Igor Mekina

28. 7. 2014  |  Politika

Stoletnica začetka prve svetovne vojne

Pred točno sto leti, 28. julija 1914, mesec dni po atentatu Gavrila Principa v Sarajevu se je z vojno napovedjo Avstro-Ogrske Kraljevini Srbiji začela prva svetovna vojna.

© Zoran Smiljanić

V tej vojni, ki je spremenila podobo Evrope, se je borilo okoli 70 milijonov ljudi, v njej pa je skupaj s civilnimi žrtvami po nekaterih izračunih umrlo tudi do sto tisoč Slovencev. Za Slovenijo je bila prva svetovna vojna po besedah zgodovinarja Boža Repeta v nacionalnem smislu katastrofa, saj je razdelila Slovence. Prej so živeli v eni državi, Avstro-Ogrski, razen Beneških Slovencev in Rezije, ki je pripadla Italiji že leta 1866. Večji del Slovenije je leta 1918 postal del Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, Primorska pa je postala del Italije in se je znašla pod hudim pritiskom asimilacije in fašizma. Več>>

Ob stoletnici zadnjega dne miru v Evropi pred stotimi leti so se v Beogradu in številnih drugih mest po svetu spomnili z izvajanjem kompozicije »Tišina«. Minister za delo, zaposlovanje, borčevska in socialna vprašanja Aleksandar Vulin je dejal, da je bila »Srbija zmeraj na pravi strani«, da pa si Srbija danes želi le to, da bi vsaj ena generacija njenih državljanov preživela in videla odraščanje svojih otrok, ne da bi bila žrtev neke od vojn. Samo v prvi svetovni vojni je v Srbiji umrlo 800 tisoč civilistov, skupaj pa okoli 26 odstotkov prebivalstva Srbije oziroma skupaj 1,1 milijona ljudi. Kompozicijo »Tišina« so istočasno odigrali tudi v Italiji, Veliki Britaniji, ZDA, Grčiji, Portugalski, Bolgariji, Madžarski, Romuniji, Kostariki, Črni Gori, Rusiji, Kubi in v Poljski. V prvi svetovni vojni je umrlo – po različnih podatkih – med 8,5 milijona do 15 milijonov ljudi, 22 milijonov pa je bilo ranjenih.

V posebni izdaji Mladine si preberite vse, kar ste o prvi svetovni vojni želeli vedeti, a nist imeli kje prebrati>>

Avstro-Ogrska je 23. julija 1914 izročila ultimat srbski vladi, v katerem je med drugim zahtevala, naj Srbija do 25. julija prevzame krivdo za sarajevski atentat, prepreči protiavstrijsko medijsko gonjo, umakne sporne šolske knjige in v medijih objavi poniževalne izjave. Srbija je kljub temu, da je zavrnila odgovornost za sarajevski atentat, pristala na štiri od petih pogojev, vendar je zavrnila udeležbo avstrijskih policistov pri preiskavi v Beogradu, saj bi to kršilo njeno »suverenost in ozemeljsko nedotakljivost«. Avstro-Ogrska je ostala neomajna – ker ni prišlo do izpolnitve vseh pogojev, se je odločila za vojno, pri tem pa je imela tudi podporo Nemčije. Na Balkanu je imela Srbija kot edino zaveznico le Črno goro.

Pot telegrama z vojno napovedjo do srbske vlade je bila nenavadna. Avstroogrski minister za zunanje zadeve grof Berthold je namreč vojno napoved Srbiji poslal srbski vladi ob 11 uri in 10 minut z Dunaja in to kar preko navadnega telegrama, ne pa preko diplomatskih kanalov, kot je bilo to običajno. To je bil poskus še enega ponižanja Srbije. Še pred tem je Berthold avstrijskega cesarja Franca Jožefa obvestil, da so srbske enote pri Tamiš-Kovinu že napadle avstroogrsko vojsko, kar je bila neresnica. Ker pa je srbska vlada po ultimatu že odšla v Niš, je telegram ni dosegel. V tem trenutku so Velika Britanija, Francija in Rusija celo zahtevale, naj Srbija brez bojev dopusti okupacijo srbske prestolnice. Telegram je nato do Niša prišel po drugi poti, preko Romunije. Predsedniku srbske vlade Nikoli Pašiću so ga prinesli v restavracijo, kjer je bil na kosilu. Ko ga je prebral je dejal: »To smo tudi pričakovali,« in jedel naprej, kot se je pozneje spominjal novinar Ivo Ćipiko. Napad na Beograd se je začel še istega dne ob 23. uri, z izstrelitvijo prvih granat z rečne oklepne ladje »Bodrog«.

Tudi v Sloveniji, ki je bila tedaj del Avstro-Ogrske so se ob začetku vojne razvnela domoljubna čustva. Na težave in neenakopravnost Slovencev v Avstro-Ogrski se je pozabilo. Župan Ljubljane Ivan Tavčar je vojakom zatrjeval, da gredo v agresivno vojno »tudi za slovenski narod«, drugi pomemben politik tistega časa, deželni glavar in načelnik SLS dr. Ivan Šušteršič je grozil, da bo »težka pest slovanskega vojaka, slovenskega fanta, zdrobila črepinjo tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija«. Nekdanjemu ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju se je vse skupaj gnusilo in je po vrnitvi v Ljubljano zapisal: »H gnusu je morala vzbujati ona bizantinska, nizkotnost suženjskih duš razodevajoča se servilnost, ki je v gotovem delu mestnega prebivalstva izbila na površje in ki je bila takšna, da bi tujec, ki bi bil one dni prišel v Ljubljano in ne bi vedel, za kaj gre, moral misliti, da je to mesto zadela nepopisna sreča … Nobena nevesta se, ko hrepeneče čaka svojega ženina, ne šopiri tako, kakor se je Ljubljana oni dan.«

Vse to je lepo predvidel že Ivan Cankar v svojem govoru »Slovenci in Jugoslovani«, ki ga je imel 12. maja 1913 v ljubljanskem Mestnem domu, po katerem je bil aretiran, ker naj bi »zagovarjal jugoslovansko politično zvezo«. »Avstrijska diplomacija je bila doslej podobna stari, brezzobi godrnjavi babnici, ki sedi v zapečku in vrti rožni venec v rokah. Naenkrat pa je ta babnica pobesnela, planila iz zapečka ter maha s svojim rožnim vencem naokoli, v začudenje in zasmeh vsem sosedom. Za nas Slovence pa to nikakor ni samo odurna in smešna komedija; preveč krvavo smo udeleženi, da bi se mogli smejati. Če kdo doslej ni vedel, je mogel spoznati zdaj, da nismo Slovenci, še manj pa smo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzakotni vasi. Ljudje, ki se svoj živi dan niso brigali za politiko, so s sočutečim srcem, ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v nas vseh se je zbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas še nekaj drugega. Vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste moči, samozavesti in sile življenja, ki se je razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabič je videl, da je brat močan in začel zaupati vase in v svojo prihodnost,« je dejal Ivan Cankar.

Po vojni napovedi Avstro-Ogrske Srbiji pa se je kolesje vojne hitro zavrtelo naprej. Takoj zatem se je odzvala Rusija, ki je 30. julija ukazala splošno mobilizacijo. Že 31. julija je Nemčija od Rusije zahtevala, naj preneha s pripravami na vojno in ker Rusija tega ni storila, ji je Nemčija 1. avgusta napovedala vojno. Isti dan je splošno mobilizacijo uvedla Francija, 2. avgusta pa je Nemčija že zasedla Luksemburg in od nevtralne Belgije zahtevala prehod čez njeno ozemlje, kar je ta zavrnila. Nemčija je nato 3. avgusta napovedala vojno Franciji ter 4. avgusta vdrla v Belgijo. Nato je Nemčiji ultimat postavila Velika Britanija, ki je od Nemčije zahtevala, da se umakne iz Belgije. Ker so v Berlinu ultimat zavrnili, je Velika Britanija Nemčiji 5. avgusta napovedala vojno. Šestega avgusta je Nemčiji vojno napovedala tudi Srbija, Avstro-Ogrska pa je vojno napovedala Rusiji. Enajstega avgusta je Francija napovedala vojno Avstro-Ogrski, dan pozneje pa tudi Velika Britanija. Japonska je 23. avgusta napovedala vojno Nemčiji, Avstro-Ogrska pa je napovedala vojno Japonski. Prva svetovna vojna se je končala z revolucijo v Rusiji in separatnim mirom na vzhodni vojni, razpadom Avstro-Ogrske in kapitulacijo Nemčije, mirovni pogoji v Versaillesu pa so bili eden od razlogov za povod za novo, drugo svetovno vojno.

Sto let po vojni so tudi v Sloveniji vse očitnejši poskusi revizije in olepševanja zgodovine in romantičnega pogleda na Avstro-Ogrsko, ki se vse pogosteje opisuje kot nekakšna sodobna večnacionalna država, ki je bila že na poti v federalno obliko in je bila ob približevanju temu cilju, ko bi enakopravnost dosegli tudi Slovenci, nenadoma ustavljena zaradi usodnih strelov v Sarajevu. Tako smo npr. lahko izvedeli marsikaj o tem, kako je bil »Franc Jožef I. znan kot velik garač, ki se za blagor države trudi od zgodnjega jutra do pozne noči«, ter da se je njegov sin in prestolonaslednik Karel Franc Jožef »najprej spomnil na Slovence«, ko je 17. pešpolk »kranjskih Janezov« imenoval po svojem sinu Otu in je bil nato znan kot polk »cesarjevič«, s tem pa naj bi nastala »nova vez nastala med habsburškim prestolom in slovenskim narodom …«

Pri tem pa se pozablja, da so v Avstro-Ogrski monarhiji tudi Slovenci trpeli zatiranje, ki se je najbolj kazalo pri omejevanju uporabe slovenskega jezika in da je bila tudi Bosna kot jabolko spora preprosto anektirana cesarstvu (kar je skupaj z drugimi enotami cesarstva izvedel tudi 17. »železni« pešpolk »kranjskih Janezov«), medtem ko so si člani Mlade Bosne prizadevali predvsem za uveljavitev načela samoodločbe, čemur pa sta Dunaj in Budimpešta nasprotovala.

Kakorkoli že, tako kot se je prva svetovna vojna v Sloveniji začela s protisrbskimi parolami, tako se je končala s številnimi izrazi hvaležnosti, ki so danes pozabljeni in odrinjeni na obrobje zgodovinskega spomina, saj kvarijo novodoben pogled na polpreteklo zgodovino. Občina Kranj se je na primer ob koncu vojne s 13 glasovi odbornikov (od osemnajstih) odločila, da se celotno mesto kot izraz ljubezni do Srbov in Srbiji preimenuje v »Srbijo«. Najpomembnejši politik tega časa, Anton Korošec, je 1. decembra dejal, da so Slovenci hvaležni Srbiji in srbski vojski, »ker je storila veliko za obrambo našega ozemlja«, leta 1919 pa je dejal, da je slovenski narod hvaležen ne samo Srbiji in srbski vojski, pač pa še posebej vojvodi Mišiću, kot »najpomembnejšemu zagovorniku osvoboditve Slovenije«. Mariborski list »Straža« pa je 22. avgusta leta 1919 zapisal, da so bili ob koncu vojne »Srbi potrebni Slovencem in ne obratno« in da so jih sprejeli »kot nesrečne brate«, čeprav bi jih lahko sprejeli »tudi kot izdajalce jugoslovanskega naroda, ker so se borili z Avstro-Ogrsko proti Srbiji«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.