Škotski dan potem

Škotska ostaja v Velik Britaniji, prebivalci so se odločili proti neodvisnosti

Škotska ostaja del Velike Britanije. To so pokazali rezultati referenduma po preštevanju večine glasov danes zgodaj zjutraj. Že pred tem so stavnice v Veliki Britaniji napovedovale 80 odstotkov možnosti za odločitev da Škotska ne postane samostojna država, podatki z volišč pa so pokazali, da je tabor ki je bil proti neodvisnosti, zmagal z okoli 55 odstotki glasov proti 45 odstotkom tistih, ki so bili za neodvisnost. VEČ>>

Razlike pa so bile tudi po mestih. Proti so bili večinoma v glavnem mestu Škotske Edinburghu in naftni prestolnici Aberdeenu, so pa zato "za" s skoraj 54 odstotki obkrožili v največjem škotskem mestu Glasgowu. Volilna udeležba je bila zelo visoka, 86-odstotna, celotna razprava in način odločanja pa sta bila dober primer izjemno urejenega, večinoma tolerantnega demokratičnega odločanja. Predsednik škotske vlade Alex Salmond je že priznal poraz in se zahvalil vsem, ki so glasovali "za". Vse je tudi pozval, da sprejmejo demokratično odločitev večine ter da Škoti nadaljujejo življenje "kot en narod." To seveda pomeni, da bo Škotska ostala del 307 let dolge zveze še naprej, da 18-mesečnih pogajanj z vlado v Westminstru ne bo in da Škotska 24. marca leta 2016 ne bo razglasila načrtovane neodvisnosti.

Kljub temu pa Škotsko in Veliko Britanijo čakajo velike spremembe. Po tem glasovanju namreč nič več ne bo tako, kot je bilo doslej. Časniki na Škotskem poročajo, da je "duh neodvisnosti ušel iz steklenice", barvita in domiselna kampanja zagovornikov osamosvojitve pa je zmagala tudi na socialnih omrežjih. V kampanji se je namreč pokazalo, da je večina mladih podprla neodvisnost ter da so se neodvisnosti najbolj upirali starejši, ki jih je bilo strah zaradi prihrankov, pokojnin, nejasnosti glede novega plačilnega sredstva v državi ter nejasnosti glede obstanka Škotske v EU in drugih organizacijah. Novica iz Škotske je dobra tudi za laburiste in liberalne demokrate v Veliki Britaniji. Škotski glasovi bodo ob morebitnem referendumu o obstanku Velike Britanije v EU sedaj zagotovo lahko na strani tistih, ki bodo za obstanek VB v EU, vendar je prav tako res, da teh glasov v skupnem seštevku ni veliko in ne bodo mogli bistveno vplivati na rezultate takšnega referenduma.

Največje posledice bo imel referendum za ustavno ureditev same Velike Britanije. Predsednik vlade David Cameron je namreč skupaj z vodilteljem laburistov in liberalnih demokratov Škotski v primeru, če se odloči za obstanek v državi, ponudil veliko več pristojnosti kot jih je Škotska imela doslej. In tudi Alex Salmond je že pred referendumom dal vedeti, da v primeru neuspeha ne bo odstopil, pač pa bo v primeru, če bo podpora neodvisnosti presegla 45 odstotkov, zahteval nove pristojnosti za Škotsko. Skoraj zagotovo bo zahteval še več kot maksimalno decentalizacijo, (‘devo-max’) to pa pomeni, da bo vlada v Londonu v zvezi s Škotsko nadzorovala samo še zunanje zadeve, obrambo in verjetno davek na dodano vrednost, del trošarin ter osnovno nacionalno zdravstvo, medtem ko bi o vseh drugih področjih samostojno odločal škotski parlament.

Bistveno naj bi se dvignili tudi dodatni prispevki za Škotsko po "Barretovi formuli", ki je bila sprejeta že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To pomeni, da bo Škotska najverjetneje že od 30. januarja dobila dodatnih 13 milijard funtov, namenjenih lokalni uporabi. To seveda ni všeč številnim, predvsem angleškim konzervativnim poslancem v Londonu, ki so že napovedali, da bo zaradi Cameronovih nepotrebnih obljub Škotom v parlamentu v Londonu "tekla kri". V prenesenem pomenu to pomeni, da bo Cameron obljube Škotom lahkom izpolnil le v primeru, če si bo več pravic in samostojnega odločanja izpogajal tudi glede večje samostojnosti Anglije. Vendar se težave tu šele začnejo - tudi Wales in Severna Irska že zahtevata večje pristojnosti, to pa bi sedanjo Veliko Britanijo lahko precej bolj "federaliziralo", kot je bilo to mogoče pričakovati doslej.

Kot omenja eden od komentatorjev, bi ta proces lahko "odprl novo konzervo s črvi" v političnem procesu. Ironija usode je, da si je Škotska formulo ‘devo-max’ oziroma veliko avtonomijo najbolj želela že pred dvema letoma, ko je vlada v Westminstru ni želela prepustiti odločanju na referendumu, čeprav jo je podpiralo 80 odstotkov ljudi. David Cameron je volivcem tedaj dovolil samo odločanje o odcepitvi ali zavrnitvi samostojnosti, prepričan v zmago nasprotnikov odcepitve. Ko pa so ankete pred tednom dni pokazale, da se je podpora neodvisnosti nevarno dvignila, so bile skoraj vse stranke v Londonu (razen UKIP-a) takoj pripravljene Škotski izročiti to, kar se je še pred dvema letoma zdelo nesprejemljivo.

Škotska se zato verjetno ne bo več - vsaj ne kmalu - odločala o samostojnosti. Referendum vsekakor kaže tudi na moč države, ki je bila sposobna preživeti demokratično odločanje. Za razliko od španskih, francoskih, ukrajinskih in še marsikaterih drugih voditeljev, je namreč David Cameron v deželo, ki je grozila z odcepitvijo, pogosto prihajal z obljubami in ne z grožnjami. Tudi zato se je večina odločila za obstanek sedanje države, na volilnih mestih pa se zagovorniki in nasprotniki neodvisnosti niso spopadali, pač pa šalili in objemali, čeprav je politična razprava razdelila tudi mnoge družine. Izjemna pozornost do manjšin je bila vidna tudi na volilnih mestih, kjer so bila navodila o glasovanju napisana v številnih tujih jezikih.

Toda glede na to, da razlika med obema taboroma na Škotskem že danes majhna (za je bilo okoli 1,5 milijona, proti pa 1,8 milijona volivcev) in glede na demografske trende, ki govorijo v prid rasti podpornikov samostojnosti, ni izključeno, da se podoben referendum na Škotskem - še posebej, če Westminster ne bo izpolnil svojih obljub ali pa se odloči celo za izstop iz EU - nekega dne ne bi tudi ponovil.