Igor Mekina

3. 8. 2014  |  Svet

Namerne kolateralne žrtve v Gazi

Zunanji minister Karel Erjavec bi, ne glede na to, da opravlja »tekoče posle«, lahko naredil veliko več pri obsodbi nesprejemljivega in zločinskega ravnanja Izraela v okupirani Gazi.

Kljub zgražanju, ki ga napadi Izraela sprožajo po vsem svetu, nekateri vodilni mediji na zahodu še naprej objavljajo članke, v katerih posredno ali neposredno zagovarjajo izraelsko ofenzivo. Več>>

Po oceni britanske človekoljubne organizacije Oxfam se je kriza v Gazi iztrgala nadzoru. »Grozljiva raven destrukcije je veliko hujša kot karkoli, kar smo videli v prejšnjih vojaških operacija.« V prenapolnjenih šolah in drugih javnih zgradbah se skriva skoraj pol milijona prebivalcev, vendar izraelski izstrelki pogosto uničujejo tudi zgradbe, v katerih so civilisti. Večina ljudi se mora prebiti z manj kot tremi litri vode na dan, kar je veliko premalo kot je določeno po mednarodnih standardih za izjemne situacije. Uničevanje kanalizacije zastruplja vodne vire, uničenje edine elektrarne v Gazi pa je 80 odstotkov prebivalcev odrezalo od dostopa do električne energije. Na desetine tisoč družin je zbežalo z domov, vendar se ne morejo skriti pred izraelskim ognjem. »Oxfam obsoja raketne napade iz Gaze proti Izraelu, vendar to ne opravičuje grozljive, neproporcionalne uporabo sile s strani Izraela, ki je ubila toliko ljudi in uničila tako velik del Gaze. Vsi civilisti, tako Palestinci kot Izraelci imajo pravico, da živijo varno, vendar vojaške operacije, ki povzročajo tako veliko število žrtev, dolgoročno nikomur ne bodo prinesle varnosti,« je zapisal Oxfam.

Zanimivo je, da kljub zgražanju, ki ga napadi Izraela sprožajo po vsem svetu, nekateri vodilni mediji na zahodu še naprej objavljajo članke, v katerih posredno ali neposredno zagovarjajo izraelsko ofenzivo. Da gre tudi pri argumentu nekaterih človekoljubnih organizacij, npr. Human Rights Watcha, češ da so zločinski samo »nediskriminatorni« palestinski napadi z raketami, ne pa tudi izraelski napadi z »natančnim« orožjem na vojaške cilje za zavajanje, pa dokazuje tudi polemika novinarja Johnathana Cooka z vodstvom HRW, ki se je začela že leta 2006. Kot piše Cook, ki živi v Nazaretu, je bila direktorica HRW za Bližnji vzhod Sarah Leah že leta 2006 prepričana, da je vsaka palestinska raketa »zločin«, celo če je zadela vojaško tarčo, saj gre za primitivne rakete, medtem ko naj bi bili v nasprotju s tem izraelski sistemi »natančni.« Toda v praksi so ti argumenti neumnost, na kar je opozoril tudi Norman Finkelstein. V skladu s tem pojmovanjem bi namreč imele samo bogate države možnost in pravico, da se branijo pred napadi iz zraka, revne, ki takšnega natančnega orožja nimajo, pa ne. Gre za interpretacijo mednarodnega prava na način, ki  ščiti interese bogatih in močnih ter kriminalizira revne.

To dokazuje tudi statistika iz Gaze. Tako je 95 odstotkov od 64 ubitih Izraelcev v Gazi vojakov, medtem ko je 75 odstotkov med 1500 ubitih Palestincev civilistov. Pri tem pa je zavajajoč tudi argument, da Izrael uporablja natančno orožje. Kot je dejal  Andrew Exum, nekdanji ameriški častnik in posebni svetovalec ameriškega obrambnega ministrstva obstajajo »dobri strateški razlogi, zaradi katerih ni potrebno uporabljati zračnih napadov in topništva v teh spopadih: so namreč precej nenatančni, njihovi učinki pa prebivalstvu, ki je pod ognjem preprečujejo, da bi ugotovili, kaj naj naredijo, da bi bili varni.« Zelo konkretno to pomeni naslednje – Izrael na primer uporablja pri obstreljevanju Gaze samohodne topove kalibra 155 milimetrov, ki ubijejo vse v polkrogu od 50 do 150 metrov v premeru zadetka in ranijo do daljave 300 metrov. Ob tem pa znaša območje možne »napake« tega orožja od 200 do 300 metrov. Skupno območje smrti in uničenja je torej okoli pol kilometra od točke, ki naj bi jo tako »natančne« granate zadele. Eno izmed najpomembnejših orožij, ki jih uporablja izraelska vojska je torej izjemno nenatančno. Tudi kadar torej izraelska vojska »uradno« ne želi povzročati civilnih žrtev in prebivalstvo ujeto na območju gaze vnaprej z letaki in drugače »obvešča« o prihodnjih napadih s tem samo formalno sledi črki mednarodnega prava, hkrati pa zelo dobro ve, da bodo napadi povzročili veliko žrtev med civilnim prebivalstvom. Topništvu in letalstvu lastna nenatačnost ter velika gostota poselitve Gaze (in drugih podobnih mest) sama po sebi poskrbita za veliko število civilnih žrtev.

Kaj torej narediti? Nekatere države se – za razliko od slovenske diplomacije in evropske na sploh – ne zadovoljujejo samo s praznimi besednimi kritikami. Pet južnoameriških držav je že odpoklicalo veleposlanike iz Izraela, Bolivija je Izrael označila za »teroristično državo«, Čile je suspendiral sporazum o trgovini, brazilska predsednica Dilma Rousseff je obsodila izraelski »masaker« v Gazi, kar je termin, ki ga je uporabil tudi francoski zunanji minister. Turški predsednik vlade dogajanje opisuje kot »genocid«, v Južni Afriki je parlamentarna skupina vladajoče ANC vlado pozvala, da odpoklice veleposlanika in izžene izraelskega veleposlanika, vlada Maldivov je odpovedala tri trgovinske sporazume z Izraelom in pričela z oceno uredbe o prepovedi uvoza izraelskih izdelkov. K prepovedi izvoza vojaške opreme v Izrael se je zavzelo šest nekdanjih Nobelovih nagrajencev, zahtevo pa je podpisalo tudi več kot 46.000 ljudi.  V Belgiji je 150 javnih osebnosti zahtevalo prekinitev vojaškega sodelovanja z Izraelom, v Veliki Britaniji je enako zahtevo podpisalo 21.000 ljudi. Samo prejšnji konec tedna je zoper ravnanje Izraela demonstriralo okoli milijon ljudi po vsem svetu, vendar so nekateri vodilni mediji te demonstracije spremljali zelo površno in jim posvečali malo časa. Irska pevka Sinéad O’Connor se je pridružila »kulturnemu bojkotu« Izraela in odpovedala turnejo po Izraelu zaradi zločinov izraelske vojske. Palestince sta podprla tudi Madonna in Rihanna, Jon Stewart, režiser Jonathan Demme, Tori Amos, Rob Schneider, Kim Kardashian, Mark Ruffalo, Anthony Bourdain, Roger Waters, NBA zvezdi Dwight Howard in Amare Stoudemire, italijanski branilec Gianluigi Buffon, D.L. Hughley, Mia Farrow, Stephen Hawking ter Annie Lennox. Vse članice Mercusorja so zahtevale takojšnjo prekinitev prostotrgovinskega sporazuma med članicami in Izraelom. Celo kongres južnoafriških sindikatov zahteva izgon izraelskega veleposlanika iz Južne Afrike. V državi, kjer so najbolj kruto občutili posledice apartheida ostro obsojajo novodobno politiko apartheida, ki jo izvaja Izrael. To je samo manjši del protestov po vsem svetu.

In Slovenija? Slovenija z Izraelom še naprej mirno trguje, tudi z vojaškimi izdelki, kakor da se ne dogaja nič.  Vsaj zunanji minister Karel Erjavec bi, ne glede na to, da opravlja »tekoče posle« in še posebej zato, ker bi rad bil član prihodnje vladajoče koalicije, ki naj bi menda zelo resno vzela spoštovanje domačega in mednarodnega prava, lahko naredil veliko več pri obsodbi nesprejemljivega in zločinskega ravnanja Izraela.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.