26. 9. 2014 | Mladina 39 | Komentar
Kapitalizem in demokracija
Rešitev problema ni v reformiranju kapitalizma, kar v bistvu predlaga Piketty, kajti takšna reforma je dejansko utopična: ni kapitalizma brez znanih oblik segregacije in izkoriščanja
Priznani ekonomist Stiglitz v nedavnem odzivu na Pikettyjevo uspešnico Kapital v 21. stoletju poudari pomemben in pogosto spregledan vidik sodobnih političnoekonomskih antagonizmov. Podvomi o splošno sprejeti mantri, da je za vse zlo na tem planetu kriv izključno kapitalizem, in v kratki intervenciji odločno sklene, da »glavno vprašanje, s katerim se ubadamo danes, ne zadeva kapitalizma v 21. stoletju, ampak demokracijo v 21. stoletju«. Ta zapis nemara vsebuje neko nehoteno tezo: današnji kapitalizem ne postavlja nobenih dramatično novih vprašanj, ker je kapitalizem sam po sebi problem in razpravljanje o njegovih zgodovinskih prelomih zamegli njegovo bistvo, ki pozna le kontinuiteto. Če pogledamo v preteklost, se je kapitalizem začel v fevdalnem kontekstu, preoblikoval njegova oblastna razmerja, se kasneje uspešno spečal z absolutizmom, monarhizmom, seveda tudi z demokracijo, v 20. stoletju z različnimi diktaturami in totalitarizmi, nadvse uspešno je sobival celo z nacističnim rasizmom, stalinističnim aparatom in političnimi eksperimenti, ki sami sebe označujejo za komunizem. Kapitalizem je zares shape shifter. Pri tem ne smemo spregledati, da je uspešnejši v povezavi z avtoritarnimi režimi kot pa z demokracijo. Če je po drugi svetovni vojni zahodni svet zajela gospodarska rast, ki je omogočila socialno državo, to še ne pomeni, da je simbioza kapitalizma in demokracije najboljši mogoči svet. Dejansko je ravno nasprotno: z vidika vladajočega razreda je najboljši scenarij povezava kapitalizma s takšno ali drugačno obliko avtoritarne ureditve. Sicer pa je pretirano trditi, da v zahodnih kapitalističnih demokracijah ni nobenega avtoritarizma. Ta simbioza je privedla do množenja pokvarjenih in od državljanov odtujenih političnih elit, ki sistematično nevtralizirajo emancipatorni potencial sodobne demokracije. Seveda je težava v demokraciji, vendar jo je treba natančno detektirati. Sama ideja demokracije nikakor ni enoznačna, temveč je notranje razklana, nekonsistentna. V moderni je doživela pomembne preobrazbe in postala teren političnih bojev, pri čemer najbolj izostreno analizo te preobrazbe še vedno najdemo v Marxovi kritiki politične ekonomije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.