Nezaželeni direktor

V četrtek je vodenje Triglavskega narodnega parka prevzel dr. Bogomil Breznik. Čeprav ga je ministrica za okolje in prostor Irena Majcen izbrala na podlagi razpisa, na katerega so se prijavili številni sposobni kandidati, ga je imenovala zgolj za vršilca dolžnosti. Zakaj mu ni podelila polnega mandata, ni pojasnila, napovedala je nov razpis.

Morda je pravo vprašanje, zakaj ga je sploh imenovala, saj ga je svet zavoda TNP januarja zavrnil; 13 članov je glasovalo proti njemu, le eden je bil za. Člane sveta je zmotila njegova vizija, ki obeta komercializacijo edinega slovenskega narodnega parka. Breznik pričakuje velike prihodke od komercialnega lova in turistične dejavnosti, pri čemer napoveduje graditev novih zmogljivosti, ter od prodaje koledarjev in drugih izdelkov. Danes v TNP komercialnega lova ni, novih zmogljivosti pa ni mogoče graditi. Poleg tega je Breznik tudi pri javnih sredstvih obljubil presežek prihodkov nad odhodkih, čeprav zakon zapoveduje izravnan proračun. O tem so ga spraševali člani sveta in »odgovori kandidata so bili takšni, da so pripeljali do glasovanja z jasnim izidom,« pravi predsednik dr. Darij Krajčič, sicer Breznikov mentor pri doktorski nalogi. Mnenje sveta ni bilo zavezujoče, a »vendarle daje neki signal ministrstvu, naj ponovno razmisli«, je dejal Krajčič po seji 7. januarja. Podpredsednik sveta Milan Eržen se zdaj sprašuje, kako bo park pri poudarjeni usmeritvi v pridobivanje denarja še izvajal svoje poslanstvo.

Breznik se v življenjepisu pohvali predvsem s tem, kako je od leta 2007 do aprila 2013 vodil Inštitut za celulozo in papir. »Zavod sem prevzel v minusu, pripeljali smo evropske projekte in zapustil sem ga v plusu,« pravi. Nato naj bi bil postal žrtev svoje uspešnosti. Po njegovih besedah naj bi bila gospodarska zbornica, ki je lastnica ICP, v uspešno saniranem inštitutu videla dobro odlagališče za ljudi, ki so izgubili službo, potem ko je država združila agencijo za spodbujanje podjetništva ter agencijo za tehnološki razvoj.

V resnici sta bili med njegovim vodenjem zavoda finančno pozitivni dve leti, leto 2011 za 77 tisoč evrov in leto 2012 za 3300 evrov. Leta 2013 je imel zavod 53 tisoč evrov izgube. Razrešen je bil zaradi »izgube zaupanja«, in kot zagotavlja predsednik sveta ICP Ladislav Kristančič, ni šlo za zaroto gospodarske zbornice. Ta ima v svetu le enega predstavnika, zaposleni imajo dva predstavnika, tri pa papirniška podjetja. Zaupanje v Breznika naj bi bili izgubili, ker ni dosegal dogovorjenih ciljev in ker ga je zaposlena tožila zaradi mobinga in nepravilnega izplačevanja plače. Razmišljali so, da bi ga razrešili krivdno, a tega zaradi »njegove bodoče karierne poti« niso storili, pravi Kristančič.

Kot poudarja Breznik, je višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo, da je bil sklep o njegovi razrešitvi nezakonit, ker zakon o zavodih ne omogoča razrešitve na podlagi nezaupnice. Vendar je sodišče hkrati odločilo, da je bila razrešitev utemeljena, ker je bila v skladu z zakonom o delovnih razmerjih ter s pogodbo. Sodišče je tožbo, s katero je Breznik zahteval več plač ter še okoli 125 tisoč evrov, zavrnilo in mu naložilo delno povrnitev sodnih stroškov.