Houellebecqova Podreditev

Houellebecq zagotovo ni naš zaveznik, a bi ga bilo vseeno treba brati

Michel Houellebecq lani v Kinu Šiška

Michel Houellebecq lani v Kinu Šiška
© Borut Krajnc

Če obstaja znamenje, ki si ga bomo oziroma bi si ga morali zapomniti kot še en simptom gnile ideologije »konca zgodovine«, je to dogodek v Parizu na začetku letošnjega leta, ko so se svetovni voditelji, med drugim David Cameron, Angela Merkel, Mahmud Abas in Benjamin Netanjahu, pojavili na čelu pohoda po pariških ulicah, na katerem se je zbralo tri milijone ljudi in protestiralo proti dejanjem islamističnih militantnežev, ki so pobili 20 sodelavcev satiričnega časnika Charlie Hebdo.

Njihovo sporočilo naj bi bilo: »Poglejte nas, čeprav smo voditelji različnih držav, ki včasih celo nasprotujejo druga drugi, v trenutku strašne tragedije znamo stopiti skupaj!« Oziroma povedano s Fukuyamovimi besedami: »Poglejte nas, mar nismo popoln simbol konca zgodovine? Resda so med nami razlike, vendar to ne pomeni, da se ne moremo povezati kot družina. Nasprotno, prav v obdobju krize dokazujemo, da je zahodna liberalna demokracija še vedno boljša od vseh drugih političnih ureditev!«

Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Čeprav v hiperrealnem postmodernem obdobju dogodek navadno pozabimo že, ko še poteka, je podoba svetovnih voditeljev iz Pariza resnično merilo našega časa. Spet – po 11. septembru in vseh drugih razpokah v Fukuyamovi razglasitvi zmage – kaže, kaj bi lahko poimenovali konec konca zgodovine.

Konec zgodovine se je januarja 2015 spet končal, ker skupna fotografija svetovnih voditeljev sploh ne pomeni zmage. Nasprotno, je najboljše znamenje šibkosti naše zahodne liberalne demokracije. Konec zgodovine – kot posledica Charlieja Hebdoja – ni naposled prišel, ko so se vsi naši voditelji objeli, da bi ponazorili večvrednost zahodnih liberalnih vrednot (s svobodo izražanja, satiro itd. vred). Ne, prišel je, kot je za zgodovino značilno, v ozadju te zmagoslavne podobe.

In to moramo razumeti dobesedno. Kar je bilo predstavljeno kot zgodovinska slika s 50 pomembnimi političnimi osebnostmi, ki so junaško »vodile« pohod, ni bilo nič drugega kot fotomontaža. Kmalu po tistem, ko naj bi bil vnovič dokazan konec zgodovine, se je pojavila fotografija, ki razkriva, da so politiki v resnici pozirali na strogo zastraženi cesti, zaprti za javnost. Tako je videti demokracija. Svetovni voditelji celo v času tragedij, ko so bili na udaru sami temelji liberalne demokracije (svoboda govora), niso korakali z ljudmi. Če niti ne omenjamo, da večina voditeljev, zbranih v Parizu, v domovini ne dovoljuje svobode govora.

A pri koncu zgodovine vedno obstaja špranja. Pogosto se pojavi nepričakovano kakor strela z jasnega. Ko se torej voditelji Rusije, Egipta, Turčije, Izraela, Jordanije in Združenih arabskih emiratov zberejo pod istim dežnikom in geslom Je suis Charlie, ni nič čudnega, če ta dežnik ne zdrži teže. Ko je francoski predsednik François Hollande objel Patricka Pellouxa, kolumnista pri časniku Charlie Hebdo, ki je bil tudi med prvimi na prizorišču napada, so kamere ujele goloba, ki je spustil kakec na predsednikov desni rokav.

To se zgodi, če predsedniki objemajo novinarje satiričnih časopisov: niti nebesa ne morejo dovoliti takšne razvratne herezije. V tem trenutku se je razkril naš zahodni cinizem. In to je točka, na kateri se spet konča konec zgodovine.

Zdaj že vsak šolar v neoliberalni puščavi ve, da večino evropskih držav obvladuje polarizacija med političnima blokoma, ki se od sredine osemdesetih let pomikata proti sredini oziroma skrajni sredini, kot je to v zadnji knjigi poimenoval Tariq Ali: razen kulturnih vprašanj (poroke homoseksualcev, vera itd.) ni več prave razlike med levo in desno sredino. Pri gospodarskih vprašanjih sta obe struji del iste skrajne sredine, za katero je značilno geslo, da druge možnosti ni.

Podoba »srečnih« in »združenih« svetovnih voditeljev v Parizu je najnazornejše utelešenje te skrajne sredine.

No, v morebitni prihodnosti evropskega in zahodnega sveta bomo morda naleteli na državo, ki se bo znašla v zgodovinsko novem položaju po razpadu skrajne sredine – med koncem konca zgodovine – prav zato, ker ne bo več razlik med večnim nadomeščanjem ene skrajno sredinske stranke z drugo.

To je glavna premisa v najnovejšem delu Michela Houellebecqa Soumission (Podreditev), ki je takoj po pokolu v uredništvu Charlieja Hebdoja sprožila burno razpravo. Navsezadnje ni naključje, da je prav Houellebecqova karikatura (Leta 2015 bom izgubil zobe, leta 2022 bom praznoval ramadan) zaznamovala zadnjo naslovnico časnika ravno v času napada. Že naslednji dan se je knjiga Soumission prebila na vrh lestvic najbolje prodajanih knjig v Franciji (in tudi v Nemčiji) kot nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba.

Knjiga Soumission se je takoj prebila na vrh lestvic najbolje prodajanih knjig v Franciji (in tudi v Nemčiji) kot nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba.

Kaj je torej Houellebecqovo izhodišče? Po večkratnih razočaranjih zaradi neskončnega pingponga skrajne sredine (ena in ista stranka vedno nadomesti eno in isto drugo stranko v nekakšnem vulgarnem »večnem vračanju enakega«) je Francija vse izraziteje razpeta med skrajno desničarsko Nacionalno fronto Marine Le Pen in nedavno ustanovljeno Muslimansko bratovščino, ki jo vodi Mohammed Ben Abbes, Francoz iz druge generacije priseljencev, ki ni niti islamski fundamentalist niti zahodni liberalec.

Ko bo na predsedniških volitvah leta 2022 muslimanski vodja drugi takoj za Marine Le Pen, se bo država ustalila s koalicijo med Ben Abbesom in republikanskim predstavnikom, da bi se izognila kaosu in pretresom, kot jih je Francija že doživela z zažiganjem avtomobilov in pouličnim nasiljem na vsakem vogalu – veliko bolj nasilnim in dolgotrajnim, kot so bila goreča predmestja leta 2005. Država se bo z izobraževanjem, mediji in kulturo zelo kmalu spremenila v bolj ali manj zmerno islamsko državo. Zdaj smo priča prodiranju ideologije v najintimnejše sfere francoskega življenjskega sloga, skupaj s poligamijo, ko govorimo o moških državljanih, in zakritimi obrazi, ko govorimo o ženskah, itd.

A to še vedno ne bo vse. Novi francoski voditelj Ben Abbes bo dal pobudo za razširitev Evropske unije proti jugu, da bodo vanjo vključeni Turčija, Maroko, Tunizija in druge države. Nacionalna fronta vse od ustanovitve leta 1993 nasprotuje EU, Muslimanska bratovščina pa bo veliko pametnejša: namesto da bi zapustila evrsko območje, bo njen cilj prevzeti oblast nad njim in ga izrabiti za novo islamsko unijo. V teh okvirih potem sploh ne bo presenečenje, če se bo Ben Abbes odločil za zavezništvo s papežem. Zakaj? Kot pravi eden Houellebecqovih ciničnih junakov: »Resnični sovražnik muslimanov, tisto, kar prezirajo in česar se najbolj bojijo, ni katolicizem, temveč posvetnost, ateistični materializem.«

Bistvo Houellebecqove knjige je, da podreditev Francije nikakor ni bila nasilna, temveč je šlo prej za prostovoljno podreditev – po dokončnem porazu skrajne sredine, ko je edina druga možnost ostala Nacionalna fronta. Ljudje so se namesto za Marine Le Pen raje odločili za Muslimansko bratovščino.

A Houellebecq, ki je dobro znan po idiotskih pripombah o islamu, na primer: »Islam je najbolj idiotska vera« (sic!), v tem primeru ni idiot: podreditev (oziroma kar bi nemški islamofob Thilo Sarrazin v svoji vulgarni heideggerjanščini poimenoval Abschaffung) izvira iz dekadence Zahoda.

In tukaj Houellebecq potegne vzporednico z zgodovinskim trenutkom pred prvo svetovno vojno: »Ta Evropa, ki je bila vrhunec človeške civilizacije, je napravila samomor, ki je trajal več desetletij. Takrat so po njej cvetela anarhistična in nihilistična gibanja, podpihovala so nasilje in opuščanje vseh moralnih zakonov. Nato, več let pozneje, se je samomor končal z norostjo prve svetovne vojne, norostjo, ki je ni mogoče upravičiti. Freud je imel prav, Thomas Mann celo še bolj: če sta v tem nespametnem klanju lahko sodelovali Francija in Nemčija, dve najnaprednejši in najbolj civilizirani državi na svetu, je bilo to zato, ker je bila Evropa že mrtva.«

Nič čudnega, da je junak Podreditve strasten bralec in strokovnjak za Joris-Karla Huysmansa, voditelja »dekadentnega gibanja« v literaturi. V Houellebecqovem (ne tako) izmišljenem scenariju za leto 2022 ne le v Franciji, temveč tudi v vsej Evropi odkrijemo novi fin de siecle: zelo dobro se zavedamo, da smo dosegli točko, kjer ideja o svobodi, enakosti in bratstvu za večino prebivalstva nima več nobenega smisla. Novo geslo današnjih dni postaja: egoizem, sovraštvo, svetohlinstvo. In čeprav bi lahko rekli celo, da je prav fin de siecle z uporom proti materializmu in liberalni demokraciji tlakoval pot fašizmu, bo po Houellebecqovem videnju prihodnosti evropska kriza (in kriza liberalne demokracije kot takšne) pripeljala do islamske Evrope.

Mar ni današnja Evropa podobna orjaški želvi iz romana Proti toku Joris-Karla Huysmansa, spremenjeni v živi dragulj s pozlačenim oklepom in vdelanimi dragimi kamni, da je v popolnem vidnem nasprotju z orientalsko preprogo, na kateri leži? Seveda uboga žival ne živi dolgo.

Pa smo spet pri lažni solidarnosti svetovnih voditeljev med pohodom v Parizu. Resnični pomen Charlieja Hebdoja moremo in smemo razumeti le ob dobesednem branju Houellebecqa: Podreditev kaže, da resnična grožnja ni muslimanska grožnja od zunaj, temveč naša lastna dekadenca – od znotraj. Središč naših mest ne bodo zasedli revni in nasilni priseljenci iz revnih predmestij in nato uničili jedra liberalne demokracije. Središča teh mest je že zasedla naša lastna dekadenca. Še več, v trenutku, ko dovolite, da se priseljenec utopi na obali Lampeduse, ali ne dovolite integracije predmestij, je to znak gnilobe prav tistih načel, na katerih naj bi temeljila zahodna liberalna demokracija (svoboda, enakost, bratstvo).

Konec konca zgodovine je prišel, a ne zato, ker bi bili premagani v »spopadu civilizacij« (to je muslimanov in zahodne liberalne demokracije itd.). Dogaja se, ker smo sami sebe že premagali – mi sami smo spopad civilizacij. Naš politični samomor je podreditev. Ko doživimo cinično dejanje uprizoritve pohoda solidarnosti, smo lahko prepričani, da smo prišli do točke, s katere ni vrnitve, na kateri tisti, ki bi navadno varovali zahodno liberalno demokracijo, naredijo vse, da bi se iztrebili na ramena vseh milijonov tistih, ki so iskreno korakali v bran njenih liberalnih vrednot.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.