Politiki in zaporniki

Dr. Primož Krašovec, sociolog

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Komentar

Po vsej evforiji, ki je spremljala julijske volitve, se je nova parlamentarna sezona začela mučno in travmatično – poleg novih obrazov je v parlamentu tudi zapornik. A morda je še bolj problematično kot dejstvo, da je v parlamentu zapornik, to, da se problem zapornika v parlamentu v govoru večine poslancev, ki s tem niso zadovoljni, in v medijskem poročanju predstavlja kot problem »politične higiene«. Kot da je obsodba, in ne rasizem, šovinizem, avtoritarnost, spogledovanje z zgodovinskimi fašizmi, tisto, kar dela Janšo problematičnega.

Če primer Janša vidimo kot problem politične higiene, s tem spregledamo ravno njegovo politično razsežnost oziroma se politični boj omeji na formalnopravno razliko med dobrimi in čistimi poslanci na eni ter slabimi in obsojenimi poslanci na drugi strani. Toda redukcija Janše na zapornika ne spregleda le veliko bolj problematičnih razsežnosti njegovega lika in dela, temveč je tudi žalitev za vse (neskorumpirane) zapornike, ljudi, ki so se znašli v zaporu ne zato, ker so (kot Janša) imeli preveč politične in družbene moči in vpliva, temveč zato, ker so ju imeli premalo.

Sklicevanje na politično čistočo in higieno (poleg očitnih srhljivih konotacij, saj je vedno spremljalo državni rasizem, značilen za temačnejša obdobja 20. stoletja) – Janša naj ne bi smel biti v parlamentu zato, ker je obsojenec in zapornik, in za kaj takega med dobrimi in poštenimi ljudmi ni prostora – izravna in izenači obsodbe in zaporne kazni, ki, denimo, v času, ko je možnost dostopa do mezdnega razmerja vse bolj prekarna in ko je državna socialna politika vse bolj restriktivna, izhajajo iz preživetvene nuje, in tiste, ki izhajajo iz presežne oblastniške arogance.

Morda je Janša za svoje politične kolege in kolegice nevzdržen zato, ker jim z vsako eskapado kaže njihovo podobo, le brez filtra politične »kulture« in »higiene«?

Problem je v tem, da Janša ravno ni navaden kriminalec, da z množico svojih sozapornikov (razen zaporniškega statusa samega) nima ničesar skupnega. Poditi Janšo iz parlamenta zato, ker naj bi bil navaden kriminalec in ne z etično držo in vrednotami naphan javni uslužbenec, je nesmiselno, saj dejanski »navadni kriminalci« nimajo absolutno nobene politične moči in vpliva, nikoli niso bili v parlamentu in tam tudi ne morejo biti. So pa v parlamentu lahko (in tudi so) politični kriminalci. Ključna je ravno razlika med kriminalom oblastnikov ter kriminalom družbenih in političnih izobčencev (»navadnih kriminalcev«). Živimo namreč v času, ko nekateri kršijo zakon, zato ker nimajo druge možnosti, iz revščine, obupa ali samouničevalne frustracije, drugi pa ga kršijo z diametralno nasprotne družbene in politične pozicije ter imajo za to povsem drugačne oziroma nasprotne motive. A ta razlika se v pozivih k politični higieni povsem izgubi.

Načelo politične higiene ne le zgreši tisto, kar je v primeru Janša zares problematično, temveč hkrati (oziroma s tem) utrjuje in reproducira ravno mehanizme političnega in socialnega izključevanja »navadnih kriminalcev«. Če namreč kot problem ne vidimo političnega kriminala, temveč zaporništvo kot tako, s tem še dodatno odrekamo možnost politične participacije in zastopanosti ravno tistim, ki jih obstoječi sistem – kjer »štejejo« le normalni, ekonomsko produktivni ter moralno čisti – potiska na rob družbe in ki del svojega življenja preživijo v poboljševalnicah, zaporih, centrih za tujce, norišnicah itn.

Francoski marksist Jacques Camatte je v svojem klasičnem tekstu O organiziciji pisal o tem, kako v razvitem kapitalizmu politične stranke vse bolj dobivajo obliko kriminalnih tolp. Pri tem ne gre toliko za vprašanje (formalnopravno opredeljenih) kriminalnih dejanj in kršenja zakona, temveč za osnovne načine organizacije in delovanja: avtoritarnost, zahteve po brezpogojni identifikaciji posameznika s kolektivom, vulgarnost, podlost, antiintelektualnost, kult karizmatičnih »obrazov« itn., ti pa postajajo vse bolj podobni tistim, ki so značilni za organizirani kriminal.

Če Camattovo tezo vzamemo resno, se primer Janša pokaže v povsem drugačni luči. Morda je razlog, zakaj je Janša postal travmatična točka lokalne parlamentarne politike, ravno ta, da se je zdaj, ko je postal zapornik, odrekel še zadnjim preostankom piarovske polikanosti in lažnemu, za televizijske kamere prirejenemu, retoričnemu leporečju, ter povsem jasno in očitno uteleša gangsterske poteze (avtoritarnost, cinizem, hlastanje po moči zaradi moči same), značilne za politiko v razvitem kapitalizmu nasploh? Morda je Janša za svoje politične kolege in kolegice nevzdržen zato, ker jim z vsako eskapado kaže njihovo podobo, le brez filtra politične »kulture« in »higiene«. In morda je prav zato parlamentarna razprava o primeru Janša obtičala v pravnih mnenjih ter se ni razvila v politično razpravo – pravno strokovnjačenje politični garnituri omogoča izhod v sili, možnost znebiti se (ali vsaj poskušati znebiti se) Janše kot »le kriminalca«, saj bi sicer njegova ekscesnost lahko razkrila, da je Janša pravzaprav resnica kriminalnosti današnje politike kot take.