ZDA: demokracija po meri visokih dohodkov

Raziskava 1.800 ukrepov ameriške vlade od leta 1981 do 2002 je dokazala, da ameriška vlada večinoma izpolnjuje želje najbolj bogatih članov družbe in njihovih organizacij

Da imajo bogati veliko vpliva na vladajočo politiko, je sicer znano, toda v ZDA je sedaj celo znanstveno potrjeno, da takšen vpliv tudi temeljito izkrivlja demokracijo. Študija raziskovalcev univerz v Princetonu in univerze Northwestern je namreč dokazala, da so politike in ukrepi ameriških vlad skladni z interesi bogatih ter njihovih interesnih skupin in to veliko bolj, kot pa v skladu z željami pretežno revne ali vsaj revnejše večine prebivalcev. Povedano preprosto: ZDA niso več demokracija, pač pa oligarhija. Raziskovalci so namreč ocenili kar 1.800 sprememb, ki so ih izvedle ameriške vlade med leti 1981 in 2002, ter jih primerjali z izraženimi mnenji povprečnih Američanov, ki zaslužijo okoli 50 odstotkov povprečnega dohodka v državi, s tistimi, ki zaslužijo 90 odstotkov in tistimi, ki zaslužijo veliko več ter njihovimi lobističnimi skupinami. Študija je ugotovila, da imajo na ameriško politiko zelo velik vpliv skupine z velikimi dohodki, medtem ko imajo skupine, ki predstavljajo večino, zelo majhen ali skoraj nikakršen vpliv. VEČ>>

»Naša raziskava daje veliko podlage teorijam o dominaciji ekonomskih elit in teorijam popačenega oziroma pristranskega pluralizma, ne pa teorijam o večinski volilni demokraciji in večinskemu pluralizmu,« so zapisali avtorji študije. Teorija o dominaciji ekonomske elite je v bistvu preprosta, teorija pristranskega pluralizma pa predpostavlja, da se vladajoče politike »nagibajo v smeri želja korporacij in podjetij ter profesionalnih združenj«. Raziskovalci so pravzaprav odkrili, da so spremembe vladne politike v korelaciji z željami bogatih ter njihovih interesnih skupin , ne pa z željami povprečnih Američanov – pa čeprav je celotna ideja demokracije prav v tem, da zagotovi, da bi se uredničile želje večine.

Želje povpečnega Američana se zato uresničijo samo včasih in še to po naključju, čeprav večina pogosto meni, da je zmagala njihova volja, ko vidijo zmago politične opcije, s katero se strinjajo. Uresničijo se večinoma le tisti interesi revnih, ki sovpadejo tudi z interesi bogatih. Ob tem interesi bogatih skupin in revnih državljanov niso v neposredni vezi, zato v primeru vpliva bogatih na politiko vlade to pomeni, da se vladne odločitve avtomatsko oddaljujejo od želja in interesov povprečne ali revne večine. Da so ameriške sanje za večino samo še sanje, potrjujejo tudi drugi podatki. V Guardianu je na primer opisan padec standarda ameriškega srednjega razreda, do katerega je prišlo v zadnjih desetletjih. To je padec, ki ni primerljiv z Evropo.

Okoli 60 odstotkov Američanov meni, da država ni na pravi poti ekonomskega okrevanja. Samo 25 odstotkov jih je obratnega prepričanja. Na vprašanje, ali se imajo za pripadnike srednjega razreda, z da odgovarja 44 odstotkov vprašanih, kar je 15 odstotni padec v primerjavi z letom 2008. Število tistih, ki menijo, da pripadajo najnižjemu razredu v družbi, se je v zadnjih šestih letih podvojilo. Vse manj je tudi možnosti, da bi se ljudje iz nižjih slojev prebili med višje sloje in zato 'ameriške sanje' za večino ostajajo samo sanje. Sliši se skorajda neverjetno, vendar je res, da ima danes veliko manjše število tistih, ki so v svojih dvajsetih ali tridesetih letih, univerzitetno diplomo, če jih primerjamo s tistimi, ki so stari petdeset ali šestdeset let. Zmeraj seveda ni bilo tako. Po drugi svetovni vojni so ZDA doživele neverjeten ekonomski vzpon. Nove zaposlitve in višje plače delavskega razreda so omogočile višji standard življenja, ob katerem so osebni avtomobili, zamrzovalniki, pralni stroji, televizorji in druge pridobitve tehničnega razvoja postale nekaj vsakdanjega za večino Američanov.

Za tem je stala tudi država z New Dealom in ambicijo, da bi utrdila ameriški model države blagostanja. Do konca sedemdesetih se je ta model izčrpal in pričel se je neoliberalen napad kapitala na pravice delavcev. Vlada je znova pričela vse bolj odkrito zastopati interese najbolj premožnih in ta politika se nadaljuje še danes. Nižji davki za najbolj premožne in manj pravil za lastnike kapitala so na koncu privedli do nove krize, njene posledice pa čutimo še danes.