Igor Mekina

18. 9. 2014  |  Svet

Škotska pred zgodovinsko odločitvijo

Ne glede na zmago pristašev ali nasprotnikov neodvisnosti, bodo posledice škotskega referenduma za Veliko Britanijo, EU in svet v vsakem primeru prelomne

Na Škotskem so se ob sedmi uri zjutraj odprla volišča, na katerih bo 4.285.314 registriranih volilcev, ki prebivajo v Škotski, na zgodovinskem referendumu glasovalo o neodvisnosti dežele, ki je že 307 let del Velike Britanije. Že sedaj pa je jasno, da so glede referenduma pristaši osamosvojitve Škotske, zbrani okoli predsednika vlade škotske Alexa Salmonda, zmagali ne glede na končno odločitev. Samo dva dni pred referendumom so namreč predsedniki treh najpomembnejših strank v Veliki Britaniji -konservativne, liberalne in laburistične stranke - Škotom v primeru, če glasujejo proti neodvisnosti, obljubili veliko večje pristojnosti, kot jih imajo doslej. In to kljub temu, da v sporazumu, podpisanem leta 2012, Škotska in vlada v Londonu mesec dni pred dnevom referenduma niso smele javno podajati novih pobud in obljub. VEČ>>

Tri največje stranke so to pravilo prekršile tako, da so ga zaobšle - predlog o nekakšni večji avtonomiji (znani pod imenom Devo-Max) so podali strankarski voditelji (ki sestavljajo vlado), ne pa sama vlada. Tudi to priča o paniki, ki je zajela uradni London že pred nekaj dnevi, ko so ankete prvič pokazale, da je pristašev neodvisnosti več kot njihovih nasprotnikov. Šest naslednjih anket je sicer pokazalo drugačne rezultate, po kateri naj bi Škoti večinoma vendarle glasovali proti neodvisnosti. Vendar je razlika zelo majhna, okoli štiri odstotne točke, kar je tako blizu statistični napaki, da si nihče ne upa napovedati točnega izida referenduma.

Škotska je razdeljena, enako ostala Velika Britanija. Nekatere škotske javne osebnosti (npr. igralec Sean Connery) neodvisnost podpirajo, druge (pisateljica J.K. Rowling) pa ji nasprotujejo. Škotski referendum je poseben tudi zaradi tega, ker lahko na tem referendumu odločajo vsi prebivalci Škotske, torej tudi državljani Evropske unije (ki jih je preko 120.000) ter 16 in 17 let stari prebivalci, kar je nekaj, o čemer so pred leti v neuspešnem referendumu o neodvisnosti v kanadskem Quebecu zagovorniki odcepitve te frankofonske pokrajine lahko samo sanjali. Ne morejo pa odločati izseljeni Škoti, ki jih več milijonov živi po vsem svetu.

Odločitev, ki je pred Škotsko, je resnično zgodovinska, posledice odločitve pa bodo izjemno velike - tako za Škotsko kot za svet. Če se Škotska odloči za samostojnost, bo ta razglašena v 18 mesecih, po pogajanjih med vlado Škotske in ostankom Velike Britanije (rUK). Med pogajanji bo potrebno rešiti vsa vprašanja povezana s sukcesijo. Jedrske podmornice z izstrelki Trident bodo izgubile pravico do svoje luke na škotskih obalah. Po nekaterih načrtih naj bi bile preseljene na jug sedanje države, ali pa bi v času 10 let, kolikor je potrebno za izgradnjo novih oporišč, gostovale v ameriških oporiščih. Vlada Alexa Salmonda obljublja drugačno politiko od politike Velike Britanije - bolj socialdemokratsko, z več vlaganji v novo infrastrukturo, zmanjševanje razlik med sloji prebivalstva, brez nezakonitih intervencij v tujini, z opiranjem na naravna bogastva Škotske (veter in sonce) ter hkrati z nadaljevanjem članstva v EU in verjetno tudi NATO - v kolikor bi to seveda podprle tudi druge članice, ki so unionistom v zadnjih dnevih pred referendumom pomagale tudi tako, da so odkrito dvomile o možnosti uspeha in obstoja samostojne Škotske ter njenega sprejema v EU in NATO.

Eden od bistvenih razlogov za škotsko zahtevo po neodvisnosti je tudi vprašanje nafte. Že ob odkritju nafte je leta 1974 v Veliki Britaniji nastala študija, ki je pokazala, da bi nafta lahko bistveno pomagala pri razvoju škotske. To poročilo je bilo takoj skrito pred javnostjo in je bilo razkrito šele nedavno. Novejši podatki iz škotske "Bele knjige" potrjujejo utemeljenost njenih napovedi, hkrati pa dokazujejo, da je večina prihodkov od nafte odtekla v skupno britansko blagajno, iz katere je Škotska (gledano v celoti) dobila precej manj od tega, kar je vanjo vplačala. Po nekaj desetletjih so razlike velike. To se najbolj vidi ne samo po nerazviti infrastrukturi na Škotskem, za prebivalce katere so London in okolica "drugi svet", pač pa tudi po rasti oziroma upadu škotskega prebivalstva. V samostojnih državah s podobnimi naftnimi rezervami, na primer Norveški, se je namreč število prebivalstva od vojne pa do danes celo podvojilo, na Škotskem, kjer se prebivalstvo vse bolj stara, pa je število ostalo enako ali celo manjše kot pred pol stoletja.

Po ocenah zagovornikov osamosvojitve Škotske naj bi Škotska v naslednjih letih letno potrebovala okoli 20.000 novih imigrantov, če želi zagotoviti vzdržnost svojega pokojninskega sistema in napredek države. Vsaj do leta 2030 država lahko računa na še precej reden dotok nafte (katere proizvodnja sicer upada), ki jo bo gotovo, čeprav z večjimi stroški, mogoče izkoriščati vse do leta 2050. Po drugi strani pa so naftna polja, ki v 91 odstotkih ležijo na območju Škotske, tudi eden od najpomembnejših razlogov zaradi katerih si vlada v Londonu želi obstanka Škotske znotraj Velike Britanije. Tudi zaradi garancije, ki jo predstavljajo zaloge nafte, lahko vlada v Westminstru danes najema bistveno cenejše kredite v tujini, kot bi jih sicer. Škotska vlada zato trdi, da bo Škotska takoj po samostojnosti postala ena od 20 najbolj razvitih držav sveta - in celo bolj bogata od ostanka nekdanje skupne države.

K temu je potrebno prišteti še nezadovoljstvo Škotske zaradi vlad torijcev, ki so v zadnjih letih izgubili praktično vse poslance (razen enega v okrožju ki meji z Britanijo), čeprav so še leta 1957 torijci zmagali na volitvah na Škotskem. Vse bolj pa je postajala popularna Škotska nacionalna stranka, ki je leta 2007 s Tonyem Blairom dosegla ustanovitev prvega škotskega regionalnega parlamenta po 300 letih, leta 2012 pa je s sedanjim predsednikom vlade Davidom Cameronom dosegla tudi dogovor o referendumu. V času tega dogovora je bilo pristašev samostojnosti od dvajset do trideset odstotkov in zato si vlada V Londonu ni belila las zaradi referenduma. Danes je drugače. Ker na volilnem lističu zaradi zahtev uradnega Londona ne sme biti tretje možnosti - večje avtonomije, ki jo je še leta 2012 podpiralo okoli 80 odstotkov volivcev - se je volilno telo na Škotskem precej radikaliziralo. K temu je zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da se je večina zelo socialistično in proevropsko usmerjenih prebivalcev Škotske precej ustrašila tudi možnosti, da David Cameron, še posebej zaradi volilnega uspeha Nigela Faraga in stranke UKIP, leta 2017 res izvede referendum o odhodu Velike Britanije iz Evropske Unije. Tudi zato mnogi odločitev o neodvisnosti Škotske vidijo kot edino možnost, da ta del Velike Britanije ostane del EU.

Če se Škotska odloči za samostojnost, bodo posledice velike. Velika Britanija bo prenehala obstajati, Združeno kraljestvo pa bo obstajalo še naprej (zaradi iste kraljice). Združeno kraljestvo bo izgubilo tretjino ozemlja in 8 odstotkov prebivalstva Škotske, ki je nezadovoljno, saj ima v zveznem parlamentu danes samo okoli 4 odstotke glasov. Škotski primer mirne odcepitve in zakonitega, dogovornega nastanka prve države v Evropi na podlagi pravice do samoodločbe in odcepitve po razpadu Jugoslavije bo podkrepil podobne zahteve mnogih drugih separatističnih teženj. To velja zlasti za Katalonijo, Baskijo pa tudi Korziko, severno Italijo (Veneto) in mnoge druge regije. Odcepitev bo imela vpliv na jedrsko zastraševanje zveze NATO, ki se bo morala odločati o sprejemu nove članice, z majhno vojsko nekje do 10.000 vojakov, ki ne bo več pripravljena sodelovati v vojaških avanturah Washingtona.

Zunanja politika Škotske bo zagotovo bliže Bruslju kot Washingtonu, npr. z več posluha za pravice Palestincev in politike EU in bolj kritična do Izraela kot to velja za sedanjo politiko VB. Hkrati se bodo odprla številna nova vprašanja, od morebitnih sprememb britanske zastave (kjer modra predstavlja Škotsko) in zastav nekdanjih kolonij Velike Britanije z britansko zastavo na njih, do vprašanje valute (vlada v Londonu zavrača monetarno unijo, SNP trdi, da jim uporabe funta nihče ne more preprečiti), lastnine kraljeve družine in njihovih dohodkov v Škotski (o tem SNP "nima še nobene ideje", kot je povedala njihova tiskovna predstavnica), do vprašanja šefa države (uradno naj bi britanska kraljica postala "kraljica Škotov" in formalni šef države z pooblaščencem v Škotski, vendar mnogi želijo republikansko obliko vladavine). Zelo verjetno bi bilo s Škotske potrebno preseliti tudi veliko število britanskih vojaških baz.

Odločitev za ali proti Škotski bo po zelo intenzivnih razpravah zagotovo pustila velike posledice tudi na odnose znotraj države. Tudi če zagovorniki obstanka VB zmagajo, bo Velika Britanija postala "de facto federacija", ponovitev referenduma v prihodnosti (vendar ne več v času te generacije, kot je prepričan Alex Salmond) pa prav tako ni izključena. Vse skupaj pa je deloma tudi posledica delovanja EU - majhni narodi več ne potrebujejo večjih centrov, saj EU zagotavlja varnost in večji, evropski trg. To je bil eden od razlogov za razpad SFRJ, ta proces pa se sedaj nadaljuje tudi drugje po Evropi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.