Komentar / Čudeži v ekonomiji

Grčija je na pogajanjih z evropskimi »partnerji« doživljala neprijetno presenečenje za neprijetnim presenečenjem, tako da je bila kapitulacija videti neizogibna. Sedaj se seveda vse razprave v glavnem vrtijo okrog vprašanja, kakšen je morebitni manevrski prostor znotraj veljavnega dogovora, ki je bil dosežen dobesedno v zadnji minuti in po katerem je grška vlada na videz ponovno pristala pri vsiljenem varčevalnem programu, ki ga je sprva hotela razveljaviti. Da bo Nemčija neusmiljen pogajalski partner, je bilo razvidno že od vsega začetka, vendar je marsikdo potihoma upal, da jo bo na neki točki morda le mogoče premakniti. To upanje se je izkazalo za naivno, pogajanja pa so spet vsakemu zalučala v obraz neprijetno dejstvo, da je Grčija in prek nje vsa Evropa danes talka nemškega ekonomskega ekstremizma in ekonomsko-religioznega verovanja tamkajšnjih finančno-političnih krogov. Nemčija se je prelevila v odkritega ekonomskega okupatorja in tisto, kar vsiljuje evropskemu prostoru, ni samo najtrša linija neoliberalne ekonomske doktrine, ampak predvsem popolnoma iracionalna podlaga teh strategij. Potem je tu še odkriti rasizem, ki se širi po Evropi. Spomnimo se najuspešnejšega nemškega ideološkega izvoznega artikla: fantazme o lenih Grkih in drugih evropskih »južnjakih«, ki domnevno živijo prek svojih zmožnosti. Neoliberalci vseh dežel so privzeli to izprijeno fantazmo in jo v naslednjem logičnem koraku aplicirali na svoje lastne državljane in politične nasprotnike. Je treba omeniti, da je to obsceno moraliziranje o »življenju prek svojih zmožnosti« rdeča nit, ki jo opazimo pri vseh slovenskih vladah od leta 2008?