Igor Mekina

14. 9. 2014, 11:00  |  Svet

Barack Obama: hujši od Busha

Medtem ko je George W. Bush svoje nezakonite vojne opravičeval vsaj z »dovoljenjem« Kongresa, predsednik ZDA Barack Obama očitno meni, da lahko o vojni odloča povsem sam

Ameriški predsednik Barack Obama, Nobelov nagrajenec za mir in predsednik ZDA, ki je želel končati vse neskončne ameriške vojne proti terorizmu, je znova – na enak, oziroma še bolj sporen način kot njegovi predhodniki – pravkar napovedal še eno. Tokrat proti Islamski državi, oziroma silam ISIS-a, ki je tudi ob pomoči ZDA, članic EU in drugih podpornic skrajnih sunitskih skupin predvsem v Siriji nastala na delu ozemlja Sirije in Iraka. Da gre res za vojno, je po nekaj dnevih izmikanja ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya, ki je neprepričljivo trdil, da ta termin »ni primeren« za opis zadnje odločitve predsednika, na koncu priznala tudi Bela Hiša. »ZDA so v vojni z ISIS na isti način, kot smo v vojni z Al Kaido in z njenimi pristaši po vsem svetu,« je končno priznal dejal tiskovni predstavnik Bele hiše Josh Earnest.

Ker je ISIS znana po obglavljanju in množičnem pobijanju nasprotnikov in novinarjev, ima za svojo odločitev zagotovljeno podporo javnega mnenja. Najverjetneje prav zaradi usmrtitev dveh ameriških novinarjev, Jamesa Foleyja in Stevena Sotloffa, je podpora vojaškemu posredovanju ZDA na ozemlju Iraka zrasla na 71 odstotkov, za posredovanje ZDA v Siriji pa podpira 65 odstotkov anketiranih. To je sicer dobra novica za novinarje, manj dobra pa za obstanek mednarodnega reda, saj bo nova enostranska intervencija v Iraku zagotovo sprožila celo vrsto precej neprijetnih posledic.

Položaj je ob tem zapleten in paradoksalen, saj je težko trditi, da so že dosedanje intervencije razen kaosa in ogromnih žrtev razrešile kakršenkoli problem. Da je stanje kaotično kaže tudi dejstvo, da so ameriški zavezniki izpred enega leta na Bližnjem vzhodu danes nasprotniki, nasprotniki pa so postavljeni v vlogo neformalnih zaveznikov. Še pred letom dni je Barack Obama želel bombardirati Sirijo, ker naj bi Asadov režim uporabil kemično orožje. Izkazalo se je, da za to potezo ni navdušenja ne v ZDA, ne v Veliki Britaniji in ne med ameriškimi zavezniki. ZDA, evropske države, Turčija in bližnjevzhodne sunitske države so nato še naprej vojaško in finančno podpirale islamske sile in omogočile prodajo nafte iz območij pod nadzorom upornikov, med katerimi so se za levji delež vseh oblik »pomoči« izborili islamski skrajneži, prav tisti, zoper katere želi sedaj intervenirati ameriški predsednik z novo »koalicijo voljnih«. Ameriški tarči številka ena in dve – Iran in Sirija – sta do ameriškega načrta najnovejše intervencije javno sicer zadržani, hkrati pa dajeta vedeti, da nimata nič proti, da ZDA udarijo po njihovih nasprotnikih, pod pogojem, da  njihove sile ne bodo tarče ameriških izstrelkov. S sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom ameriški predsednik sicer ne bo sodeloval, kar pa je seveda problem, kajti bombardiranje neke države brez njene privolitve ni prav v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava. Takšno ravnanje je še osebej neprijetno v trenutku, ko ZDA Rusijo obtožujejo domnevnih podobnih postopkov v Ukrajini. Da je zelo mogoče, da bodo ob napadih na sile ISIS-a v Siriji ameriški izstrelki zadevali tudi sirske vladne sile pa opozarjajo ruski diplomati, ki ZDA javno obtožujejo tudi kršitve mednarodnega prava, saj odločitev o intervenciji nima odobritve VS OZN in prav tako ne odobritve Sirije.

Zadnja ameriška vojna napoved, povezana z Irakom – že peta po vrsti, če seštejemo vse vojne napovedi Iraku s strani Busha starejšega, Busha mlajšega in zadnjo s strani Baracka Obame – pa je zanimiva tudi zato, ker je v popolnem nasprotju ne samo z veljavnimi mednarodnimi dokumenti, pač pa tudi ameriško ustavo in vsemi obljubami, ki jih je javno podal Barack Obama, še predno je bil izvoljen za predsednika ZDA. Pravzaprav je zadeva še nekoliko hujša, kajti nesporno dejstvo je, da se je celo Obamin predhodnik George Bush veliko bolj trudil, da pravno vsaj do neke mere utemelji odločitve o svojih intervencijah v Afganistanu in Iraku. Barack Obama se je tej neprijetni nalogi izognil v širokem loku. George W. Bush si je namreč za svoje intervencije pridobil vsaj (mednarodno pravno sicer ničen in neveljaven) figov list podpore ameriškega kongresa in pravno mnenje pravosodnega ministrstva, Barack Obama pa se je preprosto pozval na zakonodajo sprejeto po 11 septembru leta 2001, zaradi katere naj ne bi bila potrebna »nobeno novo dovoljenje«. Težava je v tem, da avtorizacije iz leta 2001, ki je dovoljevala uporabo sile proti Al Kaidi in z njo povezanimi silami in državam ki so »načrtovale, dovolile, pomagale ali izvršile« napade 11. septembra leta 2011 ni mogoče uporabiti proti ISIS-u, ki je nastal šele veliko potem, pravzaprav šele lani. Ob tem je celo sama Al Kaida izrazila nasprotovanje ISIS-u. Na to je Baracka Obamo v svojem komentarju z naslovom »Obamina izdaja ustave«, objavljenem v New York Timesu, spomnil Bruce Ackerman, profesor prava in političnih ved na Univerzi Yale. »Gospod Obama je lahko upravičeno frustriran zaradi blokade v Washingtonu, toda njegov napad na vladavino zakona je uničujoč korak nazaj za naš ustavni red. Njegova zavrnitev, da vsaj zaprosi za pravno mnenje Ministrstvo za pravosodje, da bi si priskrbel pravni izgovor za vojno zoper ISIS, je osupljiva ... Za sedaj kaže, da je predsednik čvrsto odločen da se bo držal prakse, ki so jo Bushevi pravniki samo zagovarjali. Deluje na podlagi predpostavke, da ima predsednik kot vrhovni poveljnik sam pravico da razglasi vojno. S tem korakom pa Obama ne izdaja samo večine volivcev, ki je dvakrat glasovala za njegovo izvolitev na podlagi obljub, da bo končal z Bushevim obdobjem zlorabe izvršnih pooblastil, s tem izdaja tudi Ustavo, za katero se je zavezal, da jo bo spoštoval,« opozarja Bruce Ackerman.

Bruce Ackerman opozarja na Resolucijo o vojaških pooblastilih iz leta 1973, ki od predsednika ZDA zahteva, da v 60 dnevih od začetka »sovražnosti« pridobi pooblastilo Kongresa za uporabo vojske, ter v primeru, če tega pooblastila ne pridobi, od njega zahteva umik ameriških sil v roku 30 dni. Ker je Bela Hiša Kongres o »sovražnostih« zoper ISIS obvestila 8. avgusta letos, so od tega trenutka pričeli teči tudi v resoluciji zapisani roki. Obamini pristaši so pri tem opozorili na prakso Billa Clintona, ki je ZRJ bombardiral tudi po izteku 60-dnevnega roka (bombardiranje je trajalo 78 dni) toda Bruce Ackerman opozarja, da je tudi Bill Clinton vojaško intervencijo ustavil še pred iztekom zadnjih 30 dni.

Da uporaba resolucije »Authorization for Use of Military Force (AUMF)« ameriškega Kongresa iz leta 2001, ki je bila namenjena pregonu organizatorjev terorističnih napadov 11. septembra, za najnovejšo ameriško vojno v Iraku pomeni izjemno neverodostojno »nategovanje« pravnih dokumentov, pa opozarjaj tudi drugi ameriški pravniki, ki vidijo v tej praksi nevarnost tudi za ustavne svoboščine navadnih državljanov. Zakon o narodni obrambi (National Defense Authorization Act oziroma NDAA) namreč omogoča neomejeno zapiranje ameriških državljanov brez sojenja, v kolikor gre za osebe, ki so »delno ali bistveno podpirale Al Kaido, Talibane ali povezane sile, ki so zapletene v sovražnosti proti ZDA ali njihovim koalicijskim partnerjem.« Če ameriški predsednik celo do Al Kaide sovražno nastrojene borce ISIS-a smatra za »povezane« z Al Kaido, potem bi na podoben način ameriški organi lahko našli še mnoge druge »povezave« ki bi jim omogočile neomejeno zapiranje kogarkoli. Žalostno, toda resnično – z zadnjo vojno napovedjo je »mirovnik« Barack Obama nespoštovanje do prava in zakonitosti pokazal še v večji meri kot njegov predhodnik George W. Bush.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.