Kam gre demokracija?

Vse bolj intenzivno in utemeljeno se lahko začnejo pojavljati »heretične« misli, da sedanji sistem ustavne demokracije ni več ustrezen in ga je treba nadomestiti z nečim novim

Neposredna demokracija: skupščina kantona Glarus v Švici

Neposredna demokracija: skupščina kantona Glarus v Švici
© Adrian Sulz

Del splošne vednosti, pravzaprav samozavedanja identitete lastne skupnosti, je misel, da živimo v »demokraciji«. Sistemu, ki morda ni idealen, je pa morda vsaj najmanj slab od vseh mogočih načinov urejanja družbenih zadev, kot bi rekel dobri stari Winston Churchill.

Na formalni ravni je Slovenija nedvomno precej značilna in povprečna evropska demokracija. Pa vendar se nam, če dobro razmislimo, pogosto zazdi, da v naši demokraciji »nekaj ni v redu«. Kot bi se znašli v kultnem filmu Trumanov šov, kjer so vse vloge vnaprej razdeljene, od nas (kot od nesrečnega Trumana) pa se pričakuje, da ne bomo delali težav in se držali scenarija ... Zdi se, da politične elite z nami ravnajo kot z otroki. Bolj kot z racionalnimi argumenti, ki se spodobijo v razpravi z razumnimi in samostojnimi subjekti, nas prepričujejo s ciničnimi in populističnimi lažmi ter polresnicami, zaigranimi nasmeški, nastopaštvom in dobro dozo strašenja (»privolite v krčenje socialnih pravic ali pa bo prišla trojka, ki ne bo imela milosti«). Elite si včasih niti ne prizadevajo več prikrivati, da poskušajo doseči družbeni konsenz za protipravne zunanjepolitične avanture (napadalne vojne) z mešanico zavajanj in t. i. operacij pod lažno zastavo (ko se skuša neko zavržno dejanje, kot je zrušitev potniškega letala ali napad s kemičnim orožjem, lažno pripisati nasprotniku, da se ustvari izgovor za vojaško posredovanje). Pri odločanju o prvovrstnih političnih vprašanjih, kjer se oblikuje ravnotežje med delom in kapitalom oziroma med bogatimi in vsemi preostalimi, se sistematično poskuša na ravni vodilnih medijev in akademikov oblikovati soglasje, da ukrepi, ki prerazporejajo družbeni dohodek navzgor, »nimajo alternative«. Zdi se, da imajo nekateri množični mediji inteligentno načrtovano nalogo vsesplošnega poneumljanja in perfidne podtalne promocije vrednot tipa »človek je človeku volk, naj vsak poskrbi samo zase« (dokaz za to so nekateri priljubljeni resničnostni šovi). Vodilni politiki govoričijo o potrebi po »konsenzu«, kot da ne bi prav politični konflikt vzpostavljal za volivce zaznavnih in nujno potrebnih razlik med različnimi političnimi ideologijami in kot da ne bi zahteva po konsenzu blokirala večine humanih in dragocenih progresivnih pobud (npr. za izboljšanje položaja izbrisanih ali istospolno usmerjenih oseb).

Demokracija je večno »delo v nastajanju«. Imeli je bomo toliko, kolikor si je bomo izborili, in takšno, kot jo bomo znali sooblikovati.

Postavljam preprosto in nič kaj izvirno tezo. Prava, avtentična demokracija je lahko le tak sistem, kjer imajo ljudje, volivci, dejanski in kontinuirani vpliv na to, kako se načrtujejo, sprejemajo, oblikujejo in izvajajo v zakonih utelešene javne odločitve o vseh pomembnih družbenih vprašanjih, in kjer imajo volivci dejansko moč odločanja o tem, kdo in koliko časa jih bo izvajal. Želje, upanja, pričakovanja in interesi večine ljudi, najširšega sloja prebivalstva, tistih, ki živijo predvsem od svojega dela (kot zaposleni ali prekarni delavci), se učinkovito prevajajo v državne politike. Kjer državni aparat res deluje v skladu s široko opredeljeno voljo ljudi. Na voljo mora biti tudi določen, nezanemarljiv element neposredne demokracije (tudi možnost ljudskega predloga osnutka zakona). Prava demokracija je tista oblika vladavine, kjer lahko ljudje učinkovito vplivajo na pomembna in najpomembnejša vprašanja svojega bivanja na različne načine in na različnih ravneh bivanja (od delovnega mesta pa do nadnacionalnih povezav).V neki smiselni definiciji demokracije so tudi samoorganizacija, kolektivna akcija, solidarnost. Gre za možnost dosege svobodnega in razumnega kompromisa med nasprotujočimi si interesi.

Zastopniki oziroma poslanci v pravi demokraciji dejansko razmišljajo o tem, kaj si o njih mislijo tisti, ki so jih izvolili, ne pa, kaj si o njih mislijo netransparentna elitna klientelistična omrežja. V mislih imam ureditev, v kateri je zelo malo zadev prepuščenih tehnokratskim oziroma »neodvisnim« telesom, ki so neodvisna le od politike in ljudskega nadzora, zelo pa so odvisna od kapitala in lobističnega vplivanja zasebnih interesov (centralna banka, neodvisne agencije, fiskalni sveti, različni strokovni odbori in paneli z javnimi pooblastili ali velikim de facto vplivom, kot so na primer tisti, ki odločajo, katera zdravila se bodo financirala iz javnih sredstev ...). V pravi demokraciji imajo prebivalci še kakšno drugo vlogo, kot je ta, da vsaka štiri leta izvolijo drugo frakcijo zastopnikov »enega odstotka«. Javne funkcionarje, kot so poslanci in župani, ki so bili neposredno izvoljeni, je mogoče – ob vnaprej določno postavljenih pogojih – odpoklicati pred koncem mandata. Referendumi so številni in na njih lahko ljudstvo odloča o vseh vprašanjih, če le ne poseže v človekove pravice. Kar se da široko soupravljanje oziroma samoupravljanje vstopa v javne ustanove, šole, zavode, zasebna podjetja ...

Bistvo pa je tisto, o čemer je pred kratkim javno spregovoril ugledni ekonomist Joseph Stiglitz. Trajno večanje ekonomske neenakosti ne izhaja iz kakšnih neizprosnih naravnih zakonov kapitalizma. Je le produkt trenutnih pravil igre, trenutne demokracije. Zato je vprašanje demokracije v 21. stoletju v bistvu bolj temeljno od vprašanja »kapitala v 21. stoletju«.

Nesporno je Evropska unija z vsako spremembo temeljnih aktov dobila več pooblastil. Prenos suverenih moči od svojim volivcem vsaj pogojno odgovornih nacionalnih elit na oddaljeno, netransparentno tehnokratsko tvorbo pač ne pomeni več demokracije. Vse več desnih oziroma konservativnih politik se zaklepa na ustavni ravni, tako da jih lahko levica spremeni le, če dobi izjemno težko dosegljivo ustavno (ne navadno) parlamentarno večino. Na evropski ravni nas duši fiskalni pakt, na nacionalni ravni pa 148. člen ustave: oba zahtevata uravnotežen (ali skoraj uravnotežen) proračun in s tem politični opciji, ki bi svoj program gradila na večjem javnem trošenju, prepovedujeta praktično uveljavitev tega programa, čeprav bi za to obstajalo široko ljudsko soglasje. 90. člen ustave dovoljuje zakonodajni referendum, vendar ne o javnih dajatvah in izvrševanju državnega proračuna ali o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb. Ljudstvo naj se torej zapleta v vprašanja kulturnega boja, pri miru pa naj pusti ekonomske odločitve, ki slabijo socialno državo in omogočajo bogatenje ozkega sloja privilegiranih, ter tajno dogovorjene mednarodne pogodbe o zniževanju ekoloških in socialnih standardov. Prihod skupne valute evro je pomenil prenos monetarne politike na od nacionalnih držav in tudi evropske politike povsem neodvisno Evropsko centralno banko, ki je ena redkih velikih svetovnih centralnih bank, katere mandat je izključno v tem, da (v veliko korist razreda profesionalnih upnikov) skrbi za nizko inflacijo, na brezposelnost pa se ji ni treba ozirati.

Elite, ki so zgodovinsko obvladovale največ moči, niti enega samega delčka te moči niso prepustile (razpršile) širokim množicam prostovoljno. Nikoli.

Pa je bilo v zgodovini kdaj bistveno drugače, bolje? To je veliko vprašanje. Nobeno dete ni šlo skozi hujše porodne muke kot demokracija. Strahotno nezaupanje do večjega vpliva širokih množic, zlasti ljudi z neznatnim premoženjem, na pomembne odločitve je dobro vidno že od njenega samega začetka, in to tudi v državah, kjer se je demokracija menda rodila. Ne nazadnje so bile prve revolucije oziroma druge omejitve monarhične moči (Anglija, Nizozemska) motivirane z zaščito premoženja sloja bogatih trgovcev pred arbitrarnostjo monarhične obdavčitve, ne pa na primer z željo, da bi se k odločanju pritegnile množice revnih kmetov in nastajajočih proletarcev. Glavni avtor Deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson je zapisal, da je demokracija »vladavina drhali, kjer 51 % ljudi lahko odvzame pravice 49 % ljudi«. Jefferson je bil zelo bogat, njegov kolega George Washington pa je bil najbogatejši človek v Ameriki. Ko so ti ljudje, očetje ameriške ustavnosti, govorili o varovanju človekovih pravic, pač niso mislili na geje ali črnce, pač pa na lastnino. Drugi vodilni politiki v zgodnjih letih ZDA (Madison, Hamilton, Adams) so razpravljali o nevarnostih »prevelike demokracije«. John Adams, drugi predsednik ZDA, je menil, da je večinski princip nesprejemljiv, saj bo potem osem ali devet milijonov oseb brez premoženja »uzurpiralo« pravice enega ali dveh milijonov, ki premoženje imajo (odpisali se bodo dolgovi, bogati se bodo obdavčili, zahtevala se bo enaka razdelitev vsega, do tiranije in anarhije pride vedno, ko postane sprejemljiva ideja, da lastnina ni enako sveta kot božji zakoni …). Zato so v Ameriki hitro vzpostavili sistem, v katerem se zelo težko pojavi nova stranka, politična sila, ki bi hitro uvedla radikalne spremembe. Deklaracija neodvisnosti in ameriška ustava, mimogrede, ne vsebujeta besede demokracija.

Če naj si bralec zapomni iz tega članka eno samo misel, bi si želel, da je to ta: elite, ki so zgodovinsko obvladovale največ moči, niti enega samega delčka te moči niso prepustile (razpršile) širokim množicam prostovoljno. Nikoli. Vedno so bile neposredno ali posredno v to prisiljene oziroma so ugotovile, da je taktično bolje privoliti v neki element večje demokratizacije (razširitev volilne pravice tudi na revne, konec rasne diskriminacije, dopustitev sindikalnega združevanja ...), da bi lahko obdržale vsaj del privilegijev. Ni razloga, da bi dvomili, da je danes kaj drugače. Demokracija je torej večno »delo v nastajanju«. Imeli je bomo toliko, kolikor si je bomo izborili, in takšno, kot jo bomo znali sooblikovati. In le, če bomo to počeli tako, kot je treba – v korist kar se da širokega sloja ljudi –, bo demokracija takšna, kot mora biti. Delujoča demokracija, demokracija ljudi, ne pa kapitala, demokracija, ki ne poraja nenehno rastočih neenakosti. Če to ne bo mogoče, se utegnejo res (utemeljeno) vse bolj in bolj intenzivno pojavljati »heretične« misli, da sedanji sistem ustavne demokracije ni več ustrezen in ga je treba nadomestiti z nečim novim.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.