Mlade mame, pri štiridesetih

Marsičesa ne bomo nikoli dosegle, ker smo del časa posvetile temu, da smo mame. In čeprav smo sodobne ženske dobile bistveno več priložnosti za izbiro in/in, mi je vse bolj jasno, da se bomo še marsikdaj prisiljene odločati ali/ali.

Mlada mama, pri štiridesetih

Mlada mama, pri štiridesetih
© Peter Uhan

Četrti rojstni dan. Umaknili smo pohištvo. Postavili blazine na kritična mesta. Obesili doma narejene zastavice iz recikliranih materialov. Napihnili balone. Napolnili baterije v fotoaparatu in poskušali počesati slavljenca. Bil je še v pižami, ko so prispeli prvi gostje. Dve uri pozneje je bil kaos popoln. Opazovala sem ga, kako slalomira med trganjem papirja z daril, poziranjem pred objektivom, preskakovanjem dojenčkov na tleh, pritegovanjem pozornosti s tem, da je delal stoje na rokah, prerivanjem z bratcem, puljenjem za igrače in občudovanjem nekoliko večjih otrok. Naenkrat me je prešinilo, da so okrog mene dude, stekleničke, kašice, ropotulje, vlakci, legokocke duplo, popoldanski počitki, lupinice, vozički, plenice, previjanje – in mladi starši, vsi okrog 40. Mlade mame s karierami, specialističnimi izpiti, magisteriji, znanstvenimi članki, nadarjene, z medijskimi odzivi, posojili, nekatere celo z rednimi službami, dobro organiziranimi urniki, vzgojnimi koncepti, načrti za prihodnost, s partnerji ali brez. In sem se zalotila, kako razmišljam, da bi tako praznovanje lahko imeli tudi pred desetimi ali celo 15 leti. Če bi imeli otroke pri 25 namesto pri 36 letih, bi bila to žurka za najstnike. Kako smo torej prišli do tega, da imamo majhne otroke pri 40 letih? Vsakokrat, ko sem začela razmišljati, ali je že čas za otroka, sem se spomnila zgodbe o igralki, ki je dolgo niso povabili k nobenemu filmu, ker je vsakokrat, ko se je kdo spomnil nanjo, kdo drug rekel: noseča je. In tako ni snemala filmov, dokler niso opazili, da njen otrok že je pico. Za slovensko filmsko industrijo je bila noseča kakšna štiri leta.

Ženske smo dojele, da smo v prednosti, dokler smo na izobraževalni poti. In imamo vse boljše rezultate.

Od nekdaj sem si želela delati v gledališču. Kratek čas sem mislila, da bom scenografinja, ampak nisem prenesla misli na to, kako čakam, da me kak režiser izbere za svoj projekt. Sama sem hotela postavljati pravila igre. Imeti iniciativo. In biti odgovorna za vse. Vedela sem, da je režija t. i. moški poklic. Ko sem začela študirati na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, se je število deklet, vpisanih na gledališko režijo, iz leta v leto povečevalo. Vedno več žensk se je prijavljalo na sprejemne izpite. Bile so bolje pripravljene, manj v oblakih, bolj motivirane. Bolje so opravile naloge in so bile sprejete. V našem letniku smo bili štirje, dve dekleti in dva fanta. Predavali pa so skoraj sami moški, imeli smo osem profesorjev režije in celo dve asistentki. Vsem dekletom je bilo jasno, da v gledališču režirajo večinoma fantje. Pa vseeno se nam je zdelo, da je to samo začetna težava, da se je treba enkrat dokazati, narediti preboj, pokazati, da smo enakovredne, biti bolj delavne, se ne pritoževati, več vložiti, več ponuditi, biti vidne, biti boljše. Ko bomo enkrat začele delati, bo vse rešeno. Saj so stvari v gledališču vendar jasne, to je idealno meritokratsko okolje: narediš predstavo in takoj dobiš oceno, občinstvu in kritiki je všeč ali pa ne. Novo delo dobiš na podlagi tega, ali znaš delati ali ne. Nihče ne bo dajal prednosti nekomu, ki ima prazne dvorane. Ostaneš v igri, če delaš lucidne, zanimive, zabavne, pretresljive, drugačne predstave, če imaš svoj slog. Če delajo v gledališčih predstave samo fantje, pomeni, da so fantje boljši in da se je treba pač bolj potruditi. Šele sčasoma se človek, moški ali ženska, nauči, da niso vse priložnosti enake. Ne delajo se vsi projekti z enako količino denarja, z enako ambicioznim dramskim predložkom, ne dobijo vsi možnosti, da bi za projekt izbrali idealno igralsko zasedbo, da bi imeli izkušeno ekipo avtorjev, dovolj terminov za vaje, razpoložljivost odra in tehnike. In tako se ženske izgubimo nekje na poti do gledaliških repertoarjev. Ko sem zapisala ta stavek o ženskah, repertoarjih in izgubljanju, se mi je zazdelo, da je to vendarle treba preveriti. Odprla sem repertoarne knjižice za sezono 2014–15 vseh 12 slovenskih institucionalnih repertoarnih gledališč, izmed katerih jih deset dela večinoma za odrasle in dve večinoma za otroke, in preštela, koliko režiserk bo imelo premiere v tej sezoni. Da bi bil izračun lažji, nisem štela opere in baleta. Od 89 napovedanih t. i. dramskih premier (nekatere so koprodukcije) nas bo 17 različnih režiserk zrežiralo 20 predstav. Od tega jih bo sedem za otroke in mlade. Za pravo sliko bi bilo treba pravzaprav preveriti ambicioznost teh »ženskih« predstav in finančni vložek vanje. Veliko pove že razmerje v repertoarju SNG Drame Ljubljana, ki je 1 : 10 za moške. Ali Lutkovnega gledališča Ljubljana – 5 : 5. Zanimivo je tudi, da je v teh 12 gledališčih repertoarje oblikovalo osem žensk, direktoric ali umetniških vodij. In te ženske na položajih umetniških vodij so se nekako odločile, da bo publika v naših gledališčih spremljala večinoma moški pogled na svet. Hkrati so v zadnjih 11 generacijah na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo sprejeli 13 študentk in deset študentov gledališke režije. Za teh 13 študentk imamo v repertoarju institucionalnih gledališč v sezoni 2014–15 rezervirane tri režije. Tem dekletom so na ljubljanski akademiji režijo predavali štirje redno zaposleni profesorji, moški, in dva honorarno zaposlena. Kako naj ženske predavajo režijo, če ne režirajo? So si pa ženske v tem trenutku večinsko izborile prostor vodenja gledališč. Skrbele bodo za gledališke hiše, administracijo, finance, ljudi, odnose z državo in krajevnimi skupnostmi, medijsko podobo, število gledalcev, rekonstrukcije, popravila, branile bodo obstoj vse bolj krhkih kulturnih institucij v času krize in z omejenimi sredstvi ustvarjale repertoarje, medtem ko bodo fantje delali umetnost. Gledališče je še zmeraj močno strukturiran in hierarhiziran moški svet. V tekstih, ki se pišejo, je še zmeraj daleč več moških kot ženskih vlog, pa še številne od teh so pisane za mlajše ženske. Vse pogostejše, a še zmeraj redke so predstave, ki resnično govorijo o ženskah ali imajo žensko za osrednjo protagonistko. Ne objekt, o katerem se govori, ne trojansko Heleno, ampak žensko, ki nosi dramo, ki poganja svet. To seveda vpliva na odločitve pri zaposlovanju igralk in igralcev. Na akademijo sprejmejo približno enako deklet kot fantov. Pozneje pa je tako, da če imamo eno delovno mesto za mladega igralca/-ko, se bomo verjetneje odločili za mladega fanta in ne za dekle. Teh je več za manj vlog in jih lahko najemaš po projektu ali honorarno za krajše obdobje. Zagotoviti si je treba fante, ki bodo nosili repertoar in najprej igrali moške srednjih let, kasneje pa zrele in starejše, a še zmeraj očarljive moške. Zapiranje delovnih mest v javnem sektorju in s tem omejevanje in krčenje ansamblov v gledališčih ni ravno ženskam v prid. Zaposlovanje mladih igralk se žal ne izplača. Pred časom me je klicala novinarka, češ da pripravlja prispevek za RTV Slovenija na temo režiserk. Želela je vedeti, ali v našem poklicu obstajajo razlike med moškimi in ženskami. Ali se ženske počutimo ogrožene? Kako usklajujemo delo in družino? Ali ta vpliva na pridobivanje dela glede na to, da je režija večinoma honoraren poklic? Imela je težave s pridobivanjem izjav režiserk. Z grozo sem poslušala njeno povabilo in takoj vedela, da tudi od mene ne bo dobila izjave. Popolnoma jasno mi je bilo, zakaj ima težave, ko želi pritegniti režiserke, da bi o tem govorile v televizijskem prispevku. Ker sta samo dve možnosti; prva je, da si ta trenutek uspešna in nikakor ne boš priznala, da se počutiš ogrožena od moških ali da si do tega položaja prišla po težji poti kot fantje. Niti v sanjah. Težko prigarani položaj je treba ohraniti in ga trdno držati. Ne boš se spopadla s celotnim moškim svetom. Tega ne delaš, če nameravaš ostati v igri. Naj se aktivistke borijo za enako plačilo in neukinjanje ženskih kvot. Naj se profesorice s področja študij spola udeležujejo TV-razprav in okroglih miz, kjer jih bodo napadali, medtem ko bodo skušale čim mirneje in čim bolj nekonfliktno govoriti o statistikah, najnovejših raziskavah in predsodkih. V resničnem svetu velja, da so ženske dobile svoje pravice in kaj bi torej zdaj še rade, naj začnejo delati. Druga možnost je, da ti ta trenutek ne gre dobro; tedaj boš svojo nemoč priznala javnosti, ta pa bo mogoče rekla: ne zna delati in se izgovarja na to, da je ženska. Poslušala sem kar nekaj okroglih miz in pogovorov z uspešnimi urednicami, umetnicami in direktoricami. Ko povejo svojo zgodbo, je ta vedno slišati kot en sam niz uspehov – česarkoli so se lotile, jim je uspelo in vsi so jih podpirali. Delale so dobro, njihovo delo je bilo prepoznano in za to so nagrajene. Kar je seveda res, ampak ni pa to vsa resnica.

Pri 36 letih sem skrivala, da sem noseča, in se dogovarjala za projekte, kot da bom lahko ves čas delala.

Ženske smo dojele, da smo v prednosti, dokler smo na izobraževalni poti. In imamo vse boljše rezultate. Že pri približno desetih letih začnemo prehitevati fante v bralni pismenosti. V matematiki in naravoslovju se lovimo, ampak nekaj časa pač potrebujemo, da prebolimo vse roza dojenčke, kuhanje, princeske in obleke, v katere so nas usmerjali, medtem ko so fantom za rojstne dneve nosili komplete z pripomočki za izdelavo vulkanov in vrtečih se fosforescentnih osončij. V Sloveniji imamo po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije na letni ravni več žensk kot moških, ki končujejo srednjo šolo, pa tudi več žensk, ki diplomirajo in magistrirajo. Leta 2012 smo se izenačile celo pri doktoratih. Moški še vedno ohranjajo prednost pri doktoratih v skupnem seštevku zaradi izrazite razlike pri višji starosti. Med ženskami, starimi od 25 do 41 let, pa so tiste s takšno izobrazbo že številnejše od moških pri teh letih. To skromno prednost hitro izgubiš, če se za kakih dve do štiri leti umakneš v materinstvo. Vseeno nas po izobraževanju začne vse bolj zaznamovati spol. Evropski trg dela je zgrajen po meri moškega, belega moškega iz srednjega sloja. Ženske smo dobile pravice in nekatere možnosti v tej že uveljavljeni družbeni ureditvi. Zasedle smo nekatere dele tradicionalno moškega prostora, nekatera polja, ki se jim niso več zdela privlačna ali dovolj dobro plačana, so nam celo sami prepustili. Vstopile smo v polje profesionalnega plačanega dela in moškim prepustile segmente neplačanega domačega dela. Klasična spolna delitev sveta se je začela nepovratno spreminjati. Ne samo za ženske, tudi za moške. Samo sebe sem dolgo imenovala gledališki režiser. Celo na moji diplomi piše Ivana Djilas, gledališki in radijski režiser. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se navadila na žensko obliko svojega poklica, gledališka režiserka. Težko grejo z jezika nekatere ženske izpeljanke poklicev: pisec/piska, doktor/doktorica, filozof/filozofinja, akademik/akademikinja, pilot/pilotka, kvantni fizik/fizičarka (?), mislec/mislica (?), kuharski šef/kuharska šefinja (?) (ali kako?). Celo jezik je nezadržno začel slediti spremembam. Zdaj se bo treba dogovoriti, kako bomo skupaj naprej. Mogoče je, da bodo moški kar naprej zahtevali vrnitev na izgubljene položaje. In da se bodo uspešne ženske prilagajale in delale, govorile, gestikulirale, se oblačile, razmišljale kot moški. Druga pa je, da bo ob novi ženski nastala tudi neka nova podoba moškega. Noben sodoben moški ne sanja več, da bo prav tak kot njegov oče. Ampak ustvariti novo podobo moškega bo enako dolgotrajen proces, kot je ta, skozi katerega se ženske prebijamo že celo stoletje.

Zdelo se mi je, da mora biti to, ali in koliko bom delala, moja odločitev, ne predsodek nekoga, ki predvideva, da ženska z majhnim otrokom ne zmore ali, še huje, zanjo ni zaželeno, da dela.

Nikoli nisem bila ravno materinski tip. Ko sem bila mlajša, nisem varovala tujih otrok, niti se nisem raznežila, ko je imel kdo v naročju dojenčka. Nisem se obračala za nosečnicami in nisem jim zavidala. Nisem se znala igrati z majhnimi otroki in se jim niti nisem poskušala prikupiti. Ampak tudi misel, da bi se vse življenje ukvarjala samo s sabo in svojo umetnostjo, mi ni bila blizu. Tako pogumna nisem, da bi igrala le na eno karto in se v življenju posvetila samo delu. Jasno mi je, da so izjemni rezultati na kateremkoli področju dosegljivi le z resnim žrtvovanjem in odrekanjem veliko stvarem. Ogromno sistematičnega dela. Fokus na čim ožje področje. Malo spanja. Malo zasebnega življenja. Jasno postavljene prioritete. Čim večja identifikacija z delom. Danes se uspešnost življenja enači s poslovnim uspehom. Vprašanje »Kdo si?« je danes pravzaprav vprašanje »Kaj delaš?«, kdo si v poklicnem smislu. Nagrade ne dobi tisti, ki skrbi za otroka ali dva, ampak tisti, ki doseže kaj izjemnega na delovnem področju. Prijateljica, ki se je z majhnim otrokom odselila na postdoktorski študij v Ameriko, je pripovedovala, da so ji vse mame na igrišču očitale, da dela kariero, vse kolegice v laboratoriju pa, da ima otroka. V univerzitetnem kampusu, na najvišji akademski ravni, v svetovnem znanstvenem središču je selekcija kruta in tekmovalnost še ostrejša. Za dobre rezultate je treba res veliko žrtvovati. Ženske, ki poskušajo imeti vse, ogrožajo tiste, ki so se odrekle eni od stvari. In jaz sem si želela biti uspešna, biti dobra v nečem, biti spoštovana. Nihče te ne spoštuje, če delaš čudovite torte za rojstne dneve svojih otrok. Katera mama pa ne dela čudovitih tort? Evo, jaz jih ne. Ne maram kuhanja. Ne znam kuhati in nočem se naučiti. Od nekdaj sem imela občutek, da bom, če začnem kuhati, »žena«. Če se pogovarjam o otrocih, bom »žena«. Če se oblečem v pisano obleko, bom »žena«. Če se razjezim, zajočem ali povišam glas, bom »histerična ženska«. Ena od prej omenjenih asistentk na študiju režije je bila na naše velikansko presenečenje nenadoma noseča, in ko smo jo (vsaj tako smo mislili) dobronamerno vprašali, ali bo fantek ali punčka in kdaj bo rodila, je z najglobljim moškim glasom rekla: »To se vas ne tiče, ali lahko nadaljujemo pogovor o vauefektu?« Takrat nisem vedela, da smo jo pravzaprav vprašali: »Ali boš zmogla?«, »Kako boš sploh končala projekt, ki ga režiraš?«, »Kako boš hodila s kričečim dojenčkom na vaje?«, »Kdo bo varoval otroka, ko bo imel vročino, ti pa boš tri mesece na vajah v drugi državi?«, »Ali boš še znala režirati, če narediš premor?«, »Kako se boš po več letih neprespanosti osredotočala na umetnost?«, »Kdo ti bo sploh še kdaj dal delo?«, »S čim se boš ukvarjala potem?« Nisem vedela, da smo ji pravzaprav rekli: »Ena manj.« Nazadnje sem pri 36 letih skrivala, da sem noseča, in se dogovarjala za projekte, kot da bom lahko ves čas delala. Zdelo se mi je, da mora biti to, ali in koliko bom delala, moja odločitev, moja zmožnost ali nezmožnost, ne predsodek nekoga, ki predvideva, da ženska z majhnim otrokom ne zmore ali, še huje, zanjo ni zaželeno, da dela. Ampak nečesa takrat nisem dobro predvidevala. Če v življenju stvari delaš pošteno, če se zanje na vso moč potrudiš, potem se vsega lotevaš enako. Ko imaš enkrat otroka, tudi materinstvo jemlješ enako resno. In ne prepuščaš otroka drugim, da ga vzgajajo. In partner postane tudi partner v starševstvu, čeprav se včasih ne moreta dogovoriti, kdo ima pravico do dela kateri dan. Seveda je pomoč dobrodošla, če je le kje kakšna babica ali dedek, varuška, vrtec, prijatelj, ki skupaj s svojimi otroki na igrišče odpelje še tvoje, karkoli, kar pomaga, da preživiš dan. Čisto zares si ne želiš zamuditi nobenega obdobja v razvoju tega malega človeka. Ali dveh. Ali treh. Za tri je mogoče okrog 40 leta res prepozno, nismo pravočasno začeli. In tako nas gledam na tej rojstnodnevni zabavi. Mlade mame okrog 40 leta. Za nami je nekaj težkih odločitev, konkretno število umetnih oploditev, operacij, posvojitev, nekaj prezgodnjih rojstev, precej kompromisov, deziluzij in frustracij. Marsičesa ne bomo nikoli dosegle, ker smo del časa posvetile temu, da smo mame. In čeprav smo sodobne ženske dobile bistveno več priložnosti za izbiro in/in, mi je vse bolj jasno, da se bomo še marsikdaj prisiljene odločati ali/ali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.