FBI nadziral tudi Janeza Drnovška

Predsednik SFRJ je postal tarča ameriške FBI ob obisku Namibije in zaradi svojega pogovora z južnoafriškim borcem proti apartheidu ter poznejšim predsednikom JAR Nelsonom Mandelo

V poplavi informacij o vsesplošnem vohunjenju je bila nekako spregledana vest, da so se v past prisluškovanja ujeli tudi nekateri visoki slovenski politiki. Ne le da je ameriška NSA, kot dokazujejo dokumenti Edwarda Snowdena, avtorizirala vohunjenje tudi v Sloveniji in iz svojih operacij izvzela le štiri najtesnejše zaveznice (med katere pa Slovenija očitno ne spada), pač pa so ameriški varnostni organi spremljali tudi delo nekdanjega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega predsednika oziroma predsednika predsedstva SFRJ Janeza Drnovška. VEČ>>

 Kot je poročal že Guardian, je namreč ameriški FBI zaradi spremljanja 'komunistične nevarnosti' leta 1990 v Namibiji nadzirala tudi pogovor Janeza Drnovška z Nelsonom Mandelo, vodjo južnoafriškega nacionalnega kongresa. Vsebina njunega pogovora v Namibiji je zapisana v dokumentu, napisanem v srbohrvaškem jeziku v pisarni FBI v ameriškem Clevelandu, kjer sicer živi tudi zelo veliko Slovencev. Tudi s tega dokumenta je bila – skupaj s še 35 drugimi dokumenti - že umaknjena oznaka zaupnosti. Umik oznake zaupnosti je na podlagi zakona FOIA dosegel Ryan Shapiro, strokovnjak za svobodo informiranja v Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu. V prvem delu dokumentov, ki so bili objavljeni maja, je bilo razkrito, da je FBI uporabljal »zaupnega informanta«, da bi lahko pokukal v zakulisje prvega obiska Nelsona Mandele ZDA junija leta 1990. Agente je zanimalo predvsem srečanje Mandele s portoriškimi borci za človekove pravice. V poročilo je zapisano, da podatki o tem srečanju nikakor ne smejo biti dostopni nikomur izven FBI.

Tarča spremljanja pogovora Drnovšek-Mandela je bil predvsem Nelson Mandela, ki so ga ameriški agenti nadzorovali še dolgo potem, ko je bil tudi že v ZDA prepoznan kot borec za človekove pravice in ne kot vodja teroristov. Nelsona Mandelo so namreč februarja leta 1990 izpustili iz zapora. Ko je bil Mandela v ZDA, so agentje spremljali njegovo potovanje in opisali njegovo srečanje z vdovo Martina Lutra Kinga. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ameriške tajne službe temeljito spremljale ne samo člane ameriških komunističnih organizacij (npr. CPA-USA), pač pa tudi borce za rasno enakopravnost. Oddelek FBI v New Yorku je Mandelino stranko označil kot »sovjetsko skupino«, kar je oddelek iz Chicaga ocenil kot poenostavljanje situacije v Afriki, vendar je nadaljeval s spremljanjem Mandele in to kljub temu, da je bil s strani ameriških politikov tedaj že priznan kot borec za svobodo in ne kot nevarnost za ZDA. Ime dobitnika Nobelove nagrade za mir so šele leta 2008, torej le nekaj let pred njegovo smrtjo, umaknili z ameriškega seznama morebitnih teroristov.

Na srečanju Janeza Drnovška in Nelsona Mandele je bil prisoten tudi jugoslovanski diplomat Pavle Jevremović, svetovalec Janeza Drnovška, ki se spominja, da je do srečanja prišlo 21.marca leta 1990 v Namibiji, ko je bila Jugoslavija kot članica Sveta za Namibijo povabljena na svečanost razglasitve neodvisnosti Namibije od Južnoafriške republike. Jevremović se spominja, da je bil Mandela »že tedaj živa legenda«. Delegacija Jugoslavije je bila popoldne povabljena na pogovor z Nelsonom Mandelo v zasebno rezidenco, kjer je bil Mandela nastanjen. Pogovor z Janezom Drnovškom je trajal 45 minut. »To je bilo prijateljsko srečanje, Mandela se je iskreno zahvalil za podporo Jugoslaviji v boju proti apartheida in prosil za še večjo podporo, saj ni bilo jasno, kakšen bo rezultat boja. Čeprav tedaj še vedno ni bil voditelj, je bilo očitno, da bo to postal, saj je bil človek pred svojim časom. Vedel je, da morajo pritiske in vojne zamenjati razumevanje in toleranca in je utrl pot k rehabilitaciji tega dela kontinenta,« se spominja Drnovškov svetovalec.

Vsebina tega srečanja in jugoslovanska podpora Mandeli pa je očitno zelo zanimala tudi ameriške tajne službe. Ryan Shapiro je na podlagi pridobljenih dokumentov ocenil, da ta dokumentacija dokazuje, da je FBI »agresivno preiskoval ameriška in južnoafriška gibanja za boj proti apartheidu, v katerih je videl del komunistične zarote, ki ogrožajo ameriško varnost«.

Pri tem pa so ameriški politiki Nelsona Mandelo že tedaj in v poznejših letih – kljub temu, da je bil pod nadzorom – hvalili zaradi njegovega prispevka k miru v svetu. Za nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona je bil Mandela resničen prijatelj, za Hillary Clinton pa je bil velikan med ljudmi in njen »največji navdih v politiki«. V nedavnem pogovoru za Le Monde ga je označila celo kot »svojo zvezdo vodnico«.

Podobno velja tudi za Georga Busha starejšega, saj je bilo omenjeno poročilo o pogovoru Drnovšek-Mandela napisano še v času njegovega mandata. Tudi Bush starejši je javno Nelsona Mandelo zgolj hvalil. Le da je lani naredil tudi precejšnjo neumnost, ko je nekoliko pretiraval in objavil svoje sožalje ob smrti Nelsona Mandele še preden je ta res umrl. Tedaj 89-letni Bush je namreč v Washington postu prebral napoved o slabem zdravstvenem stanju Nelsona Mandele in iz besedila sklepal, da je Nelson Mandela že umrl. Medijem je poslal svoje tiskovna sporočilo »ob smrti Nelsona Mandele« in v njem zapisal, da skupaj s soprogo Barbaro »žalujeva zaradi enega od največjih vernikov v svobodo, ki sva ga imela čast spoznati«.

V sporočilu pa je Nelson Mandela opisan precej drugače kot v poročilih ameriških agentov, ki so Mandelo nadzorovali v času, ko je bil George Bush starejši še predsednik ZDA. »Kot predsednik sem začudeno spremljal kako je Nelson Mandela našel moč, da svojim ječarjem odpusti 26 let napačnega zapora in nam s tem da močan primer odpuščanja in milosti za vse nas. Bil je mož izjemnega moralnega poguma, ki je spremenil tok zgodovine v svoji državi. Barbara in jaz imava veliko spoštovanje do njegove družine in izražava svoje sožalje njegovi družini in sodržavljanom,« je zapisal George H.W. Bush. Pozneje je priznal, da je napačno razumel naslov članka v Washington Postu in da je bila to »moja neumna napaka«, za katero se je opravičil. Za to, da so ameriške tajne službe tako dolgo spremljale istega moža »izjemnega moralnega poguma« in v borcih proti apartheidu videle nevarnost za ZDA, pa se doslej žal ni opravičil še nihče.