Putinu z ukrepi ne bodo škodovali

Andrej Nikolaidis, Črnogorski pisatelj in publicist

12. 12. 2014  |  Mladina 50  |  Komentar

Pred časom je, kot vemo, EU uvedla ukrepe zoper Rusijo in pri tem se ji je pridružila tudi Črna gora. Če to ne bo dotolklo Rusov, jih ne bo nič. In Moskva je prav tako, čeprav zgolj neformalno, sprejela ukrepe zoper Črno goro.

Tisti, ki smo devetdeseta leta preživeli v Miloševićevi Jugoslaviji, vemo kar precej o kaznovalnih ukrepih. Zato dovolite, da vam povem nekaj o njih. Neučinkoviti so.

So pa zelo uporabni, ko ne veš, kaj bi, ali pa ko dobro veš, vendar si ne upaš napraviti tistega, kar bi moral. Takrat se odločiš za ukrepe in je videti, kakor da si nekaj ukrenil – in to ne karkoli, ampak nekaj miroljubnega.

Poleti 1992 so torej uvedli ukrepe zoper Miloševićevo Jugoslavijo.

Povprečna plača se je hitro znižala za nekaj mark. Centralna banka v Beogradu je dan in noč tiskala denar. Nazadnje je tiskala že bankovce za 500 milijard dinarjev, ki pa niso bili vredni niti toliko kot list toaletnega papirja. To je bila največja hiperinflacija v svetovni zgodovini.

Ko se je EU odločila za ukrepe zoper Rusijo, je Geoff Dyer za Financial Times napisal članek Vojna z drugimi sredstvi. V njem je ugotovil, da je v nekem trenutku »... Clintonova administracija uvedla ’pametne ukrepe’, torej takšne, ki naj bi prizadeli točno določene posameznike in entitete, ne pa vse prebivalstvo«. In zatrdil, da so takšni »pametni« ukrepi veljali tudi za Srbijo.

A v resnici so ti ukrepi prizadeli vse prebivalstvo, le tistih »posameznikov in entitet«, ki naj bi jih, ne.

Ljudje so vse prihranke, kar so jih imeli, zapravili na črnem trgu za nakup hrane, da so prehranili družine. Ker jih je ogromna večina na volitvah glasovala za Miloševića in so bili pripravljeni tudi stradati, samo da bi se vojna v Bosni nadaljevala in bi umrlo čim več »Turkov«, mi je bilo za njihovo revščino figo mar, žal mi je samo, da za hrano niso zamenjali tudi hiš in da Miloševića niso šli volit kot brezdomci.

Toda posledice ukrepov so imele še druge razsežnosti: pred očmi tistih, ki jih ni zaslepil fašizem, je izginjal srbski in črnogorski srednji razred. Hkrati je črnoborzijansko-kriminalno-državna elita, ki je bila blizu Miloševiću in njegovim črnogorskim zaveznikom, torej tista, zoper katero so bili uvedeni »pametni ukrepi«, vse bolj bogatela. Denar obubožanih pripadnikov srednjega razreda je končal v njenih žepih.

Srbska in črnogorska industrija, ki so jo hromili ukrepi, se je še nekaj časa opotekala, potem pa se je sesedla. »Tarče pametnih ukrepov« so za drobiž kupovale zaprte tovarne, hotele, propadle banke in trgovine. Tako silno so jih torej prizadeli pametni kaznovalni ukrepi.

Tisti, ki smo devetdeseta leta preživeli v Miloševićevi Jugoslaviji, vemo kar precej o kaznovalnih ukrepih. Zato dovolite, da vam povem nekaj o njih. Neučinkoviti so.

Ti so bili tako neučinkoviti, da so Srbi štiri leta nemoteno izvajali etnično čiščenje v Bosni, čeprav drugače od Rusov niso imeli niti plina niti jedrske oborožitve. Srednji razred je bil žrtev ukrepov, ki naj bi prizadeli Miloševićev režim. Spodbudili so tudi nastanek nove elite, napojene s krvjo, in povzročili nove družbene krivice. Ukrepi so bili eden od ključnih dejavnikov pri vzpostavljanju tukajšnjega kapitalizma. Miloševiću so pomagali uveljavljati politiko nacionalnega poenotenja. Tiran je s prstom pokazal na zunanjega sovražnika in njegovo zaroto proti »našemu ljudstvu«. S tem si je režim podaljšal življenje. Kajti kot vemo, je dober sovražnik vse, kar potrebuje tiran.

Približno 420 let pred Kristusovim rojstvom je Evripid zapisal:

»V državi v resnici obstajajo trije razredi. Najprej so tu bogati, nekoristni državljani, ki so ves čas zaposleni s plemenitenjem svojega bogastva. Potem revni, ki nimajo niti najnujnejšega. Ti so nevarni, nagnjeni so k zavistnosti, verjamejo besedam izprijenih demagogov, z okrutnimi domislicami obsedajo tiste, ki jih imajo v lasti. Med tremi razredi je navsezadnje le srednji razred tisti, ki rešuje državo, tisti, ki ohranja institucije, vzpostavljene po volji države.«

Mar mi je za srednji razred, v katerega sem se rodil in v katerem bom umrl. Še manj mi je mar za državo in še najmanj od vsega mi je mar za demokracijo. Toda ... če vam je kaj do tako imenovane pravne države in delujoče tako imenovane parlamentarne demokracije – ne ene ne druge ni brez srednjega razreda, ta je – da ohrani, kar ima, pa tudi v upanju, da bo imel še več in se bo povzpel po družbeni lestvici – varuh takšne ureditve.

Putinu z ukrepi ne bodo škodovali. Kajti ukrepi delujejo tajkunom in totalitarnim voditeljem v prid, ne v škodo. Najhujše od vsega: pripomorejo h krepitvi gospodarske ureditve, zaradi katere bodo navadni državljani trpeli še desetletja, tudi še, ko bo vladar že davno strohnel globoko pod zemljo in se ne bo nihče več spomnil vislic, s katerih je visel.

Paradoks ukrepov je v tem: Zahod jih uvaja, da bi spodbudil »demokratizacijo«. V resnici pa vodjo v uničenje srednjega razreda in država je zaradi tega vse dlje od »demokratizacije in reform« – to je bilo zelo očitno v Miloševićevi Jugoslaviji. Milošević se je na oblasti obdržal še devet let po uvedbi ukrepov, tajkuni, ki so vzniknili v tistem obdobju, pa vztrajajo še danes in dejansko vladajo Črni gori in Srbiji.