Igor Mekina

11. 1. 2015  |  Svet

Dvorezno naftno orožje

Padanje cen nafte ni samo rezultat gospodarske krize, pač pa ima tudi svoje politične razloge. Nevarna igra z nafto pa bi lahko destablizirala tudi mednarodne finančne trge.

Cena sodčka nafte tudi v novem letu nezadržno pada in je že izpod 50 dolarjev. Za evropsko gospodarstvo so to dobre novice, še posebej, če se bo izkazalo, da se bo takšen trend nadaljeval še nekaj let. Po poročanju Financial Timesa je Savdska Arabija prav evropskim podjetjem najbolj znižala ceno nafte. Na nizke cene nafte naj bi poleg večjega ameriškega črpanja nafte in splošne gospodarske krize v svetu vplivala tudi večja proizvodnja v iraškem Kirkuku, ki naj bi nadomestila tudi izpad pošiljk nafte iz z vojno razdejane Libije. Najbolj pa je na nizke cene nafte vplivala odločitev OPEC-a iz decembra lanskega leta, da kljub padanju cen ne zmanjša proizvodnje nafte držav članic organizacije. Vendar pa ima padec cen nafte tudi slabe posledice.

Kot piše Busines Insider je Irak v decembru načrpal 81 milijonov sodčkov nafte, največ od leta 1980, vendar zaradi vse nižjih cen ne bo uspel voditi uspešne vojne proti Islamski državi. Država državljanom prav tako ne bo uspela zagotoviti potrebščin za najnujnejše potrebe. Padajoča cena nafte prizadeva tudi kurdska področja Iraka. Na podoben način so prizadeti tudi ameriški proizvajalci zemeljskega plina in proizvajalci nafte in plina v veliki Britaniji oziroma na Škotskem.

Na kritike, da naj bi bila cena nafte "dogovorjena" med savdskimi in ameriškimi politiki, v Savdski Arabiji odgovarjajo z zanikanjem. Vse skupaj naj bi bilo samo rezultat tega, ker želi Savdska Arabija kljub padcu cen nafte ohraniti enak tržni delež, nafte pa zmeraj proda največ in po najvišjih cenah. Tako je namreč v pogovoru za Reuters savdski naftni minister Ali al-Naimi zavrnil razne "teorije zarote" v zvezi s padajočimi cenami nafte. »Pravega odgovora nikoli ne bomo izvedeli povsem zagotovo. Savdsko naftno politiko določa sam savdski minister po posvetovanju s kraljem in skupino višjih princev. Dostop do teh razprav je zelo omejen. Tisti, ki o tem kaj vedo, ne želijo govoriti, tisti, ki govorijo, pa ne vedo,« ocenjuje Reuters. Uradno naj bi padajoče cene nafte povzročile predvsem gospodarska kriza, večja ponudba nafte iz držav izven OPEC-a in vse večja ameriška produkcija nafte in plina s pomočjo hidravličnega drobljenja (frackinga).

Toda nafta je bila v rokah Savdske Arabije že velikokrat orožje. Marca leta 1986, ob podobno slabih razmerah na trgu, je kolumnist New York Timesa objavil članek z naslovom "Razumevanje Yamanijevega uma". »Moja strategija je, da črpamo in črpamo, vse dokler Iran ne bankrotira. Moja navodila s strani kraljeve družine ne bi mogla biti bolj jasna: zlomiti Iran, za vsako ceno. Ker je na kocki naše preživetje, smo pripravljeni trpeti škodo zaradi padanja cen, saj vemo, da s tem stradamo iranski vojaški stroj,« je tedaj dejal Safire Zaki Yamani, takratni savdski naftni minister. Pozneje je ta pogovor zanikal.

Kljub temu pa so danes, ko padanje cen nafte najbolj prizadeva prav Iran, Venezuelo in Rusijo – glavne nasprotnike ameriške politike, ki je največji zaveznik Savdske Arabije – te teorije znova dobile na veljavi in pomenu. Da ima padanje cen nafte politične motive je kot "zelo mogoče" omenil ruski predsednik Vladimir Putin, da Savdska Arabija izvaja to politiko prav zaradi škode, ki jo znova povzroča Iranu, pa so prav tako zelo trdno prepričani v Teheranu, kjer so najvišji voditelji v zvezi s tem že dali več izjav. Predvsem Ali Larijani, predsednik iranskega parlamenta, je dejal, da Iran »ne bo pozabil, katere države so sodelovale pri zniževanju cen nafte«. Sicer pa je OPEC na podoben način zaradi palestinskega vprašanja v sedemdesetih letih že uvedel naftni embargo zahodnim državam in Izraelu, ob koncu osemdesetih pa je politika padajočih cen nafte izčrpavala tudi Sovjetsko zvezo.

Dogovor, ki naj bi pospešil sedanje padanje cen nafte, naj bi septembra lani dosegel ameriški zunanji minister John Kerry, ki naj bi se o tem dogovoril s savdskim kraljem Abdulahom. To naj bi tudi pojasnilo, zakaj so cene pričele padati v trenutku, ko bi zaradi vojne v Iraku, Libiji in Siriji lahko pričakovali njihovo naraščanje. Američani naj bi prepričali Savdsko Arabijo, da preplavi trg s poceni nafto predvsem zato, da bi tako prizadejali udarec Rusiji zaradi njene politike podpore Asada v Siriji in Irana ter odpora, ki ga je Rusija pokazala ob poskusu uvrstitve Ukrajine v "zahodni" tabor.

Po ocenah Rashida Abanmya, predsednika Centra za arabske naftne politike in strateška pričakovanja, je bil padec cen namerno sprožen prav s strani Savdske Arabije, največjega proizvajalca nafte v OPEC-u. Po njegovi oceni pravi razlog za padanje cen ni slabo povpraševanje, pač pa pritisk na Iran zaradi doseganja dogovora o jedrskem programu z ZDA ter kaznovanje Rusije zaradi njene podpore Bašarja Asada. To pa je seveda tudi v interesu ZDA, kjer so komentatorji v zadnjem času pričeli hvaliti predsednika Obamo in njegovo politiko do Rusije, saj naj bi se pokazalo, da je bila Rusija zaradi svoje pripojitve Krima in odnosa do Ukrajine vendarle že "kaznovana" z visoko gospodarsko ceno zaradi sankcij – in padanja cen nafte.

Padanje cen nafte, ki je za številna gospodarstva zelo dobrodošlo pa bo imelo slabe posledice tudi v finančnem sektorju zahodnih držav, saj številni proizvajalci plina in nafte v ZDA odplačujejo velike kredite in ob ceni okoli 50 dolarjev za sodček ne morejo preživeti na trgu. Njihova proizvodna cena je okoli 70 dolarjev za sodček ali celo več. Ko je Mednarodna energetska agencija (IEA) objavila svojo prognozo o tem, da bodo cene nafte padale tudi v letu 2015, je to takoj povzročilo padanje Dow Jonesa za 315 točk. Samo s tem je iz računov podjetij po svetu izginilo več kot trilijon dolarjev.

Ta politika zato res škodi gospodarstvom Rusije, saj več kot polovico ruskega proračuna prinesejo prihodki od prodaje nafte in plina. Toda po drugi strani ta politika uničuje tudi cele veje ameriške in svetovne industrije in bi v globaliziranem svetu lahko poskrbela za nov finančni balon, katerega eksplozija bi lahko še bistveno bolj kot kriza iz leta 2008 zrušila mednarodne trge in njihove prezadolžene države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.