ZDA hranijo žive okostnjake

V taborišču Guantanamo ameriške vojaške oblasti še vedno prisilno umetno hranijo več neobtoženih pripornikov in jih tako ohranjajo v stanju živih okostnjakov. Več >>

Zapornik iz Guantanama, državljan Sirije, ki je leta 2009 dobil dovoljenje za izpustitev, se sooča z resnimi posledicami ogroženega zdravja zaradi gladovne stavke in prisiljenega hranjenja. Njegova odvetnica Cori Crider iz civilnodružbene organizacije Reprieve je zato zahtevala neodvisno medicinsko preiskavo, poroča Navy Times.  Gre za Abu Wa’el Dhiaba, starega 43 let, ki je gladovno stavkal od februarja leta 2013 do prekinitve v začetku letošnjega leta, ko je bil prepričan, da bo končno izpuščen in bo premeščen v Urugvaj. »Ni ga več mogoče spoznati kot človeško bitje. Je živ okostnjak. Leži samo še vodoravno na tleh, saj nima več dovolj moči, da bi vstal,« je dejala njegova odvetnica, ki se je z njim srečala prejšnji teden. Dhiab je eden od šestih zapornikov, za katere se je vlada ZDA dogovorila, da bodo preseljeni v Urugvaj. Vendar datum premestitve še vedno ni določen. Dhiab tudi zahteva prenehanje prisilnega hranjenja in pričakuje sodno odločitev v tem primeru. Vojaške oblasti ZDA, ki upravljajo s koncentracijskim taboriščem Guantanamo na Kubi namreč s prisilnim hranjenjem ujete in nikoli obtožene pripornike s prisilnim hranjenjem kljub njihovi gladovni stavki, s katero želijo končati svoje življenje, še naprej ohranjajo pri življenju. Sodišče je v primeru Dhiaba že izreklo eno začasno odredbo, s katero je prepovedalo prisilno hranjenje zaradi njegovega »velikega trpljenja«, vendar je bila nato odločba razveljavljena, da ne bi prišlo do izstradanja in smrti. Ameriška vojska trdi, da uporablja »humane« metode za ohranjanje svojih pripornikov pri življenju, vendar je zvezno sodišče nedavno odločilo, da je potrebno ta primer ponovno proučiti. Odvetnica Cori Crider je tudi dejala, da so ameriške oblasti Dhiabu prepovedale uporabo invalidskega vozička, razen v primeru obiskov. »To, kako ravnajo z gladovno stavkajočimi je popolnoma nesprejemljivo,« je dejala pripornikova zagovornica.

Gladovne stavke v Guantanamu so se sicer pričele že kmalu po odprtju taborišča leta 2002, prisilno hranjenje pa so pričeli uvajati po množični gladovni stavki leta 2006, ki se je ponovila leta 2013, ko je stavkalo od 100 od 154 priprtih. V tem taborišču so sicer prvega zapornika sprejeli 11 januarja leta 2002, teden dni zatem, ko je bila ukazana izgradnja prvih 100 celic. Med gradnjo so zapornike tri mesece in pol zapirali v odprte »kletke« in jih vezali z verigami. V taborišče so skupaj sprejeli 779 moških. Tudi Lehnert je opozoril, da so mnogi izmed zaprtih že dobili »zeleno luč« za izpustitev, vendar še vedno niso bili izpuščeni zgolj zaradi pravno-formalnih sporov med predsednikom ZDA in zakonodajno vejo oblasti. Trenutno je zaprtih 149 pripornikov, od tega jih po ocenah civilnodružbenih organizacij gladovno stavka 34 in pogoje za prisilno hranjenje izpolnjuje 18 stavkajočih. Ameriško obrambno ministrstvo zavrača podati informacije o točnem številu gladovno stavkajočih.

Da je skrajni čas, da se taborišče zapre, se je decembra lani zavzel celo general Michael R. Lehnert, ki je prvi vodil omenjeno taborišče, kot piše Reuters. Lehnert je danes upokojeni general, ki živi v državi Michigan in ki je januarja leta 2002 postal prvi poveljnik taborišča v Guantanamu na Kubi. Zapisal je, da so taborišče ZDA odprle zato, ker »smo bili legitimno jezni in prestrašeni« zaradi napadov 11 septembra leta 2001 in ker so poveljniki mislili, da bodo ujetniki poslani v taborišče postali »zakladnica informacij in spoznanj«. Toda kmalu se je prepričal, da večine v taborišču nikoli sploh ne bi smeli poslati na Kubo, saj so bile njihove informacije nepomembne ali le malo pomembne in dokazi, ki bi jih povezovali z vojnimi zločini, so bili na zelo trhlih nogah. »Potem, ko smo bili napadeni, smo s svojimi dejanji v Guantanamu zapravili dobro voljo sveta, tako zaradi zapiranja kot zaradi mučenja. Prišel je čas, da Američani in naši politiki sprejmejo določeno raven tveganja zaradi zaščite naših ustavnih svoboščin, prav tako kot so naši vojaki vedno znova šli v nevarnost, da bi branili našo ustavo. Če se norčujemo iz naših lastnih vrednot, potem s tem postavljamo pod vprašanje to, za kar smo se borili. Čas je, da zapremo Guantanamo. Naš odhod iz Afganistana je odlična točka v zgodovini, da zapremo to taborišče,« je zapisal  Lehnert decembra 2013. A taborišče še naprej »obratuje« s polno paro.