Grozljive posledice jedrskih vojn

Evropa se je zaradi državljanske vojne v Ukrajini znašla bliže neposrednemu konfliktu velikih sil, ki bi lahko imel v skrajnih razmerah že skoraj pozabljene, a zelo grozljive posledice za ves svet

Kljub umiku več kot 40.000 ruskih vojakov z ukrajinsko-ruske meje je ukrajinski konflikt poskrbel za doslej največje poslabšanje odnosov med vzhodom in zahodom od padca železne zavese. V zadnjih mesecih, še posebej pa po ruski pripojitvi Krima, ni manjkalo niti razgretih glav, ki so tako ali drugače predlagale uporabo vseh sredstev za obrambo teh ali drugih vrednot ali ciljev, ki jih vsaka od nasprotujočih si strani od primera do primera tako ali tako zmeraj meri z dvojnimi vatli. Na vrhuncu krize si je Vladimir Putin ogledal izstrelitev najnovejših balističnih raket, med lovci in bombniki zveze NATO in Ruske federacije pa je bilo v bližini Guama, baltskih držav, Norveške in Krima več zelo nevarnih bližnjih srečanj. Prav takšna situacija zato znova zahteva temeljit premislek o nevarnosti, ki jo še zmeraj pomeni jedrsko orožje, nakopičeno po svetu. To orožje je še vedno enako nevarno, kot je bilo v času hlade vojne. VEČ>>

Jedrsko orožje je postalo še nevarnejše tudi zaradi politike 'preventivnih napadov' (tudi z jedrskim orožjem na države brez jedrskega orožja), ki jo je v vojaško doktrino uvedla Busheva administracija, ter nove vojaške doktrine 'deeskalacije' oziroma zmanjševanja napetosti v ruski vojaški doktrini. Do takšnega zmanjševanja napetosti naj bi po po teh teorijah prišlo ob omejeni uporabi taktičnih jedrskih izstrelkov na bojiščih, kjer ima nasprotnik prednost ob uporabi konvencionalnih bojnih sredstev.

V svetu je danes še vedno 15.000 jedrskih konic, pri tem pa jih imata največ, okoli 95 odstotkov tega arzenala, še vedno ZDA in Ruska federacija. Okoli 3.000 bojnih glav med naštetimi se nahaja v stanju 'visoke pripravljenosti', kar pomeni, da jih je mogoče izstreliti v 15 minutah ali pa še prej, tarče na drugem koncu sveta pa lahko zadenejo že v pol ure. Časa za odziv je zato vse manj. V času druge svetovne vojne je bilo splošno sprejeto mnenje, da je jedrska vojna popolnoma nesprejemljiva in bi pomenila uničenje sveta. Vendar se časi spreminjajo in različni doktrinarni premiki kažejo, da temu danes, kot opozarja Ira Helfad v Des Moines Registru, ni več tako. Kar je nevarno. Generacije, ki so doživele strahote uporabe prvih dveh jedrskih bomb na Japonskem izginjajo, javnost pa se vse manj zaveda tudi posledic, ki bi lahko nastale ob na videz omejeni uporabi jedrskih izstrelkov.

V tem smislu je zelo pomembna študija, ki so jo leta 2006 na univerzi Rutgers izvedli Robock in sodelavci in je poskusila odgovoriti na vprašanje, kakšne bi bile posledice omejene jedrske vojne, v kateri bi nasprotniki uporabili samo 100 jedrskih izstrelkov z močjo, ki ne bi presegale moči jedrskih bomb, ki sta leta 1945 eksplodirali nad Nagasakijem in Hirošimo. Gre torej za orožje, ki predstavlja samo 0,5 odstotka svetovnih zalog jedrskega orožja danes. Scenarij je leta 2006 je predvideval jedrsko vojno med Indijo in Pakistanom, državama, ki sta se v zadnjih 70 letih že večkrat spopadli in ki sta v nenapovedani vojni na področju Kašmirja pravzaprav še danes, obe pa posedujeta tudi različne vrste jedrskih izstrelkov. Obe državi imata več kot 200 jedrskih izstrelkov, med katerimi so številni veliko močnejši od tistih, katerih učinke so proučevali v študiji Univerze Rutgers.

Učinki takšne vojne bi bili zagotovo katastrofalni za ves svet. Samo v prvem tednu bi v eksplozijah in zaradi požarov in sevanja umrlo okoli 20 milijonov ljudi, velika mesta južne Azije pa bi bila popolnoma uničena. Veliki požari bi v visoke plasti atmosfere dvignili 5 milijonov ton pepela in dima, zaradi česar bi temperatura po vsem svetu v povprečju padla za 1,3 odstotke. Zaradi ohlajenega ozračja bi na zemljo padlo precej manj dežja. To bi vplivalo na zmanjšanje svetovne proizvodnje hrane. Samo v ZDA bi proizvodnja soje upadla za 7 odstotkov, koruze pa za 12 odstotkov. Na Kitajskem bi proizvodnja riža upadla za 17 odstotkov, pšenice pa za 31 odstotkov. Nato bi, kot kaže lansko poročilo Fizikov za družbeno odgovornost, nastala 'jedrska lakota'. Svetovne zaloge hrane bi namreč vzdržale večjo porabo samo okoli 70 dni, nato pa bi nastalo vsesplošno pomanjkanje. Samo v tem trenutku je na svetu 870 milijonov ljudi, ki stradajo in 300 milijonov ljudi, ki se hranijo podpovprečno. Vsi ti ljudje, skupaj gre za več kot milijardo ljudi, bi bili prve žrtve 'jedrske lakote'. Če bi se takšni pogoji nadaljevali, bi smrt pričela kositi tudi med 1,3 milijarde ljudi, ki so že danes na robu preživetja. Svet bi lahko v kratkem času izgubil 15 do 30 odstotkov prebivalstva – da vseh ostalih groznih posledicah takšne vojne niti ne omenjamo.

Če bi prišlo do spopada med Rusko federacijo in ZDA, pa bi bile posledice lahko še veliko hujše. Samo vsaka od ameriških podmornic Trident ima na krovu 96 jedrskih izstrelkov, ki so vsi 10 do 30 krat močnejši od jedrskih bomb, uporabljenih v drugi svetovni vojni. ZDA imajo 14 takšnih podmornic in večje število podobnih. Rusija ima v oborožitvi podobne podmornice. To pomeni, da bi samo ena podmornica s svojimi izstrelki lahko povzročila jedrsko lakoto. V primeru uporabe samo 300 od 1.500 jedrskih konic bi to pomenilo takojšnjo smrt 100 milijonov ljudi v prvih pol ure vojne, ter uničenje celotne infrastrukture sodobne civilizacije. Temperatura bi padla v povprečju za 8 stopinj, v Evraziji in severni Ameriki pa za 20 do 30 stopinj.

Ukrajinska kriza pa tudi obletnica prve svetovne vojne nas zato opozarjata, da se velike sile še vedno lahko zelo hitro znajdejo na nasprotnih bregovih ter da je od miru do vojne včasih samo nekaj (napačnih) korakov. Od leta 1979 pa do danes je znanih kar nekaj primerov, ko sta se tedanja ZSSR (oziroma Rusija) in ZDA že pripravljali na izstrelitev jedrskih izstrelkov zaradi lažnih alarmov in napačnih ocen potez druge strani. Zadnjič se je zaradi računalniške napake to zgodilo leta 1995, pet let po koncu hladne vojne. Vojno je preprečil priseben ruski častnik. Tudi Slovenija se je nekoč zavzemala za svet brez jedrskega orožja, vendar je od te pobude odstopila. Marca 2013 se je v Norveški v zvezi s pobudo za svet brez jedrskega orožja zbralo 126 predstavnikov držav, februarja letos pa jih je bilo v Mehiki že 146 – vendar so velike sile bojkotirale zahteve treh četrtin človeštva.

Vse skupaj je še posebej pomembno tudi zato, ker je zaradi spremenjene vojaške doktrine ZDA in ameriške napovedi, da lahko tudi prvi uporabijo jedrsko orožje zoper države brez jedrskega orožja, tudi Rusija spremenila svojo doktrino. To je storila predvsem zaradi napada zveze NATO na ZRJ leta 1999 ter uporabe zračnih sil in vodenih izstrelkov. Naslednje leto je Rusija sprejela doktrino deeskalacije. Ukaz o tem je leta 2000 podpisal Vladimir Putin. Bistvo doktrine je preprosto – v primeru večjega napada nase ali svoje zaveznike, ki se jim Rusija ne bi mogla upreti s konvencionalnimi sredstvi, si je država vzela pravico, da odgovori z omejenim jedrskim napadom. To naj bi privedlo do deeskalacije oziroma zmanjšanja spirale nasilja.

Vendar takšna deeskalacija znova dviguje pomen jedrskega orožja. Jedrsko orožje, ki je od leta 1990 pa do leta 1999 igralo vse manj pomembno vlogo v odnosih med velikimi silami, je s to spremembo znova postalo pomembnejše. Od leta 2000 naprej se zato ruska vojska ob svojih vajah obvezno pripravlja tudi na omejene jedrske napade. Vendar Rusija ni bila prva, ki se je oprla na takšno doktrino – njeni zametki so že v ameriškem dokumentu iz leta 1963, ki ga je sprejel Svet za nacionalno varnost (NSA) in ima naslov Upravljanje in končanje vojne s Sovjetsko zvezo in predvideva konec konvencionalne vojne s pomočjo omejene uporabe jedrskih konic. Ruska doktrina ima tudi pomembno omejitev – ne predvideva uporabe jedrskega orožja v primeru napada nejedrskih sil. Tudi zato, ker je Rusija s pomočjo satelitov sistema GLONASS (podobnega ameriškemu sistemu GPS) medtem že razvila sposobnost natančnega zadevanja tarč na velikih razdaljah.

Kljub temu pa je nevarnost še vedno prisotna – doktrine, ki omogočajo hitro uporabo jedrskega orožja in situacije, kjer velike sile iz konkurentov postajajo zagrizeni nasprotniki, zahtevajo še toliko bolj odgovorno iskanje diplomatskih rešitev in kompromisov. Če tega niso bile sposobne ZDA (in Rusija), bi morala vsaj EU v Ukrajini pokazati veliko več – vendar je z nespretnim delovanjem evropska elita svet brez potrebe res privedla bližje katastrofi, kot je to morda videti na prvi pogled.