Spoštuj očeta in mamo

O novem kulturnem boju

© Borut Krajnc

Slovenska veja Rimskokatoliške cerkve se je odločila in napovedala nov kulturni boj. Za referendum proti noveli o zakonski zvezi je organizirala že dve kulturnobojni akciji: najprej je neposredno od nagovora pri maši udeležence obreda potisnila v podpisovanje pobude za referendum; verniki so podpisovali, ne da bi prej sploh dobili čas za premislek – ravnanje, ki je dovolj groba manipulacija. V drugem dejanju so bili verniki pozvani k bratski medsebojni pomoči pri vandranju na upravne enote. Z množico tako zbranih podpisov želijo očitno narediti spektakel. Sprašujemo se, zakaj so se škofje spustili v akcijo, katere začetniki so bili desni aktivisti revolucionarji tipa Aleš Primc in jastrebi tipa Tadej Strehovec, in kaj si pravzaprav obetajo.

Pri razmisleku o tem ne moremo mimo nekaterih dejstev. Najbolj neprijetno dejstvo je, da je precejšen del slovenske RKC s tajkunskim služenjem Mamonu izkopal milijardno finančno luknjo, ki bremeni vse državljane Slovenije; enako neprijetno je, da so pri tem veliko vernikov oropali njihovih osebnih prihrankov. Na te nečednosti se je odzval Vatikan in odstavil kar tri nadškofe. Našlo pa se je kar nekaj znanih imen tukajšnje RKC, ki so bolj ali manj odkrito kritizirala papeža Frančiška. Zdaj, ko so škofovski sedeži spet zapolnjeni, se je nekomu zdelo koristno preusmeriti pozornost na temo, pri kateri bo mogoče spektakularno pokazati nekaj, kar naj bi veljalo za »moč Cerkve«. In hujskanje k homofobnim čustvom je za to kot nalašč. Bo preslepilo tudi vernike, ki so zahtevali očiščenje Avgijevega hleva in uveljavitev Frančiškovega zavzemanja, naj Cerkev služi Bogu in ne Mamonu? Bo agresivni napad na zakonodajno telo torej pomagal pri ohranjanju statusa quo in odvračanju od očiščenja in pomlajenja?

Očiščenje in pomlajenje, ki je zavelo v Vatikanu s prihodom reformnega papeža Frančiška, pomeni, da ne bodo več najglasnejši tisti, ki verujejo v institucijo, temveč tisti, ki verujejo v Boga. Iz besed mnogih, ki se pri nas oglašajo (tudi teologov), je jasno razvidno, da verujejo v cerkveno oblast, ni pa videti, da bi jih vodila vera v Boga. In prav taki so najglasnejši v hujskajočem podžiganju negativnih čustev. Dialog med ljudmi različnih prepričanj je mogoč samo med ljudmi iskrene vere (najsi v Boga najsi v načela), med verniki institucij pa lahko poteka le kupčkanje in daj-dam. Če nam kaj manjka, je potreben dialog, ne pa razpenjenost kulturnega boja.

Hujskanje k homofobnim čustvom je prišlo Cerkvi kot nalašč. Bo preslepilo vernike, ki so zahtevali očiščenje Avgijevega hleva in uveljavitev Frančiškovega zavzemanja, naj Cerkev služi Bogu in ne Mamonu?

Sedanja novela ni edina razlika med pojmovanjem zakonske zveze pri državi in pri RKC. Država obravnava zakonsko zvezo kot sporazum med posameznikoma, s katerim ta dva stopata v razmerje medsebojne in vzajemne skrbi; s to zvezo postaneta najbližja svojca z odgovornostjo drug za drugega. Če imata skupne otroke (lastne ali posvojene), skupaj odgovorno skrbita zanje, otroci pa v odraslosti prevzemajo del skrbi za starše, kolikor je ta potrebna. Z razvezo zakona med zakoncema preneha status svojcev. Verske skupnosti niso enotne v obravnavanju zakonske skupnosti; posebno radikalna je RKC, za katero je »sveti zakon« eden od sedmih zakramentov (Evangeličanska cerkev pozna denimo samo dva zakramenta, krst in Gospodovo večerjo); zato pozna le »ločitev od mize in postelje«, torej konec skupnega gospodinjstva in spolnega življenja, cerkveno sodišče pa lahko prizna tudi kak razlog za razveljavitev zakona. RKC ločence sankcionira, jih često ne pripušča k obhajilu ipd. Država se skrbno varuje, da bi kakorkoli posegala v zadevne predpise verskih skupnosti, razen s tem, da ne legalizira mnogoženstva (vendar pa je vprašljivo, ali naj bi onemogočala skupno gospodinjstvo moškega in več žensk, od katerih ima samo ena legalni status soproge).

S kakšno pravico torej terja RKC, naj država na svoj način ne legalizira zakonske skupnosti dveh oseb (dveh moških ali dveh žensk)? Tisti trenutek, ko sta odrasli osebi sprejeli obvezo, da bosta kot svojca skrbeli druga za drugo, se pravi tudi negovali druga drugo v bolezni in nemoči, je izpolnjen osnovni pogoj, da jima država to omogoči. Osebi istega spola bosta stopili v takšno odgovorno partnerstvo, če ju poleg seksa druži tudi tista vrsta ljubezni, ki se ji po grško reče agape: spoštljiva in požrtvovalna ljubezen. Možje, ki so negovali svoje žene, in žene, ki so negovale svoje može, bodo razumeli, o čem govorim. Zakaj naj bi država imela pomisleke do oseb istega spola, ki si nalagata takšno obvezo svojca?

In zdaj pridemo do vprašanja posvojitve otrok. Tu sta v ospredju otrok in njegov osebnostni razvoj ob odraslih vzgojnikih. Velika je pestrost družin, v katerih rastejo otroci, in družina, ki jo slikajo zagovorniki referenduma, z uravnovešenimi in ljubečimi biološkimi starši (često ob enako uravnovešenih starih starših), najbrž sploh ni več prevladujoč model, v času gospodarske krize, brezposelnosti, prekarnega dela in pritrgovanja je eden od staršev ali pa sta oba razrvana, vse več je samohranilk in samohranilcev, vse bolj prihajajo v ospredje socialni starši (strici, tete, stari starši, posvojitelji) in rejniki. Problematične družine potrebujejo socialno varstvo otrok. Socialno starševstvo mora biti oprto na presojo o primernosti odraslih za naloge starševstva; tako morajo denimo biti eliminirane možnosti za pedofilijo ter incestu podobna razmerja; te moralne aberacije pa niso nevarnost, ki bi jo priklicala izenačitev istospolnih parov, saj jih vsak dan srečujemo v črni kroniki »tradicionalnih« družin z »očetom in mamo« ter pri posameznikih in redkeje posameznicah. Vse te stvari se regulirajo v posebnih predpisih, ki morajo upoštevati vsa relevantna dejstva. Nekatera vprašanja pa se morajo urejati individualno. Tak je denimo primer sirot, ki bi jih želeli posvojiti stari starši. Tu je treba upoštevati, da ima vsak biološko dva para starih staršev in da imajo (pokojni) starši lahko sorojence, ki so do svojih staršev v prvem dednem redu, enakovredno vsakemu od pokojnih staršev. Odobritev skrbništva prinaša manj težav kot posvojitev, o mogoči posvojitvi mora odločati zakonsko pooblaščen organ in pri tem izključiti vse morebitne ovire.

Zdaj, ko so škofovski sedeži spet zapolnjeni, se je nekomu zdelo koristno preusmeriti pozornost na temo, pri kateri bo mogoče spektakularno pokazati nekaj, kar naj bi veljalo za »moč Cerkve«.

A tako kot je šepavo sklicevanje na »edinopravi« model zakonske zveze, je šepavo tudi sklicevanje na »naravni red«, brez upoštevanja biologije. Že Mojzesova Postava je v Levitiku (3 Mz 21,18–20) poznala moške z okvarami, tudi na spolovilu, dednimi ali prizadejanimi, in jih izključevala od kultnih dejanj. Splošno znane so danes kromosomske anomalije, denimo Downov sindrom (trisomija kromosoma 21). Kromosomske anomalije pa so enako pogoste na spolno značilnih kromosomih X in Y: bodisi imamo sliko X0 (Turnerjev sindrom, manjka bodisi X bodisi Y) bodisi trisomijo XXX (triplo-X), trisomijo XXY (Klinefelterjev sindrom), XYY, pa še kako tetrasomijo (XXXX). Iz dvospolne zasnove se v embrionalnem razvoju praviloma izoblikuje na podlagi para XX ženski spol, na podlagi para XY moški spol. A to pravilo ima veliko izjem, tako da v Sloveniji pri dokaj nizki nataliteti na leto enemu ali dvema novorojenčkoma ni mogoče na prvi pogled določiti spola. Lahko gre za motnjo v ravnotežju moških in ženskih hormonov v telesu matere, lahko tudi za kaj drugega. Del otroške usode je torej mogoča interseksualnost, ki je kirurško popravljiva ali pa tudi ne. V razvoju otroka in mladostnika (mladostnice) pride čas opredelitve do spola partnerja (vsaj trije odstotki pripadnikov vsakega od spolov so nagnjeni izključno k lastnemu spolu, vsaj trije odstotki pa k obema spoloma; to je minimalna cenitev, prevladujejo višje). Vse to so podatki o biologiji človeka, ki jih skuša fundamentalizem prevpiti.

Če pogledamo razmere v Nemčiji, kjer tudi verske skupnosti ne mižijo pred znanstvenimi podatki, bomo ugotovili, da so bili ali so tam na zelo vidnih političnih funkcijah ljudje, ki živijo v istospolnih zvezah, denimo socialdemokratski župan Berlina (Wowereit, njegov soprog je Kubicki), liberalni zunanji minister v prejšnjem mandatu (Westerwelle, njegov soprog je Mronz), nekdanji krščanskodemokratski župan Hamburga (von Beust), deklarirani lezbijki pa sta hči nekdanjega predsednika Scheela (FDP), dolgo v zvezi s komičarko Hello von Sinnen, in pa hči nekdanjega predsednika SPD Münteferinga, ki je katoličan. V Nemčiji od novembra 2013 celo velja predpis, da ni treba deklarirati spola. Vsaka od teh stvari potrebuje čas, da se je navadimo. Referendumski fundamentalisti pa nas pozivajo: Zaprite okna in vrata, pa bo čas obstal. Jim boste sledili? In kaj bo z Avgijevim hlevom?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.