Klemen Košak

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Politika

Pred nasiljem

Tistih, ki so poznali peti razred osnovne šole v Desklah, pretep ni presenetil

 »Ta fant se je nahajal, kjer ne bi se smel nahajati. Ker se na lep način ni umaknil iz razreda, sta ta dva fanta hotela pomagati. Ker ni želel iti, so se prerivali, sta ga poskušala zvleči ven, in so padali udarci na vse strani«. - Izjava ravnatelja vzroku za modrice

»Ta fant se je nahajal, kjer ne bi se smel nahajati. Ker se na lep način ni umaknil iz razreda, sta ta dva fanta hotela pomagati. Ker ni želel iti, so se prerivali, sta ga poskušala zvleči ven, in so padali udarci na vse strani«. - Izjava ravnatelja vzroku za modrice

Martin Plesničar o vzgoji razmišlja več kot povprečen učitelj in se čuti zavezanega, da svoje znanje posreduje naprej. »Vsak dan pri svojem delu srečujem starše, ki otroka hvalijo ali grajajo, nagrajujejo ali kaznujejo, omejujejo ali mu popuščajo ... pravega učinka pa ni,« je napisal leta 2011 v svoji poljudni knjigi Kompas za starše. V njej je želel pokazati smer pravilne vzgoje.

Dve leti pozneje je na osnovni šoli v Desklah postal razrednik četrtega razreda in pri tej skupini otrok tudi njemu ni uspelo doseči pravega učinka. Ko jih je predlansko jesen spoznaval, je bil nad njihovim vedenjem presenečen. Novembra lani, ko je bil to že peti razred in Plesničar ni bil več njihov učitelj, sta dva učenca tega razreda pretepla svojega sošolca, ki je nekaj mesecev prej prišel iz Bosne in Hercegovine. Plesničar dogodek obžaluje, presenečen pa ni.

S tem razredom in posamezniki v njem so se učitelji intenzivno ukvarjali že prva tri leta, so v skupni izjavi po pretepu napisali strokovni delavci šole. Našteli so socialne igre v razredu, sociograme, mediacije, pogovore s socialno delavko in roditeljske sestanke. »V četrtem razredu so se težave stopnjevale,« so zapisali.

Plesničar se je že zelo kmalu po tem, ko jih je prevzel, odločil, da bo »nadgradil preteklo delo«. Odpovedal se je opominom, saj pravi, da »z njimi zgolj zadostiš zakonu, nimajo pa neposrednega vzgojnega vpliva na otroke«. S starši se je dogovoril, da lahko uporabi tudi vzgojne ukrepe, ki niso v vzgojnem načrtu.

Leto dni pred pretepom je učitelj tega razreda poslal ministru pismo, v katerem je vprašal, ali lahko otroke kaznuje na nezakonit način. Ministrstvo se ni odzvalo.

»Zelo očitno je bilo, da nič ne pomaga, dokler se zavedajo svojih pravic,« pravi. Vprašal se je, ali bi pomagalo, če bi tiste, ki kršijo pravice drugih, kaznoval tako, da se jim odreče pravica, ki so jo kršili. »Seveda, to bi učinkovalo,« si je odgovoril.

Sredi decembra 2013, po dobrih treh mesecih z razredom, je varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer obvestil, da je zelo omejen glede vzgojnih ukrepov, ki jih lahko uporablja, ko učenci kršijo človekove pravice. Postavil ji je deset vprašanj, a v resnici je na deset načinov vprašal, ali lahko vzgojni ukrep otrokom, kadar bi jim to koristilo, krši njihove pravice.

Enako pismo je nekaj dni pozneje poslal tudi ustavnemu pravniku dr. Andreju Teršku in takratnemu ministru za izobraževanje dr. Jerneju Pikalu. Pikalo pravi, da pismo do njega ni prišlo in da minister ni pristojen za sprejemanje pošte, elektronske ali navadne. Kdo se je ukvarjal s tem pismom, nam z ministrstva niso odgovorili.

Odgovorili niso niti Plesničarju, a on je vse, kar je potreboval, izvedel že iz odziva varuhinje in Terška. »Nikoli in nikdar ne smejo biti otrokom kršene njihove pravice,« povzema.

»Ni mi ostalo nič drugega kot slediti zakonu. Začel sem dajati opomine,« razlaga. S tem ni bil zadovoljen. »Pravna stroka se je postavila nad pedagoško. Ne smemo delovati tako, kot pedagoško mislimo, da je pravilno, temveč moramo delovati tako, kot je pravno pravilno, čeprav ni pedagoško, saj izključuje otrokove koristi.«

Eden od razlogov, da se je zdaj Plesničar odločil za nastop v javnosti, je želja, da spomni na pismo, ki ga je poslal za božič leta 2013, in s tem ministrstvu onemogoči sprenevedanje, da šola ni opozarjala na težave. Vendar je njegovo glavno sporočilo še vedno enako kot v pismu: zakonodaja učiteljem onemogoča primerno vzgojo učencev, kakršne je učil v lanskem šolskem letu.

S tem je tudi na neki način ustregel pozivu predsednika združenja ravnateljev Milana Rejca, ki je januarja ugotavljal, da »je ogromno govora o odgovornosti ravnatelja, ne slišimo pa nič o storilcih nasilnega dejanja«.

Vojko Simčič, ki je po izobrazbi učitelj telovadbe, je že šestnajst let ravnatelj zavoda, katerega del sta vrtec in osnovna šola Deskle. Rejc ga pozna kot mirnega in dobrega ravnatelja. Lani je bil na njegov predlog Simčič imenovan v komisijo za zasebno šolstvo pri strokovnem svetu za izobraževanje. »Zavedati se moramo, da je šola odraz in zrcalo družbe. Ne moremo pričakovati, da bo v šolah sterilno vzdušje brez kakršnihkoli konfliktov,« je opozoril Rejc.

V izjavi za javnost je pozval šolsko inšpekcijo, naj ponovno preuči svoj predlog za Simčičevo razrešitev, ki je sledil obisku inšpektorjev na šoli in ugotovitvi o številnih nepravilnostih. Ob tem je poudaril, da je zakonodaja nepregledna, zapletena in da vso odgovornost nalaga ravnatelju. »Skoraj nemogoče je izvrševati vse naloge brez napak,« je Rejc pojasnil stisko.

»Ta fant«

Odločitev, ali bo ravnatelja razrešil, bo sprejel svet zavoda. Njegova predsednica Mirjam Košuta in drugi člani sveta ne dajejo izjav. Po naših informacijah se nagibajo k temu, da bi ravnatelj ostal. To bi bila morda tudi prava odločitev, če bi poznali zgolj stališča Plesničarja in Rejca, saj iz njih izhaja, da morajo krivdo nositi tudi družba, oba pretepača ter zakonodaja, ki naj bi učiteljem in ravnatelju onemogočala, da bi delali dovolj dobro. V resnici pa še vedno ne vemo, kako so v Desklah obravnavali problematične učence.

V Plesničarjevem pismu varuhinji in ministru ni skoraj nobene informacije in odgovor na njegova vprašanja je lahko samo eden. Učitelj ga je moral poznati, še preden ga je dobil. V pismu je zgolj en podatek: konec leta 2013 se je učitelj razrednega pouka na osnovni šoli v Desklah spraševal, ali lahko učence kaznuje z nezakonitimi ukrepi. Vprašanje je morda retorično, a bi moralo biti slišano kot klic na pomoč.

Eno leto po tem, ko so to sporočilo dobili na ministrstvu, je bila šola res deležna pozornosti. Dežurni pediater je zaradi modric na petošolcu poklical policijo, mama pa je v solzah spregovorila za Primorske novice. Povedala, da so njenega sina sošolci od začetka zmerjali »Prekleti Bosanc«, »Nimaš za kruh«, »Tu ne smeš sedeti«.

Nekaj tednov za tem je ravnatelj ponudil drugačno zgodbo. Po njegovem bi se lahko ta otrok »marsikdaj enostavno umaknil ali določeno zadevo vzel kot normalno«, je dejal za Val 202. Dogodka, zaradi katerega je šola začela zanimati medije, ne vidi kot nasilje in tako tudi žrtve ni bilo. »Ta fant se je nahajal, kjer ne bi se smel nahajati. Ker se na lep način ni umaknil iz razreda, sta ta dva fanta hotela pomagati,« je pojasnil in dodal, da »ker ni želel iti, so se prerivali, sta ga poskušala zvleči ven, in so padali udarci na vse strani«.

Kaj je mislil s tem, da se je »fant nahajal, kjer se ne bi smel nahajati«, Simčič ni pojasnil in tudi na našo prošnjo za pogovor se ni odzval. Mama pravi, da je bil med glavnim odmorom v učilnici, kjer se je igral s kockami. Potem ga je en učenec držal, drugi pa tepel.

Inšpektorja sta ugotovila, da šola učencu, ki ni znal slovensko, ni zagotovila dodatnih ur slovenščine, da zanj niso pripravili individualnega vzgojno-izobraževalnega načrta, kakršen se zahteva za učence tujce, in da ni ugotovila, ali potrebuje prilagojene načine za ocenjevanje znanja.

Po tepežu in zdravljenju se je otrok nerad vračal v šolo in ni videl druge možnosti, kot da začne obiskovati drugo šolo. V šoli si zdaj brez njega prizadevajo, da bi popravili odnose v razredu, je pojasnil Simčič. Storilcema so »ponudili zunanjo pomoč, eden to prejema, za drugega so starši rekli, da bodo zmogli sami«.

Plesničar se do Simčičevih ravnanj na tem mestu ne želi opredeljevati, a dejstvo je, da je pismo ministru in varuhinji poslal, ne da bi svojo težavo predstavil ravnatelju. Potem ko je svojim učencem začel dajati opomine, si je eden od učencev nabral tri in Plesničar je zanj pripravil predlog za prešolanje. Zakaj se ta predlog ni uresničil, ni znano. Prav tako ne vemo, zakaj je Plesničar lani odstopil kot predsednik sveta zavoda, a ostal kot član.

Vse skupaj je še bolj zapleteno, če vemo, da je ta svet lani sprejel spremembe vzgojnega načrta. Na šoli so si dopustili možnost, da učenca začasno ali stalno izključijo iz podaljšanega bivanja, jutranjega varstva ali varstva vozačev, da mu za en teden ali dlje prepovejo kosilo ali da mu odvzamejo pridobljene statuse. Da nobene od teh pravic na šoli ne smejo kršiti, sta zdaj povedala tudi inšpektorja.

Prihod novega učenca je samo stopnjeval to, kar se je dogajalo že prej. Najbrž je bil osamljen, nihče mu ni stopil v bran, ’vedenjsko težavni učenci’ pa so se počutili še močnejše.

»Nujno je treba vzpostaviti sistemsko rešitev, ki bo učiteljem omogočala socializacijo učencev in spoštovanje zakonodaje,« pravi Plesničar.

Strokovnjaki za vzgojo se ne strinjajo, da zakonodaja onemogoča učinkovite ukrepe. »Nikakor ne drži, da učitelj nima pristojnosti ukrepati, ko drugi učenci kršijo pravice nekega drugega učenca,« trdi dr. Janez Vogrinc z ljubljanske pedagoške fakultete. »Nasprotno, učitelj mora ukrepati takoj, ko zazna nasilje nad sošolcem.«

To, da učitelj v takem primeru učenca ne sme poslati iz razreda, ne pomeni, da je pravo zmagalo nad stroko. Pošiljanje iz razreda tudi s pedagoškega vidika ni upravičeno, meni Vogrinc. »Otrok, ki smo ga poslali iz razreda, se bo ob vrnitvi obnašal enako kot prej,« trdi. Učitelj mora ukrepati na način, ki vključuje pogovor in sankcije za kršenje pravil, ki pa morajo biti jasno določena in jih morajo poznati vsi – učenci, učitelji, starši in ravnatelj. »Dvomim, da se je to na tej šoli dogajalo,« je ocenil Vogrinc.

Noben zakon ni nespremenljiv in možno je, da tudi šolarjem odvzamemo kakšne pravice. Vprašanje je, ali je dogajanje v osnovni šoli v Desklah dobra podlaga za razpravo o tem. Preprosto ne vemo, ali so tam dovolj izkoristili zakonske možnosti in si pridobili pravico, da jih kritizirajo kot nezadostne.

Kar se konkretnega primera tiče, ne moremo mimo dejstev, da so se težave pri učencih v Desklah stopnjevale od vrtca do petega razreda, da je bil v vseh teh letih ravnatelj vrtca in šole Vojko Simčič in da ta ne kaže nobene želje po veliki spremembi delovanja.

»Prihod novega učenca je samo stopnjeval to, kar se je dogajalo že prej. Najbrž je bil osamljen, nihče mu ni stopil v bran, ’vedenjsko težavni učenci’ pa so se počutili še močnejše,« ocenjuje Vogrinc. »Osnovno vprašanje tukaj je, kaj so na šoli počeli vsa leta prej.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.