepov. In čeprav jim ne izrecno povemo, kako naj po novem gledajo na svoje življenje, so si njihova dognanja podobna. Pridejo do mene in rečejo: 'Zdaj razumem, da je ljubezen resnično najpomembnejša sila na planetu. Občutil sem globok občutek miru, ki ga nisem še nikdar in še kar traja. Sedaj vem, da je moja zavest večja od mene.'« Izgovarjajo besede razsvetljencev in mistikov, ne da bi jih kdaj brali.

Niso pa vsa občutja in izkušnje s psilocibinom pozitivne. Pacienti so poročali o napadih intenzivne tesnobe in strašljivih podob, nekateri so bili začasno prepričani, da so mrtvi. »Psilocibin deluje kot ojačevalec, poudari pa dobro in slabo,« pravi administrativni direktor študije Alexander Belser. »V študiji smo poskušali storiti vse, da bi izločili slabe stvari. Veliko časa smo posvetili izboru terapevtov, načinom, kako vzpostaviti odnose in zaupanje ter kako opremiti sobo, kjer pacienti prejemajo odmerke.«

Na terapijah sta vedno prisotna dva terapevta. Pacienti imajo na voljo valium, če bi občutili hudo tesnobo, in zdravilo Zyprexa, ki v trenutku prekine psihadelične učinke. Za zdravili, ki bi učinke halucinogenega strupa prekinili, ni prosil še noben sodelujoči v raziskavi. Ko se udobno namestijo na kavč in se oprimejo vrvi, ki simbolizira, da so vsi povezani, si čez oči dajo masko in čez ušesa slušalke. Ritmična glasba brez vokalov igra šest ur in jo raziskovalci uporabljajo po vzoru tradicije šamanov.

Kar sledi, je edinstveno za vsakega pacienta. O. M. je prepotoval pol sveta, da bi objel družino, ki jo je pustil za sabo v državi, od koder izvira. Potoval je v svoj vrat, kjer je videl, da so nabrekle bezgavke, ki jih je tako zelo sovražil, napolnjene s čisto, benigno tekočino. Sovraštvo se je spremenilo v ljubezen, ko je dognal, da so bezgavke del njega. D.B, sicer goreča nevernica, se je počutila umito v Božji ljubezni. Belka E.W. je masko premočila s solzami, ker je občutila bolečino na stotine let suženjstva in »povezanost, ki teče skozi nas«.

Nick Fernandez je vstopil v jamo. »Bil sem izven svojega telesa,« se spominja skoraj leto po izkušnji, ki se je zdela resničnejša od resničnosti in o kateri še vedno govori v sedanjiku. »Moje telo je na obešalniku. Hodim okrog njega, ga gledam, se odločam, ali naj ga izberem ali ne. Razmišljam o svojem telesu, o ljudeh, s katerimi je seksalo, o hrani, ki je šlo vanj, o kemoterapiji, o športnih aktivnostih, o dreku, ki je prišel iz njega. Predstavljam si starše, kako so me spočeli in naredili to telo. Vse, kar si lahko predstavljam, da se je temu telesu zgodilo v 26 letih, sem videl. Podobno je nakupovanju rabljenega avtomobila, ko prodajalci rečejo, da ima 30.000 kilometrov, je bilo karambolirano … No, jaz sem bil zunaj tega telesa, hodil sem okrog njega in razmišljal, ali naj ga kupim ali ne. Končno sem se odločil zanj. In ko sem vanj vstopil, sem se počutil kot superjunak, ki si prvič nadeva svoj kostum. Bilo je prvič, odkar sem zbolel, da sem bil zadovoljen s svojim telesom. Nisem si želel biti boljši, nisem želel, da ne bi imel raka. Rekel sem si: 'To je moje telo in uporabil ga bom kot prevozno sredstvo skozi to življenje.' Mislim, da je sporočilo, da sami dejansko ne moremo izbirati. Kar imaš, imaš, to dobro uporabi.« Nick o tem dognanju še vedno razmišlja vsak dan.

Podatke, dobljene v študiji, raziskovalci še analizirajo, a po trditvah Rossa in njegove ekipe je velika večina pacientov pokazala takojšnje in trajno zmanjšanje tesnobe. V skladu z drugimi raziskavami psilocibina ima tri četrtine sodelujočih v raziskavi Univerze v New Yorku izkušnjo s to halucinogeno drogo za enega najpomembnejših dogodkov njihovih življenj.

A kako je možno, da ima zdravilna učinkovina, ki jo vzamemo samo enkrat, tako trajen vpliv? »Ena od možnih razlag je, da so te psihadelične izkušnje globoko zapomnljive. Ko se zgodi nekaj izjemno hudega, se lahko pojavi posttravmatska stresna motnja. V možganih se aktivira amigdala, kjer se tvorijo emocionalni spomini. Dramatični negativni dogodki lahko povzročijo simptome, ki trajajo tudi vrsto let. Kaže, da je enako z izjemno pozitivnimi izkušnjami. Name je najbolj vplivalo rojstvo mojih otrok. Povzročilo je velike spremembe v mojem življenju. Mislim, da so psihadelične izkušnje podobne temu,« razmišlja Ross.

O. M. se samo še nasmeje, ko pokaže, kako si je včasih tipal vratne bezgavke. »Sedaj, ko študiram medicino, se učim otipati bezgavke drugih – v tem sem najboljši,« pravi, njegove roke pa mirno počivajo na mizici pred njim. Težko si je predstavljati, da je bil kdaj sploh bolan. (dv)