Igor Mekina

12. 5. 2014  |  Politika

Slovenska sodišča na evropskem testu

Po vsem svetu novinarji v demokratičnih državah ostro pišejo o najrazličnejših politikih, le v redkih takšnih deželah pa politiki uspešno preganjajo novinarje. Presenetljivo je, da je ena od takšnih držav tudi Slovenija. V Sloveniji namreč politiki, ki se razglašajo za svetilnike demokracije in imajo polna usta Evrope, neprestano lazijo po sodiščih in v maniri cenzorjev iz preteklosti tožijo novinarje, ki so si drznili onečastiti njihovo javno podobo. Tudi novinarje je seveda mogoče preganjati. Vendar je takšen pregon v evropskih državah lahko uspešen le v izjemnih primerih. Izpolnjeni morajo biti najmanj trije pogoji. Novinar je lahko obsojen, kadar namerno zapiše ali izreče neresnico, kadar le-te sploh ne poskusi preveriti pri svoji tarči in kadar prekršek stori zoper navadnega državljana, ne pa zoper javno osebnost. VEČ>>

 V Sloveniji pa se je vzpostavila drugačna praksa. Politiki so si, v posmeh vsem evropskim standardom, izborili nekakšno posebno sodno zaščito, tudi po zaslugi nekaterih sila nenavadnih odločitev Vrhovnega in Ustavnega sodišča, ki so v kričečem nasprotju z več kot 100 sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Te sodbe pa dajejo za prav novinarjem in medijem, ne pa politikom. To je pokazala tudi zadnja sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je dala prav Mladini.

 V Sloveniji pa je Ustavno sodišče Slovenije v očitno neevropski sodbi presodilo v korist nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja in odločilo, da ga je novinar žalil, čeprav je samo duhovito in ostro napadel politika, ki se je v parlamentu norčeval iz homoseksualcev. Tudi v primeru nekdanjega kandidata za predsednika države Jožeta Bernika je Vrhovno sodišče presodilo, da je ocena, da je Bernik sodeloval z Gestapom, žaljiva, čeprav je bil Bernik govornik na tečaju, ki ga je organiziral Gestapo in je bil kot domobranec podrejen poveljniku Gestapa. Praksa, po kateri lahko politiki uspešno preganjajo novinarje, se je v zadnjih letih kakor požar razširila po slovenskem javnem prostoru. Na levi je dosegel obsodbo novinarja župan Ljubljane Zoran Janković, na desni pa si je s prvo, pozneje razveljavljeno obsodbo novinarja Magnusa Berglunda, ovacije  prislužil predsednik SDS Janez Janša.

 Prav zaradi tega sta dva zadnja preobrata, ki sta se zgodila na ESČP v že omenjenem primeru in na zadnjem sojenju v Ljubljani v primeru Janšine tožbe proti novinarju Berglundu in finski televiziji YLE, še toliko pomembnejša. Predsednik SDS je od novinarja in finske televizije zahteval 1,5 milijona evrov odškodnine ter umik izjav, objavljenih v oddaji Resnica o Patriji. Sodišče je njegovo zahtevo v celoti zavrnilo in Janši naložilo še 27.852 evrov pravdnih stroškov. Namesto da bi finski novinar poskrbel za Janševo pokojnino, bo tako Janez Janša z lastnimi sredstvi podprl slovenski državni proračun.

 Tudi ta proces se bo zagotovo še vlekel. In zelo verjetno ni edini. Morda se bodo takšni procesi znova znašli na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kar bi bilo zelo dobro, saj je že čas, da tudi slovenske sodbe v odmevnih medijskih sporih opravijo svoj evropski test. Enega od prvih takšnih testov je moderna Evropa opravila že leta 1986, ko je tedanji glavni urednik Profila Peter Michael Lingens napisal dva ostra komentarja. V prvem je tedanjega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega zaradi njegovega sodelovanja z nekdanjim nacistom obtožil »najhujšega oportunizma« v drugem pa je zatrdil, da tega, »kar počne Kreisky, ni mogoče ovreči na racionalen način«, ker je to, kar on počne »nemoralno« in »nečastno«.

 Kreisky je proti uredniku Profila vložil zasebno tožbo. Avstrijska sodišča so dala prav kanclerju, Evropsko sodišče za človekove pravice pa Michaelu Lingensu. »Jasno je, da so zaradi svojega javnega položaja politiki izpostavljeni večji stopnji javne kritike kot pa navadni državljani... Meje sprejemljive kritike so zato širše, ko gre za politika, kot pa ko gre za zasebno osebo,« so zapisali sodniki. Te besede bi morale biti zakon nad zakoni tudi v Sloveniji. Toda ne – v Sloveniji se to, kar je običajno v vsej Evropi, doživlja kakor nekaj skrajno presenetljivega in nenavadnega. Le zaradi tako popolnoma na glavo obrnjenih običajev imamo v Sloveniji stanje, v katerem se poraz nekega politika zoper novinarja na sodišču doživlja kot velikanska senzacija. To bi lahko pričakovali v kakšni od držav, ki so na lestvici medijske svobode na samem repu, na primer v Turkmenistanu ali Eritreji. Da so porazi politikov ob pregonu novinarjev v Sloveniji postali neobičajni, pa je seveda škandal, ki veliko pove o žalostnem stanju slovenskega žurnalizma.

 Slovenski vzor bi lahko bila kakšna druga država, ne pa Avstrija iz prejšnjega stoletja. Če že ne Finska, ki je v Evropi prva po svobodi tiska, potem vsaj Nemčija, ki jo sicer tako radi posnemamo. Gerd Bucerius, ugledni založnik Zeita, je nekoč menda dejal, da je »vesel, da živi v državi, v kateri lahko govori o 'gobcu' Helmuta Schmidta« in kjer »lahko nekdanjemu kanclerju Willyu Brandtu reče okosteneli bedak«. In je to primerjal z žalostnim primerom Avstrije, kjer je razen umetnosti intrige najpomembneje, da se ljudje »pravočasno aranžirajo«. V Sloveniji je zelo podobno. Sodba v primeru Janša proti Berglundu zato ni žalosten primer slovenskega 'krivosodja', kot jo doživljajo številni Janšini podporniki, pač pa nov, pomemben primer evropskega pravosodja.

 V slovensko 'krivosodje' tudi po zadnji sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice zato sodijo kvečjemu tiste sodbe, v katerih so si politiki, ki so se upravičeno znašli v središču kritik, skrili pod neevropski sodni ščit.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.