Enkratna razprodaja

Razprodaja Slovenije bo imela izrazito negativne razvojne učinke, nazadnje zmanjšanje konkurenčnosti in izvoza, zunanjetrgovinski primanjkljaj in umik naše države na svetovno gospodarsko obrobje

Predaja poslov med dvema bivšima finančnima ministroma: Od Francija Križaniča k Janezu Šušteršiču februarja 2012

Predaja poslov med dvema bivšima finančnima ministroma: Od Francija Križaniča k Janezu Šušteršiču februarja 2012
© Borut Krajnc

Verjetno se spominjate učnih ur zgodovine o starejši in mlajši kameni dobi, o bakreni, bronasti in železni dobi, morda tudi o začetkih kmetijstva med mlajšo kameno dobo (neolitska revolucija) in o industrijski revoluciji na koncu železne dobe. Prehodi med temi dobami in novonastala razmerja po neolitski in industrijski revoluciji so najtipičnejši primeri gospodarskega razvoja s spreminjanjem tehnologij ter vseh pomembnejših odnosov (struktur) v gospodarstvu in družbi.

Od industrijske revolucije se je proces gospodarskega razvoja pospešil in začel potekati v značilnih dolgoročnih ciklih, ki jih lahko (podobno kot prej kameno, bakreno, bronasto in železno dobo) poimenujemo po bombažu (nove tehnologije in razmah tekstilne industrije), železu in premogu (gradnja železnic in razvoj čezoceanske plovbe s parniki), jeklu in elektriki (gradnja sodobnih velemest in elektrifikacija), nafti (množična proizvodnja življenjskih potrebščin, motorizacija, industrija plastičnih mas) in nazadnje oziroma od sedemdesetih let 20. stoletja po mikročipu (uporaba elektronike in informatike v tako rekoč vseh dejavnostih, velik pomen telekomunikacij). Zlasti pri zadnjem prehodu dolgoročnega gospodarskega cikla je postalo povsem očitno, da je pogoj za razvoj ustrezno uporabljeno znanje. Kako proces gospodarskega razvoja poteka, kaj ga zavira in kaj spodbuja, kako se kaže v mednarodnih gospodarskih odnosih in kako vpliva na življenjsko raven, so začele razlagati nove ekonomske teorije in celo nova šola ekonomske misli. Tako so nastale »nova teorija gospodarske rasti« (Paul Romer), »nova teorija mednarodne trgovine« (Paul Krugman) in »evolucijska šola ekonomske misli« (Richard Nelson, Sidney Winter).

Prvi večji uspeh lobističnega udarca po Sloveniji bo prodaja Telekoma. Z njo bo država izgubila kakovostna delovna mesta pri koncipiranju novih aplikacij, v trženju in menedžmentu.

Deloma zaradi spoznanj in napotkov ekonomske znanosti, deloma pa zaradi neposredne potrebe po spodbujanju konkurenčnosti gospodarstva so razvite države uvedle celo vrsto novih politik in metod. Na svetovni ravni si konkurirajo ameriški tip razvojne politike s financiranjem razvoja prek državnih naročil (zlasti v vojaške namene) in s precejšnjimi sredstvi, namenjenimi univerzam; japonski tip razvojne politike z jedrom v ministrstvu za industrijo in zunanjo trgovino ter s pomembno selektivno vlogo gospodarske zbornice in poslovnih bank; in evropski tip razvojne politike s subvencioniranjem raziskav in razvoja na univerzah, inštitutih in zlasti v gospodarstvu. Pri narodnih gospodarstvih, ki so v razvoju zaostala, se je zadnja desetletja uveljavil še irsko-kitajski tip razvojne politike s spodbujanjem tujih t. i. greenfield investicij (vsaj na Irskem izrazito selektivno). Nekatere države, na primer Mehika ali pa Slovaška, so z nizkimi davčnimi stopnjami pritegnile t. i. footloose gospodarske dejavnosti, ki se hitro in zlahka selijo. V bistvu gre za pridobivanje koristi od gospodarske rasti (investicij kot njenega dela), ustvarjene z razvojem drugod. Glavni ekonomskopolitični ukrep pri tem načinu so nizki davki, šibka socialna varnost zaposlenih in skromno varovanje naravnega okolja. Vsaka sprememba na teh treh področjih (zvišanje davčnih stopenj …) vodi v beg investitorjev drugam. Evropski tip razvojne politike smo v Sloveniji začeli uvajati po letu 2004, težišče naše ekonomske in tudi protikrizne politike pa je postal po letu 2008.

Po zadnjih dostopnih podatkih nameni Slovenija na leto za raziskave in razvoj dobrih 900 milijonov evrov ali 2,6 odstotka BDP (2012). Kar tri četrtine teh sredstev angažira gospodarstvo. Leta 2012 smo imeli 12 tisoč raziskovalcev, skupaj s povezanimi osebami pa se je z raziskavami in razvojem v Sloveniji ukvarjalo 21 tisoč ljudi. Ta kader je glede na značilnosti sedanjega dolgoročnega gospodarskega cikla »hrbtenica« konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na svetovnem trgu.

Če pogledamo še učinke slovenske razvojne politike, vidimo, da so leta 2011 (za naslednji dve leti še ni podatkov) gospodarski subjekti iz Slovenije pri Evropskem patentnem uradu registrirali 64 patentov na milijon prebivalcev. Po tej kategoriji se uvrščamo na 11. mesto med članicami EU (smo za Irsko in Veliko Britanijo ter nekoliko pred Italijo in imamo dvakrat toliko patentov na milijon prebivalcev kot Španija, da ne omenjamo Češke, Slovaške ali Portugalske). Število slovenskih patentov pri Evropskem patentnem uradu ne narašča zdržema (kot naraščajo naše naložbe v raziskave in razvoj), pač pa je okoli let 2006 (dno) in 2008 (vrh) izrazito zanihalo. Od leta 2009 se spet povečuje.

Posledica intenzivnega uvajanja novih tehnologij in tudi novih poslovnih metod v slovenskem gospodarstvu je od leta 2009 nepretrgana rast izvoza blaga in storitev (kljub recesiji v EU in državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, torej na naših najpomembnejših trgih). Leta 2013 je bil za 6,5 milijarde evrov ali tretjino večji kot leta 2009 in za 2,3 milijarde evrov ali desetino nad ravnijo, ki jo je dosegel sredi izjemne svetovne konjunkture, leta 2008. Leta 2013 je Slovenija ustvarila 2,2 milijarde evrov presežka na tekočem računu plačilne bilance (poleg izvoza in uvoza blaga ter storitev so upoštevani tudi tokovi denarja zaradi dohodkov dela, transferjev, profitov, obresti …). Takšnih rezultatov v slovenski gospodarski zgodovini še ni bilo. Na tej podlagi je mogoče izravnati javnofinančno neravnovesje (odpraviti znižanja davčnih stopenj leta 2007 in 2012) in zagotoviti spremenjen poslovni model oziroma vrnitev rasti kreditne aktivnosti v slovenskem bančnem sistemu (ta sedaj z omejevanjem posojil sam sebi ustvarja slabe terjatve). Znižanje davčnih stopenj leta 2007 in 2012, zaradi katerega smo se znašli v strukturnem javnofinančnem primanjkljaju, je bilo očitna ekonomskopolitična napaka oziroma pomota takratnih nosilcev ekonomske politike. Takšnega razpleta niso pričakovali. Krčenje posojil za slovensko gospodarstvo je drugačne narave. Vzvod zanj je sprožila naša centralna banka julija 2010, ko je bilo očitno, da je država na poti iz gospodarske krize. Od tedaj proces zmanjševanja posojil gospodarstvu poteka brez zastoja ali premisleka, ki bi ga terjali učinki tega zmanjševanja.

Namen je bil brez dvoma prisiliti Slovenijo, da razproda donosna podjetja. Kolikor sem lahko spremljal razmere spomladi 2013, je bil seznam podjetij za razprodajo sestavljen zaradi pritiska takšnih ali drugačnih »svetovalcev«.

Zaradi razmer, vzpostavljenih v bančnem sistemu, je bila leta 2012 Slovenija izpostavljena stigmatizaciji (blatenju oziroma ožigosanju). Z zahtevami direktorata za ekonomske in monetarne zadeve pri evropski komisiji se je to blatenje spremenilo v politični pritisk na Slovenijo. Pri tem so bile zanjo očitno namenoma prikazovane slabše gospodarske razmere od dejanskih. Namen je bil brez dvoma prisiliti jo, da razproda donosna podjetja. Kolikor sem lahko spremljal razmere spomladi 2013, je bil seznam podjetij za razprodajo sestavljen zaradi pritiska takšnih ali drugačnih »svetovalcev«. V tem primeru lahko govorimo o nedovoljenem lobiranju in o dvomljivi legitimnosti sklepa o prodaji izbranih podjetij. Prvi večji uspeh lobističnega udarca po Sloveniji bo prodaja našega Telekoma. Z njo bo država izgubila kakovostna delovna mesta pri vzpostavljanju in koncipiranju novih aplikacij, v trženju in menedžmentu. In to v komunikacijskih tehnologijah, ki so skupaj z informacijskimi tehnologijami jedro sodobnega gospodarskega razvoja.

Razprodaja Slovenije bo imela izrazite negativne razvojne učinke. Tam, kjer je v preteklih letih potekalo »grozdenje« (zbiranje oziroma osredotočanje) razvojno intenzivnih podjetij (tudi takšnih v tuji lasti) ob nekem razvojnem središču, bosta sledili razgradnja in ponovna selitev drugam. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to preneslo v splošno zmanjševaje naložb v raziskave in razvoj, krčenje števila registriranih in uporabljenih patentov, zmanjševanje konkurenčnosti in izvoza, v zunanjetrgovinski primanjkljaj in umik Slovenije na svetovno gospodarsko obrobje.

V upanju, da bo prevladal razum in da bo proces razprodaje naših podjetij prekinjen, moramo vendarle izpeljati pregled in oceno postorjenega v petih letih intenzivnega vodenja razvojne politike. Oceniti je treba delovanje njenih instrumentov in institucij. Na novo zastavljeni projekt »pametne specializacije« pa kaže izvajati glede na ugotovitve revizije dosedanje razvojne politike in že na začetku definirati kazalce uspešnosti, tako da se bodo sredstva po potrebi tudi preusmerjala.

Poleg pregleda postorjenega bodo morali nosilci slovenske razvojne politike vpeljati posebno komunikacijsko strategijo. Javnost je treba seznaniti z obsegom in učinki razvojne politike, da bodo dobre prakse prikazane najmanj tako intenzivno, kot se danes prikazujejo različne nerodnosti, spodrsljaji pri upravljanju ali celo kazniva dejanja. Namen te predstavitve oziroma komunikacije v zvezi z našo razvojno politiko pa je vrnitev dobre samopodobe in samozavesti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.