Igor Mekina

30. 3. 2015  |  Politika

Kitajska gradi verigo "kopenskih letalonosilk"

Kitajska se v primerjavi s svojimi glavnimi rivali, predvsem ZDA, sooča s pomanjkanjem letalonosilk. Vendar pa bi se to kmalu lahko spremenilo. Ne samo zaradi hitre gradnje novih letalonosilk, pač pa tudi zaradi izgradnje novih "kopenskih letalonosilk" - v Južnem kitajskem morju. Kitajska je namreč najprej pričela z izgradnjo najprej prvega, nato pa še cele vrste umetnih otokov na koralnih grebenih v južnem kitajskem morju. Veliki vlačilci in bagri prinašajo gradbeni material na področje otoka, pod katerim se sicer nahaja koralni greben.

Gradnja je že sprožila veliko vprašanj in zaskrbljenosti v državah, ki mejijo na Kitajsko in si lastijo druge, »naravne« otoke v bližini. Umetni otok bi namreč lahko postal tudi baza za vojaško postojanko. Vse to pa se dogaja v času, ko je Kitajska uspešno preizkusila prvo letalonosilko (tri so še v izgradnji) in bo za vojsko porabila 148 milijard dolarjev. Ob tem bi njena flota jedrskih podmornic lahko kmalu postala večja od ameriške.

ZDA to zadevo zaradi številnih drugih kriznih žarišč v svetu in potrebe, da Kitajska sodeluje v reševanju vprašanja iranskega jedrskega programa še zmeraj "pometa pod preprogo", vendar pa zaskrbljenost med kitajskimi sosedi in v Pentagonu zaradi kitajskih pomorskih gradbenih projektov vse bolj narašča.

Pri tem Kitajska svoje umetne otoke gradi v bližini spornih otokov Spratly, ki si jih lasti tudi več njenih sosed. Novi otoki ne bodo samo navigacijska težava za ladje, a ker po mednarodnem pravu vsakemu otoku pripada tudi obsežna ekonomska cona, omogočajo Kitajski ekskluzivno uporabo virov v morju in pod njem. To se seveda nanaša na iskanje nafte in plina, ribarjenje, proizvodnjo energije in celo za prelete teh novih območij, vse to v enem od transportno najbolj obremenjenih območjih sveta.

Nekateri vojaški analitiki nove otoke že vidijo kot "kopenske skupine letalonosilk", saj bi na njih lahko brez težav zgradili tudi letališča, radarje ter predvsem raketne sisteme. Znano je, da ima Kitajska veliko število raket dolgega dosega, med njimi tudi "ubijalce letalonosilk", z njihovo namestitvijo na otokih pa bi lahko praktično prekrila zelo veliko območje, v katerem bi bilo delovanje drugih mornaric, predvsem ameriške in Japonske, zelo oteženo. S tem bo Kitajska nadzorovala tudi najpomembnejše trgovske poti preko morja, kar je zanjo strateškega pomena.

Kitajskim načrtom pa poleg Japonske nasprotuje vrsta manjših držav, ki se pri tem vse bolj opirajo na ZDA. To so Filipini, Vietnam, Tajvan, Malezija in sultanat Brunej. Vse te države hkrati trdijo, da otoki Spratly delno ali v celoti pripadajo tudi njim. Nobena od teh držav prav tako ne priznava kitajskih izključnih ekonomskih območij. Vendar to še ne pomeni, da bo Kitajska zlahka odstopila od svojih namer. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Kitajska od Ukrajine in Grčije kupila vrsto velikih ruskih ladij na zračno blazino "Zubr", ki omogočajo hitro premikanje vojske in oklepnih vozil preko velikih daljav na morju ter pristanke na samih obalah manjših otokov. Kitajska je ob tem od Ukrajine kupila tudi licenco za samostojno proizvodnjo omenjenih plovil, ki bi lahko bila odločilna pri obrambi ali hitri zasedbi določenih otokov. In čeprav je kitajska obala oddaljena okoli 800 kilometrov od teh otočkov, Kitajska še vedno trdi, da ji ti otoki pripadajo tako na podlagi zgodovinskega naslova kot kulturnih vezi. V skladu z Konvencijo OZN o pravu morja vsakemu otoku, tudi najmanjšemu, pripada 12 navtičnih milj in še 200 milj široka izključna ekonomska cona.

ZDA se glede tega vprašanja, kot poroča stran Foxtrotalpha za sedaj nastopajo "zelo blago" in zadevo vsake toliko zgolj omenijo, ne da bi se s Kitajsko glede tega vprašanja soočali neposredno. Če se bo to zgodilo - morda šele ob prihodu nove administracije, potem bi bilo za ZDA najbolje, da ob tem vprašanju sodeluje z nezadovoljnimi kitajskimi sosedami. Skupaj bi lahko s Kitajsko dosegle sporazumno ureditev vprašanja. Seveda pa se, kot se sprašuje Tyler Rogoway, zastavlja vprašanje, "ali bo Kitajska pripravljena podpisati takšen sporazum potem, ko bo že veliko investirala v nadzor ozemlja in povečala svojo vojaško moč daleč preko skupnih sposobnosti držav, ki si lastijo ista območja."