Škotska: nemiri, sreča in žalost

»Mladi in revni so glasovali za to, da zgradijo novo državo in boljšo prihodnost. Toda stari in premožni so rekli, da to ni vredno tveganja.«

Potem ko so prebivalci Škotske na referendumu zavrnili predlagano neodvisnost Škotske, so v središču Glasgowa izbruhnili nemiri. Začeli so se zaradi proslavljanja nasprotnikov odcepitve od Velike Britanije, ki so zažgali škotsko zastavo, peli porogljive pesmi in z nacističnim pozdravi žalili policiste v mestu, ki je večinoma glasovalo za samostojnost. Po referendumu so razlike med Škoti, Britanci in ostalimi v državi večje kot kadarkoli. Kljub obljubam, da bo Škotska dobila več pristojnosti, o tem ni jasnih načrtov. Več>>

Po vsej Veliki Britaniji še ocenjujejo, kaj pomeni odločitev Škotske in zakaj je do nje prišlo. Vodilni britanski časniki so ocenili, da je Velika Britanija sicer preživela referendum, da pa je »ostala priklenjena na aparate za umetno dihanje«. Leta 2012, ko so sklenili sporazum o referendumu, namreč nihče ni pričakoval, da bo dve leti pozneje samo nekaj odstotkov volivcev odločalo o obstanku sedanje države. Po drugi strani zagovorniki osamosvojitve Škotske z ogorčenjem opazujejo, kako vlada v Londonu že dan po razglasitvi rezultatov pozablja na dane obljube po referendumu. Vodilni britanski časniki so namreč napovedali nove varčevalne ukrepe in nove posebne pravice – vendar ne za Škotsko, temveč za Anglijo, pa tudi Wales in Severno Irsko, saj si v teh delih Velike Britanije ne želijo, da o zadevah, ki se nanašajo samo na njihove dežele, odločajo vsi in predvsem tudi škotski politiki. Velika Britanija je prav zaradi tega po referendumu veliko bolj razdeljena kot pred njim.

»Dragi moji ponosni Škoti, čestitam vam ob zmagi. No, za vas imam dobre in slabe novice. Dobra je, da je vam tako zelo pomemben občutek ''britanskosti'' sedaj na varnem. Hura, za to vam ni več potrebno skrbeti! Slaba novica pa je, da ste s tem odprli vrata za 25 milijard funtov varčevalnih ukrepov, ki bodo spremenili srž naše družbe. Dobra novica je tudi, da so mediji polni novic o samoupravi za Škotsko. Slaba pa je, da si je Gordon Brown vse skupaj izmislil. On ni v vladi, samo 24 ur po koncu volitev pa časovnica sprememb že razpada pred našimi očmi. Lahko bi počakali vsaj na to, da mine vikend ... Dobra novica je tudi, da so unionisti tako veseli, da zažigajo škotsko nacionalno zastavo na trgu Svetega Georgea, pojejo "Pesem kuge" in kričijo na Azijce, naj zapustijo območje. So s tem pokazali, kako se zavzemajo za državo brez meja? ... Vaša zmaga je pustila Škotsko brez moči in izolirano. Kar 73 odstotkov tistih nad 65 leti je glasovalo NE. In 71 odstotkov šestnajst in sedemnajstletnikov je glasovalo DA. Mladi in revni so glasovali za to, da zgradijo novo državo in boljšo prihodnost. Toda stari in premožni so rekli, da to ni vredno tveganja. Kar 45 odstotkov Škotov ne želi biti del Britanije ... Je torej to, zmagoviti, ponosni Škoti, morda čas za praznovanje?« je zapisal Mike Small, urednik spletne strani Bella Caledonia.

Odgovor na vprašanje, zakaj se je večina prebivalcev Škotske odločila ostati del Velike Britanije, je kljub temu bolj zapleten. Mnogi so proti odcepitvi glasovali predvsem zaradi 307 let skupne zgodovine in številnih vezi, ki so se v tem času spletle med narodi, ki živijo na britanskem otočju. Drugi razlog je bil strah pred spremembami, saj je bilo predvsem upokojence strah, kaj se bo zgodilo z njihovimi prihranki in pokojninami. Tretji razlog je verjetno kriza, tako v EU kot v svetu, zaradi česar se je večina odločila, da ni modro eksperimentirati in da je najpametneje, če podprejo status quo.

Nejasno je bilo predvsem vprašanje valute, pred Škotsko pa so bile tri slabe opcije: da si ustvari novo valuto, ki ne bo tako močna kot funt in bo prinesla višje stroške zadolževanja; da še naprej uporablja funt, vendar brez nadzora nad emisijami denarja in brez instrumentov monetarne politike; ali pa prevzame oslabljeni evro – in to v trenutku, ko ne bi bila več članica EU. Posledica izstopa iz kraljevine bi bila namreč tudi pogajanja, ali sploh in pod kakšnimi pogoji bi Škotska lahko postala članica EU. Poleg tega pa Škoti ne bi imeli glasu v Varnostnem svetu OZN.

Morebiten razlog za zavrnitev neodvisnosti lahko najdemo tudi v modrem nastopu britanskih "unionističnih" politikov: zaigrali so na domoljubna čustva (in separatistom večinoma niso grozili, kot to počne večina drugih evropskih politikov), ob tem pa Škotski ponudili še več pravic, če ostane v državni zvezi. Njihovo vprašanje, »zakaj bi tvegali«, ter odgovor: »Ko spremembe prihajajo, ni vredno tvegati,« sta tako padla na plodna tla »tihe večine«. Glasovi proti osamosvojitvi so prišli tudi od volivcev večine škotskih strank, ki so bile proti odcepitvi.

Ne povsem jasni so bili tudi izračuni o tem, ali bi novi dohodki od nafte, ki jo je sicer vse manj, pokrili izpad izdatkov britanske administracije. Nenazadnje so ostala nerešena tudi vprašanja, povezana z mednarodno varnostjo. V trenutku, ko je konfliktov vse več in svetovni red (tudi po zaslugi dejanj vlade v Westminstru) poka po šivih, se je mnogim volivcem zdelo nespametno odrekati se zaščiti nuklearnih podmornic, ki domujejo v škotskih bazah, čeprav bi neodvisna Škotska tudi na tej podlagi lahko privarčevala zelo veliko denarja.

Uspeh "separatistov" v zadnjem mesecu, ko so pridobili kar 20 odstotkov glasov, je bil velik, vendar ne dovolj, da bi prevesil tehtnico. Škotska tako ostaja del Velike Britanije, toda veliko vprašanje je, ali se bodo podporniki neodvisnosti kar vdali. Vlada v Londonu je prepričana, da je zadeva odločena za čas "ene generacije", ni pa jasno, koliko let si politiki pod tem obdobjem predstavljajo. Če se Velika Britanija res odloči za izstop iz EU (kar napoveduje velik uspeh stranke UKIP na evropskih volitvah), unionisti pa pričnejo izkoriščati zmago na škotskem referendumu za to, da bi z vladnimi ukrepi spodrezali korenine škotskega nacionalizma, potem bi se zahteve po neodvisnosti Škotske lahko obnovile še bistveno prej. Ob tem bi lahko za vse neuspehe, neizpolnjene obljube in slabo stanje države zagovorniki neodvisnosti v prihodnosti še bolj prepričljivo obtoževali zagovornike unije, kar bi zagotovo privedlo do povečanja števila zagovornikov samostojne Škotske.