Igor Mekina

17. 11. 2014  |  Politika

EU neenotno o osiromašenem uranu

Slovenija se je ob zadnjem glasovanju v OZN odločila, da podpre prepoved uporabe tega nevarnega orožja, vendar EU kot celota kljub pozivom Evropskega parlamenta še vedno ne glasuje enotno.

© defense.gov

Ameriški kongresnik Jim McDermott je v pismu ameriškemu obrambnemu ministru Chucku Hagelu zahteval od Pentagona, naj razkrije podatke o nevarnosti uporabe osiromašenega urana, še posebej je opozoril na nevarnosti, ki grozijo tistim, ki so vključeni v programe razminiranja. Med temi je tudi večje število ameriških državljanov.

Omenjeno pismo je samo še eno v vrsti opozoril o nevarnosti uporabe osiromašenega urana, ki smrt lahko seje še tisoče let po prvi uporabi.

Zelo podobne zahtevam ameriškega kongresnika so tudi zahteve državljanov v EU. EU kot celota o tem vprašanju še vedno nima svojega skupnega stališča.

Vsi, ki se zavzemajo za prepoved uporabe streliva z osiromašenim uranom, so novo zmago dosegli predvsem z novo resolucijo OZN, ki so jo vložili neuvrščeni in ki jo je s 143 glasovi za, 26 vzdržanimi glasovi in samo štirimi glasovi proti 31. oktobra sprejel prvi odbor Generalne skupščine OZN. Drugo glasovanje bo konec decembra.

Resolucija pošilja sporočilo, da je uporaba osiromašenega urana, ki so ga v zadnjih letih intenzivno uporabljali v vojnah v Iraku, Siriji, Libiji, Afganistanu, Bosni, Kosovu in v številnih drugih državah sveta moralno sporna in nesprejemljiva za večino človeštva. V resnici gre za »orožje množičnega uničevanja«, ki po uničenju primarnih ciljev nediskriminatorno škodi ne samo ljudem, pač pa vsemu živemu, tako na območju uporabe kot izven njega. Sevanje osiromašenega urana povzroča raka in poškoduje DNK.

To je že peta resolucija OZN, ki so ji aktivno nasprotovale samo štiri države, ki so tudi največji uporabniki tega orožja – ZDA, Velika Britanija, Francija in Izrael. Žrtve tega orožja se nahajajo v številnih delih sveta. Okoli 700 ton osiromašenega urana je bilo izstreljenih v Iraku in Kuvajtu leta 1991, okoli tri tone v BiH v letih 1994 in 1995, okoli 10 ton na Kosovu in v Srbiji leta 1999 in nato znova okoli 170 ton ob napadu na Irak s strani ZDA in »koalicije voljnih« leta 2003. Manjše količine so bile uporabljene tudi v Afganistanu in drugih konfliktih po svetu. To orožje proizvaja šest držav, dvajset pa ga uporablja oziroma bi ga lahko uporabilo.

Pri letošnjem glasovanju je prišlo do nekaterih premikov. Belgija, Bosna in Hercegovina, Grčija Luksemburg in tudi Slovenija so se pridružile taboru držav, ki se zavzemajo za prepoved, na Balkanu pa so zgolj Makedonija, Albanija in Hrvaška glede tega vprašanja še "vzdržane". Tudi Švedska in Ukrajina sta se na primer vzdržali, vendar so Avstrija, Finska, Irska, Malta in Švica prestopile v tabor podpornikov prepovedi.

Resolucija se nanaša na vojaško uporabo Urana 238, tako imenovanega "osiromašenega" urana, ki v velikih količinah nastane pri izdelavi jedrskega orožja in obratovanju jedrskih elektrarn. Vojaška industrija je pri svojem izdelovanju izstrelkov, ki z veliko hitrostjo in kinetično energijo prebijajo jeklene oklepe, namreč potrebovala material, ki bi bil zelo gost in poceni. Volfram bi bil idealen material za takšno uporabo, vendar je preveč drag. Uran 238 je bil zato logična izbira, kljub svojim "stranskim učinkom". Osiromašen uran namreč če vedno vsebuje radioaktivne delce, ki se pri gorenju spremenijo v radioaktivne okside in tako v obliki dima in prahu prosto gibljejo skozi prostor. Radioaktivne snovi kontaminirajo zemljo, vodo in zrak ter vstopijo v prehranjevalno verigo. Njihovo gibanje je odvisno od atmosferskih dejavnikov, v človeškem telesu pa tudi najmanjše količine radioaktivnih delcev sprožajo hude posledice. Uporaba osiromašenega urana se povezuje s »zalivskim sindromom«, znanim med zavezniškimi vojaki predvsem v Iraku, ki so bili izpostavljeni posledicam sevanja na zasedenih območjih, kjer so bila pred tem uporabljena vojaška sredstva (topovski izstrelki in rakete) z osiromašenim uranom. Resolucija OZN zato poziva države članice, naj se odrečejo temu orožju ter pomagajo tistim državam, ki so bile prizadete zaradi uporabe tega orožja, predvsem pri identifikaciji in odstranjevanju kontaminiranih področij in materiala.

Za prepoved uporabe tega orožja se zavzema tudi Mednarodna koalicija za prepoved orožja z uranom (ICBUW ) iz Manchestra v Londonu, ki združuje 160 civilnodružbenih organizacij s celega sveta in je igrala aktivno vlogo tudi pri sprejetju vseh petih resolucije GS OZN.

Vlogo nadzornika je poverjena okoljskemu programu OZN (UNEP), ki je bil tudi odgovoren za nova spoznanja o nevarnosti te vrste orožja, saj je organizacije leta 2001 temeljito preiskala področja uporabe osiromašenega urana na Balkanu. Kmalu zatem je, kot poroča AP, tudi Pentagon moral priznati, da v izstrelkih, ki so jih uporabili na Kosovu, ni bil samo osiromašeni uran, pač pa tudi plutonij, neptunij in americij.

Oktobra je koalicija sporočila, da nameravajo ZDA uporabiti to orožje tudi proti ISIS-u v Iraku, »če bo to potrebno« in je obsodila takšen korak.

Evropski parlament je večkrat pozval k moratoriju glede uporabe osiromašenega urana, podobno kot latinskoameriški parlament. Februarja leta 2014 je Evropski parlament pozval članice, naj zavzamejo skupno stališče do tega problema, kar pa se doslej – kot kaže tudi glasovanje v OZN, kjer sta Francija in Velika Britanija glasovali proti – ni zgodilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.