Skušnjava levice

Se bo levica ujela v staro zanko oblasti? Kako jo udejanjiti in kako se ji hkrati upreti? To je najlažja in najtežja naloga. To je največja skušnjava levice.

Jeseni sem imel čast, da me je Antonio Negri povabil na letno srečanje Euronomade v italijanskem mestecu Passignano, kjer sta bila gosta tudi Michael Hardt in David Harvey. Bil sem presenečen, ko je avtonomistični filozof Negri prvič javno predstavil dve splošnejši podmeni.

Po prvi bi od leta 2011 morali nedvoumno grajati in premagati horizontalnost – pa ne le v heglovskem smislu. Po drugi naj bi bile razmere zrele za vnovičen poskus z najbolj političnim dejanjem: prevzemom oblasti.

Morda je presenetljivo, da je radikalna predloga predstavil avtor Imperija in Multitude, ki je bil skupaj z Michaelom Hardtom med najpomembnejšimi zagovorniki horizontalnosti, torej da je oblast treba razumeti v okviru multitud, kot neposredno demokracijo brez zastopanja (v parlamentu, ustanovah itd.). Ni pa presenečenje, da je bil v skupini Euronomade tudi Pablo Iglesias, vodja Podemosa.

Kakšne so trenutne politične razmere v Evropi? Vse očitneje je, da se je po letu 2011 z vsemi »okupacijami« in »pomladmi«, ki so prerasle v jesen, po začetnem navdušenju iz vedno novih levičarskih zmag rodilo vsaj nekaj – kar bi lahko poimenovali nova politična volja.

Zanjo je značilno zavedanje, da »pomladi« (izbruh progresivne energije, protestov itd.) in »okupacije« (daljša obdobja neposredne demokracije s skupščinami, delovnimi skupinami itd.) še vedno niso dovolj za spremembo neoliberalnega statusa quo. Namesto Heglovih lepih duš in Kierkegaardovih estetskih posameznikov je treba včasih tvegati in si umazati roke. Za pravo politiko – in to je tudi nauk o pravi ljubezni – je treba tvegati.

Seveda se nove (španski Podemos, slovenska Združena levica, hrvaška Delavska fronta) in starejše radikalne leve politične stranke (Siriza) dobro zavedajo vseh skušnjav in pasti, povezanih s prevzemom oblasti. Spomnite se samo Joschke Fischerja kot poosebljenja preobrazbe iz vodje 1968 v nemškega zunanjega ministra in Manuela Barrosa, ki je bil eden od vodij podtalne maoistične skupine, nato pa postal predsednik evropske komisije. A to še vedno ni razlog, da bi opustili cilj, nasprotno, prav to zavedanje skrbi za vztrajanje v smeri, ki bi se lahko končala tudi s popolnim polomom.

Namesto Heglovih lepih duš in Kierkegaardovih estetskih posameznikov je treba včasih tvegati in si umazati roke.

To težavo je že pred 30 leti opisal Stuart Hall: »Po eni strani ne branimo le socialne plati države, temveč menimo, da bi se morala okrepiti. A vseeno se nam po drugi strani zdi, da je v delovanju socialne države še vedno nekaj globoko protisocialističnega. (…) Kakšno je naše mnenje o tem? Smo za zmanjšanje vloge države, tudi sociale? Smo za ali proti temu, da celotno družbo upravlja država? Ni prvič, da je thatcherizem levico ujel nepripravljeno – skakajočo z enega stališča na drugega.«

Prav to bi bil najboljši opis skušnjave Sirize in Podemosa, če hočeta prej ali slej prevzeti oblast v Grčiji oziroma Španiji. Dobro vemo, da socialna demokracija in socialna država ne pomenita socializma, ki je bil produkt zgodovinskega kompromisa med delom in kapitalom (da bi se znebili prikazni komunizma), temveč so socialne razmere v skoraj vseh evropskih državah (zlasti na njenem obrobju) tako obupne, da bi bil radikalen ukrep že ohranjanje ali reformiranje socialne države (brezplačnega zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti, dostojnih pokojnin itd.). Dobro vemo, da v tem ni nič radikalnega per se, vendar velja isto kot za nedavno podmeno Thomasa Pikettyja: da, vemo, da visoka obdavčitev bogastva ne pomeni komunizma (sploh če ne velja za ves svet), vendar se v razmerah radikalne neenakosti že takšen ukrep (na državni ravni) zdi in je radikalen.

O tem, ali bo ta tako imenovana nova politična sekvenca (s Podemosom ali Sirizo na oblasti) resnično radikalna, bo odločal pristop do omenjenih Negrijevih podmen.

Po drugi strani bi nove radikalne leve stranke zlahka lahko končale kot v najhujši mori iz leta 1968, če ne bodo ostale v tesni navezi z gibanji na trgih in v ustroju lastne stranke uporabile mehanizmov horizontalnosti: v tem primeru bi doživeli nemške Zelene ali celo Barrosa kot predsednika evropske komisije. V nasprotju z Negrijevo prvo podmeno je nujna ravno heglovska dialektika med horizontalnostjo (neposredna demokracija) in vertikalnostjo (politična stranka): upoštevati moramo vse nove izkušnje z »neposredno demokracijo«, da bi se izognili napakam preteklosti.

Po drugi strani bi bilo nadvse pomembno vprašanje Države, če bi nove radikalne leve stranke res prišle na oblast. Ob tem se spomnimo Leninovega slavnega besedila iz leta 1918 o otročarijah levičarstva in malomeščanski miselnosti:

»Socializma si ni mogoče predstavljati brez kapitalističnega inženiringa velikega obsega na temelju najnovejših dognanj sodobne znanosti. Ni si ga mogoče predstavljati brez planske ureditve države, s katero na desetine milijonov ljudi strogo spoštuje enotne standarde pri proizvodnji in distribuciji. Marksisti smo vedno govorili o tem in ni vredno zapravljati niti sekunde časa v pogovoru z ljudmi, ki niti tega ne doumejo.«

No, gotovo se danes ne moremo kar vrniti k sovjetskemu modelu monopolne moči države niti k socialno demokratičnemu kompromisu (socialne države). Poleg stališča do gibanj na trgih bo o tem, ali bodo nove leve vlade v Evropi iskreno levo usmerjene ali pa se bodo hitro ujele v isto zanko »dolgega pohoda skozi institucije«, odločalo ravno vprašanje oblasti. Kako jo udejanjiti in kako se ji hkrati upreti? To je najlažja in najtežja naloga. To je največja skušnjava levice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.