Kapitalizem in demokracija

Rešitev problema ni v reformiranju kapitalizma, kar v bistvu predlaga Piketty, kajti takšna reforma je dejansko utopična: ni kapitalizma brez znanih oblik segregacije in izkoriščanja

Priznani ekonomist Stiglitz v nedavnem odzivu na Pikettyjevo uspešnico Kapital v 21. stoletju poudari pomemben in pogosto spregledan vidik sodobnih političnoekonomskih antagonizmov. Podvomi o splošno sprejeti mantri, da je za vse zlo na tem planetu kriv izključno kapitalizem, in v kratki intervenciji odločno sklene, da »glavno vprašanje, s katerim se ubadamo danes, ne zadeva kapitalizma v 21. stoletju, ampak demokracijo v 21. stoletju«. Ta zapis nemara vsebuje neko nehoteno tezo: današnji kapitalizem ne postavlja nobenih dramatično novih vprašanj, ker je kapitalizem sam po sebi problem in razpravljanje o njegovih zgodovinskih prelomih zamegli njegovo bistvo, ki pozna le kontinuiteto. Če pogledamo v preteklost, se je kapitalizem začel v fevdalnem kontekstu, preoblikoval njegova oblastna razmerja, se kasneje uspešno spečal z absolutizmom, monarhizmom, seveda tudi z demokracijo, v 20. stoletju z različnimi diktaturami in totalitarizmi, nadvse uspešno je sobival celo z nacističnim rasizmom, stalinističnim aparatom in političnimi eksperimenti, ki sami sebe označujejo za komunizem. Kapitalizem je zares shape shifter. Pri tem ne smemo spregledati, da je uspešnejši v povezavi z avtoritarnimi režimi kot pa z demokracijo. Če je po drugi svetovni vojni zahodni svet zajela gospodarska rast, ki je omogočila socialno državo, to še ne pomeni, da je simbioza kapitalizma in demokracije najboljši mogoči svet. Dejansko je ravno nasprotno: z vidika vladajočega razreda je najboljši scenarij povezava kapitalizma s takšno ali drugačno obliko avtoritarne ureditve. Sicer pa je pretirano trditi, da v zahodnih kapitalističnih demokracijah ni nobenega avtoritarizma. Ta simbioza je privedla do množenja pokvarjenih in od državljanov odtujenih političnih elit, ki sistematično nevtralizirajo emancipatorni potencial sodobne demokracije. Seveda je težava v demokraciji, vendar jo je treba natančno detektirati. Sama ideja demokracije nikakor ni enoznačna, temveč je notranje razklana, nekonsistentna. V moderni je doživela pomembne preobrazbe in postala teren političnih bojev, pri čemer najbolj izostreno analizo te preobrazbe še vedno najdemo v Marxovi kritiki politične ekonomije.

Moderno razumevanje politike se pogosto navezuje na idejo revolucije, ki naj bi pretrgala z veljavnim redom in postopoma vzpostavila novega, po možnosti pravičnejšega. Francoska revolucija tukaj nastopa kot zgledni primer in kot rojstvo modernega političnega univerzuma. Ampak to ni edini pomen revolucije. Pojem je privzet iz astronomije, kjer opisuje ravno nasprotno: krožno gibanje in vračanje na izhodišče, se pravi ohranjanje dinamike veljavnega reda. Ta drugi kontekst dela iz revolucije dvoumno metaforo, saj v isti sapi pomeni ponavljanje ali ohranjanje starega in prekinitev ali ustvarjanje novega.

Kapitalizma ni mogoče reformirati, lahko ga samo bolj ali manj brzdamo, seveda prej manj kot bolj.

Kako se v to zgodbo umeščata kapitalizem in demokracija? Najpreprosteje bi bilo trditi, da ponazorita oba navedena pomena revolucije, vendar je stvar malo bolj zapletena. Francoska revolucija je vpeljala idejo demokracije, ki jo preprosto povzema geslo »svoboda – enakost – bratstvo«. A pred francosko revolucijo je prva industrijska revolucija enako temeljito presekala s fevdalnimi razmerji. Marx in Engels v Komunističnem manifestu kapitalizem označita za permanentno revolucijo, ki razpusti vse svete vezi – natanko tiste vezi, ki so podpirale fevdalizem, nedotakljivost vladarjev in vesoljne matere cerkve. S prelomom kapitalizem vpelje nov red, ki izhaja iz ideje znanstvenega, tehnološkega in političnega napredka, nenehnih inovacij, ki izboljšujejo produkcijske razmere in omogočajo hitrejše ustvarjanje dobička. Toda ta permanentna revolucija vzpostavi nove svete vezi, ki jih namesto fevdalnih gospodov in duhovščine sestavljajo ekonomske abstrakcije: blagovna forma in finančni kapital. Marx je zato govoril o novem poduhovljenju družbene realnosti, o blagovnem in finančnem fetišizmu, ki spremeni odnose med ljudmi v odnose med rečmi. Z ljudmi se delajo računi in pojavijo se nove oblike zlorabe. Ta razvoj se je zaostril v drugi polovici 20. stoletja, ko sta bančni sektor in agresivno zadolževanje postala glavni gonili zahodnih gospodarstev. Saj ne, da kapitalizem tega ni poznal od začetkov, vendar je zgodovinski razvoj ustvaril nove možnosti, da se družbeni odnosi zasidrajo v finančnih abstrakcijah. To je jedro kapitalistične revolucije, skozi katero ljudje sami postanejo abstrakcije, golo blago in številke, na hrbtu katerih kapitalizem reproducira samega sebe.

Marxova kritika je v tej preobrazbi zaznala utemeljitev nekega tipa demokracije. Tudi to kapitalistično demokracijo povzema neko revolucionarno geslo, ki ga Marx formulira takole: »svoboda – enakost – lastnina – Bentham«. Kaj v tem zaporedju počne Bentham? Na hitro, ta klasik politične ekonomije in veliki vzornik sodobnega neoliberalizma nastopa kot splošno ime za ideologijo skrajnega utilitarizma in pragmatizma, ki v vsakem posamezniku vidi homo oeconomicusa, sebičnega posameznika, ki si prizadeva zgolj za uveljavljanje zasebnih interesov. S to ideologijo je kapitalizem nevtraliziral konkurenčni demokratični model, kakor ga povzema geslo francoske revolucije.

Ob teh dveh nekompatibilnih pojmovanjih demokracije velja dodati, da zadnji člen določa naravo svobode in enakosti. V prvem primeru je to bratstvo: nekateri bi temu rekli demokratični socializem, drugi komunizem. V kapitalistični demokraciji svobodo in enakost določa že ideja lastnine, vendar šele Bentham razkrije resnično jedro tega modela. Svoboda tu ne pomeni toliko posameznikove svobode, ampak najprej svobodo trga, ki se mu morajo podrediti vse države in njihovi prebivalci. Tudi enakost ne pomeni toliko družbene enakosti posameznkov, ampak najprej in predvsem abstraktno enakost v blagovni menjavi, ki se konkretizira v neenakosti med družbenimi skupinami, ki morajo za preživetje prodajati delovno silo, in lastniki produkcijskih sredstev. Gre torej za abstraktno svobodo, utemeljeno na konkretni nesvobodi, in za abstraktno enakost, ki korenini v konkretni neenakosti. »Lastnina in Bentham« izključita tisto varovalko pred segregacijo, izkoriščanjem in diskriminacijo, ki jo revolucionarna politika imenuje bratstvo.

Demokracije ni mogoče osvoboditi, ker kapitalistična demokracija ne more biti drugega kakor sredstvo za uveljavljanje interesov kapitala in njegovih elit.

Marxov projekt je bil misliti politiko, ki bi bila utemeljena na ideji bratstva, in to politiko je imenoval komunizem. Aktualnost te njegove ideje je danes nesporna, zlasti če pomislimo, da kapitalistična demokracija neizogibno producira servilne in pokvarjene politične elite, ki se angažirajo proti politični participaciji ljudstva. V resnici ti politiki niso zastopniki ljudstva, ampak zgolj in samo zastopniki interesa kapitala – interes ljudstva je v tem scenariju zgolj slepilo. Bratstvo je izključeno iz politike kot nekaj, kar naj bi ogrožalo stabilnost in demokratičnost družbenega reda. To je utemeljitveni mit kapitalistične demokracije. In kaj naj bi to čudno bratstvo pomenilo? Nič drugega kot izgradnjo kolektivnega političnega subjekta, ki bi stopil v politični konflikt z abstraktnim političnoekonomskim subjektom, ki nam ga po kvazidemokratični poti vsiljuje kapitalizem. Toda za homo oeconomicusom, tem subjektom sebičnih zasebnih interesov, se skriva dejanski naslovnik kapitalistične demokracije, kapital in njegove mednarodne finančne institucije. Kako ta demokracija deluje, ko stvari postanejo krizne, smo v najrobustnejši obliki izkusili na svojem primeru.

Če naj se za konec vrnemo k Stiglitzevi diagnozi, mu moramo seveda pritrditi. V nasprotju s tem, kar trdi Piketty, je današnji akutni problem dejansko demokracija, kajti kapitalizem je čil, zdrav in nič kaj drugačen od svojih preteklih podob. Njegova permanentna revolucija nas ne sme tako zelo zaslepiti, da ne bi v njej zaznali tistega, kar ta revolucija ponavlja in obnavlja, grobega izkoriščanja in sistematičnega prevarantstva, pri katerem sodelujejo domala vse stranke, od socialdemokratske kvazilevice do najbolj zagretih neoliberalcev in reformiranih fašistov. Pri tem ne smemo pozabiti, da rešitev problema ni niti v reformiranju kapitalizma, kar v bistvu predlaga Piketty, kajti takšna reforma je dejansko utopična: ni kapitalizma brez znanih oblik segregacije in izkoriščanja. Niti ni rešitev v osvoboditvi demokracije, kar je nemara Stiglitzev predlog, po katerem naj bi politika ponovno služila ljudstvu in sprejela regulativno zakonodajo. Kapitalizma ni mogoče reformirati, lahko ga samo bolj ali manj brzdamo, seveda prej manj kot bolj. In demokracije ni mogoče osvoboditi, ker kapitalistična demokracija ne more biti drugega kakor sredstvo za uveljavljanje interesov kapitala in njegovih elit. Kapitalizem in demokracijo bi bilo treba odpraviti v svežnju, saj oboje povzroča težave. Nadomestiti bi ju morala politika, utemeljena na oni drugi pojmovni trojici. Ali v svobodi, enakosti in bratstvu hočemo videti popolnoma drugo, konkurenčno obliko demokracije ali pa enigmatični opis komunistične politike, je stvar razprave. Vsekakor pa je bistvo težave v tem, da je treba takšno komunistično demokracijo konstruirati, izumiti, ne pa doseči s postopnim reformizmom ali iluzornim osvobajanjem nečesa, kar lahko v kapitalizmu deluje zgolj kot sredstvo za pasiviziranje množic in za evtanazijo mišljenja. Obe obliki demokracije nimata absolutno nič skupnega, tudi če operirata s svobodo in z enakostjo. Sicer pa očitno ne gre za isto svobodo ali enakost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.