Max Modic

12. 8. 2014  |  Družba

Muzej straniščne zgodovine

Zgodovina civilizacije se ni začela ob zori prve pisane besede, marveč s prvim urejenim sekretom

Jan Sedlaček, kustos 'muzeja olajšanja' in lastnik impresivne zbirke zgodovinskih straniščnih školjk in nočnih posod.

Jan Sedlaček, kustos 'muzeja olajšanja' in lastnik impresivne zbirke zgodovinskih straniščnih školjk in nočnih posod.
© AFP

Toaletni prostori, ki jih med vsakodnevnim sporazumevanjem nagovarjamo bodisi z nelagodjem bodisi s posmehom, se z današnjega gledišča zdijo nekaj samoumevnega. Ko nas pritisne, gremo in spraznimo mehur ali čreva ter potegnemo vodo. V zgodovinskem kontekstu pa stvari niso bile tako preproste. Zato so v praškem muzeju na ogled postavili stranišča, nočne posode in druge tovrstne stvari z vsega sveta, ki jih človek ob klicu narave nujno potrebuje. VEČ>>

V tako imenovanem 'muzeju olajšanja' obiskovalce čakajo tudi rolice najrazličnejšega toaletnega papirja ter straniščne deske vseh vrst in oblik, tako iz lesa in brona kot celo iz porcelana. »V bližini Prage smo kupili utrdbo iz 10. stoletja in v njej odkrili zgodovinsko stranišče,« pojasnjuje Jan Sedlaček, vodja muzeja zgodovinskih stranišč in nočnih posod v češki prestolnici. »Želeli smo vedeti, kako so to ljudje počeli nekoč," je dejal Sedlaček, sicer zbiratelj stranišč. V muzeju, ki se je v utrdbi odprl leta 2010, letos pa preselil v Prago, je razstavljenih okoli 2000 eksponatov, za katere Sedlaček trdi, da so del največje tovrstne zbirke na svetu, ki so jo mesečno ogleda okoli 600 ljudi.

Pred ogledom te nedvomno informativne razstave velja za širši zgodovinsko straniščni vpogled v roke vzeti knjigo Julie L. Horan z naslovom Prijetno sedenje: razkrita zgodovina stranišč (Sitting Pretty: Uninhibited History of the Toilet) iz leta 1998, v kateri avtorica opozarja, da se zgodovina civilizacije ni začela ob zori prve pisane besede, marveč s prvim urejenim sekretom, pri čemer zahodna civilizacija krepko zaostaja. Prvi približki zasebnih prostorov s točno določeno namembnostjo so se namreč pojavili v Mezopotamiji leta 3000 pred našim štetjem. Stari Egipčani in Grki na tem področju niso prinesli omembe vrednih izboljšav, šele Etruščani so na ozemlju današnje Italije v sedmem stoletju pred Kristusom ugotovili, da pospravljanje človeških odpadkov spada med prednostne naloge civilizirane družbe.

Pod vladavino kralja Tarkvinija Superbusa je tako nastal eden najbolj dovršenih kanalizacijskih sistemov antične dobe. Okej, Rimljani so stranišča poznali, a privoščili so si jih lahko le premožni sloji, plebsu pa so bile na voljo latrine, poslikane s podobami božanstev (kar naj bi odganjalo potencialne mazače) in opremljene s spužvami za brisanje riti, po katerih je običajno posegalo več uporabnikov zaporedoma. Neki gladiator germanskega rodu, ki ni hotel, da bi ga v Koloseju raztrgale zveri, naj bi z eno od takih spužv naredil samomor. Zatlačil si jo je v grlo in se zadušil.

Do srednjega veka in še dlje se je nato v glavnem sralo po ulicah, kamor se je stekal tudi drek iz provizoričnih stranišč grajske gospode, od tam pa ga je dež odplaknil v bližnjo reko, če jo je bog dal, ali pa so ga po potrebi zmetali čez mestno obzidje. Z masovno uporabo nočnih posod se razmere do sredine 19. stoletja niso kaj prida izboljšale, saj so vrli meščani vsebino kahel po hitrem postopku praznili kar skozi okno in pri tem v opozorilo mimoidočim vpili (ali pa tudi ne): »Gardez l'eau!« (Pozor, voda!), kar je mutiralo v 'loo', angleški slengovski izraz za sekret, ta pa v oznako 00, ki jo dobro poznamo tudi v naših krajih.

WC, angleška kratica za 'water closet' oziroma stanišče z vodnim splakovanjem, se je začela uveljavljati šele konec 19. stoletja, z inovacijami Georgea Jenningsa, Thomasa Twyforda in Thomasa Crapperja, »treh mušketirjev straniščnega dizajna«, ki so dorekli sodobno podobo stranišča, straniščne školjke in kotlička na poteg, s katerim diskretno in učinkovito odplaknemo smrdljivi kupček. Da so se mušketirji dobro odrezali, priča tudi dejstvo, da je priimek slednjega, se pravi 'crapper', v angleškem jeziku postal nižje pogovorni sinonim za stranišče.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.