Vrečka je vrečka

Stranke severnonemške verige drogerij Budnikowsky so bile do nedavnega vajene, da so pri manjših nakupih kupljeno pospravile v plastične vrečice. Te so brezplačno odtrgale ob tekočem traku pri blagajni.

Pred nekaj tedni pa so te vrečice iz nekaterih podružnic izginile. Na kavlju namesto njih visi kartonski napis, priznanje dolgoletne brezbrižnosti do okolja. Opominja na to, da vsako leto v morjih po vsem svetu konča okoli 7,5 milijona ton plastičnih odpadkov. Velik del tega so plastične vrečke.

Podjetje se za to, je priznala tiskovna predstavnica, ni odločilo samo od sebe. Odločilna spodbuda je bila napoved sprejetja zakona Evropske unije o omejevanju poplave plastičnih odpadkov. Ministrski svet naj bi ga potrdil 17. decembra letos, veljati pa naj bi začel prihodnje leto. Države se lahko zavežejo, da bodo porabo vrečk za enkratno uporabo do leta 2025 zmanjšale za okoli 80 odstotkov, ali pa jih bodo po letu 2018 morale zaračunavati. Toda za to res ne bi potrebovali celih let: na Irskem se je poraba vrečk za enkratno uporabo zaradi okoljske dajatve na vsako vrečico zmanjšala za devet desetin – in to v štirih mesecih.

Bruselj se je leta zanašal na samoomejevanje trgovcev, a je poraba vrečk nenehno naraščala. Ta čas vsak Evropejec v povprečju porabi 198 vrečk na leto. Osem milijard vrečk pristane v naravi in morju, da jih člani organizacije Greenpeace potem najdejo tudi v želodcih poginulih živali. Po ocenah evropske komisije naj bi kar 94 odstotkov ptic na Severnem morju v želodcu imelo plastiko.

Pri takšnih podatkih se zakon zdi kot ponesrečena šala, saj v njem mrgoli izjem: prepovedane bodo le tanke vrečke za enkratno uporabo, ki jih danes brezplačno ponujajo pri blagajnah nekaterih trgovin. Izjema bodo tanke vrečke za sadje in zelenjavo. Če bi jih popolnoma prepovedali, utemeljujejo zakonodajalci, bi morali uvesti še škodljivejšo embalažo iz umetne mase, na primer iz stiropora. Niti proizvajalci vrečk, debelejših od 0,05 milimetra, se nimajo česa bati.

Prepoved bo mogoče zaobiti tudi z vrečkami, ki so domnevno biološko razgradljive – to je ena od novejših iznajdb panoge, ki proizvaja izdelke iz plastike in se z grotesknimi trditvami, kot je ta, da si domnevno prizadeva za skupno dobro, resno trudi, da bi vrečke za enkratno uporabo stlačila pod eno od trajnostnih načel. Tako naj bi od ekoloških vrečk, izdelka na osnovi rastlinskega škroba in nafte, po treh mesecih kompostiranja ostala le desetinka prvotnega izdelka. Tako vsaj določa standard. Ki si ga je panoga bolj ali manj postavila sama.

Po ocenah evropske komisije naj bi kar 94 odstotkov ptic na Severnem morju v želodcu imelo plastiko. A nova ureditev na to ne bo vplivala.

Tako dolgo razkrajanje v praksi še vedno povzroča težave, pravi Thomas Fischer iz nemške okoljske organizacije DUH (Deutsche Umwelthilfe). Pred dvema letoma je v velikih kompostarnah povprašal, kaj naredijo z biološko razgradljivimi vrečkami. Večina jih je vrečke izločala iz smeti in jih sežigala.

Pravzaprav sortirajo vso plastiko, saj tehnološki postopek kompostiranja traja le devet tednov, v tem času pa se vrečke ne bi razgradile. »S tem standardom so pošteno prikrojili stvarnost.«

Tudi na nemškem ministrstvu za okolje dvomijo o čudežnosti biološko razgradljivih vrečk, katerih uporabo so v Italiji celo uzakonili. Zaradi rastlinskega deleža v izdelku se sicer zmanjšajo izpusti ogljikovega dioksida, vendar se povečajo površine, potrebne za proizvodnjo, dodatno pa so obremenjena tudi tla, na primer zaradi gnojenja koruze, ki jo uporabljajo za proizvodnjo takšnih vrečk.

Nemška trgovska veriga Rewe je poskus z razgradljivimi vrečkami končala, Aldijevo avstrijsko hčerinsko podjetje Hofer pa smelo vztraja pri njem. Na nakupovalnih vrečkah se tako bohoti napis: Sem zagovornik kompostiranja in bom vrečko vrnil v naravo. »Metanje peska v oči s sklicevanjem na okolje se zdaj izvaža v Avstrijo in vse skupaj je popolna traparija,« trdi aktivist Fischer.

Izjeme v novem zakonu bi se lahko razrasle v še hujše nesmisle: nova pravila za zdaj ne prepovedujejo niti vrečk, ki menda razpadejo na sončni svetlobi. Vrečke, ki zaradi nekaterih dodatkov razpadejo na majhne delce, lahko z uživanjem rib prehajajo v prehransko verigo. Prevladuje mnenje, da ti izdelki obremenjujejo okolje, a seveda tudi za te odpadke obstajajo raziskave, ki potrjujejo njihovo neoporečnost.

Za njimi večinoma stoji proizvajalec iz Velike Britanije, ki mu nekaj torijskih poslancev v Bruslju tlakuje pot.

Eden njihovih rojakov, znanstvenik Richard Thomson, strokovnjak za morje, je raziskal učinke plastičnih odpadkov. Eno prvih »razgradljivih« plastičnih vrečk je shranil v svoji pisarni na Univerzi v Plymouthu. To je storil pred približno desetimi leti in od vrečke je še do danes ostalo nekaj drobcev, ki ležijo v skodelici.

Ti drobci niso videti nedolžni. »To so ostanki kulture odmetavanja, ki še ni doumela, da ni ničesar mogoče dokončno zavreči,« pravi Thompson.