Tamara Kajtazović  |  foto: Oto Žan

7. 5. 2015  |  Svet

»Ostali so s tistim, kar so imeli v žepih«

Slovenski fotograf o svoji izkušnji potresa v Nepalu

Opečnate zgradbe so se zdrobile in zaprašile ozračje, Durbar trg

Opečnate zgradbe so se zdrobile in zaprašile ozračje, Durbar trg
© Oto Žan

»'Glej gor!' je edina stvar, ki si jo zapovedujem med tresenjem. Vedno gledam, kje so odprti prostori, izhodi iz ulic in kje napokane stavbe, katerih ni malo. Po vsakem sunku, sploh ponoči, se telo ne pomiri,« je zapisal slovenski fotograf Oto Žan po eni izmed noči, preživeti na prostem v parku v Katmanduju. Načrte o trekingu v Nepalu mu je prekrižal potres z magnitudo 7,9.

Oto Žan je bil s prijateljico v hotelu, ko ga je iz sna prebudilo tresenje. »Beži, teci – to je bila moja prva in edina misel,« razlaga. Ko je dosegel kolikor toliko varno pribežališče zunaj stavbe, je šele prišlo zavedanje o razsežnosti pravkar doživete nočne more. »Takrat pride strah, nikamor ne moreš uiti, ujet si tam. Počutiš se nemočnega,« se spominja Oto.

Naslednjih nekaj noči sta bila s prijateljico prisiljena ostati v Katmanduju. Zaradi nevarnosti popotresnih sunkov so spali v parku. »Trato smo si delili z domačini, med njimi tudi hotelskim osebjem, ki je zapustilo svoje domove,« razlaga Oto. »Center Katmanduja je sestavljen iz ozkih ulic, visokih zgradb in vmesnih manjših trgov. Ob vsakem sunku se mesto spremeni v past za svoje prebivalce, saj relativno varnost omogočajo le trgi na stičiščih ulic, kamor je moč pobegniti pred padajočimi opekami,« opisuje mladi fotograf.

Prva noč po potresu, vse odprte površine so bile spremenjene v začasna bivališča

Prva noč po potresu, vse odprte površine so bile spremenjene v začasna bivališča
© Oto Žan

Celotne družine živijo skupaj v parkih

Celotne družine živijo skupaj v parkih
© Oto Žan

Edini hujši potres od sobotnega je Nepal prizadel leta 1934, ko je umrlo 8500 ljudi. Tokratni potres je terjal 7557 žrtev, a številka bi bila znatno večja, če se ne bi zgodil ravno v soboto. »To je v bistvu njihova nedelja, zato je bilo vse zaprto in ulice ter šole prazne. Zaradi tega je bilo žrtev dosti manj, kot bi jih bilo, če bi bil potres dva dni kasneje,« je prepričan mladi fotograf.

Let iz države je bilo v dneh po katastrofi nemogoče dobiti. A Oto in njegova prijateljica nista čakala križem rok na odhod v Slovenijo. Čas v prizadetem Nepalu sta izkoristila za dokumentiranje katastrofe in pomoč domačinom pri nakupu in razdeljevanju hrane.

Deljenje hrane v Bhaktapurju, to so dostikrat delale gostilne same

Deljenje hrane v Bhaktapurju, to so dostikrat delale gostilne same
© Oto Žan

V parku, njunem novem prenočišču, sta se spoprijateljila z družino, ki vodi hotel, v katerem sta spala pred potresom. »Za naju so skrbeli kot za člane svoje družine, nama kuhali ...« razlaga Oto. Tako sta spoznala sestro vodje hotela, nuno po imenu Nima Sangma. Ima majhno sirotišnico, v kateri s pomočnico skrbita za sedem otrok.

Ravno s pomočjo Nime sta Oto in njegova prijateljica razdelila nekaj pomoči prebivalcem. Solidarnost je bila ključna za preživetje v prvih nekaj dnevih. »Ljudje so si med seboj pomagali, tu ni boja za lastno preživetje, temveč boj za skupno. Hrana in odeje so se porazdelili med sosedi začasnih bivališč,« razlaga Oto.

verige ljudi prenašajo opeke preko trga, pomagajo mladi, stari, ženske, moški, tujci, domačini

Verige ljudi prenašajo opeke preko trga, pomagajo mladi, stari, ženske, moški, tujci, domačini
© Oto Žan

Nima in njen brat sta nakupila hrano in zdravila, najela majhen tovornjak ter vse skupaj odpeljala v dve uri oddaljeno vas. Medtem ko jo je Katmandu še dobro odnesel, je bila pomoč toliko bolj potrebna na podeželju, kjer so bile stavbe zaradi slabše gradnje skorajda popolnoma porušene.

»Če se ti podre hiša, si brez vsega. Morda je komu uspelo kaj odkopati, sicer pa nimajo nič. Ostali so s tistim, kar so imeli v žepih. Midva sva si lahko kupila vodo, pa hrano, kaj pa tisti, ki so ostali brez vsega? Zastonj ti ne bo dal nihče ničesar, razen tega, kar delijo po ulicah,« pripoveduje Oto.

Lastniki praznijo zasuto trgovino v centru Kathmanduja, 3 ure po potresu

Lastniki praznijo zasuto trgovino v centru Kathmanduja, 3 ure po potresu
© Oto Žan

Ujet čevelj, Durbar

Ujet čevelj, Durbar
© Oto Žan

Oto se je srečno vrnil v Slovenijo pred nekaj dnevi, a opustošenje v Nepalu mu ne da miru. Nenehno je v stiku z Nimo, ki še vedno skuša pomagati čim več ljudem, a nima denarja. Najbolj potrebujejo šotore, a ti so postali zelo dragi. »Prodajalci so recimo v Katmanduju navili cene, tako da pride šotor čez 100 evrov in je zelo težko,« razlaga Oto. Fotograf samoiniciativno zbira finančna sredstva, ki jih bo posredoval Nimi, saj je le tako prepričan, da bodo prišla v prave roke. Če bi želeli prispevati, pišite na oto.zan@gmail.com.

  • Množice zbrane pred trgom Durbar (zaščiten z Unescom)
  • Ljudje čistijo ruševine Hanuman Dhoka palače
  • Množica opazovalcev  kjer je še pred 4 urami stal tempelj, Durbar trg
  • Reševalna vozila odhajajo z mesta kjer je bila pred potresom transfuzijska klinika, Durbar trg
  • Velik del templjev je bil porušen, Durbar
  • Čakanje na ulici v centru Katmanduja
  • Ženska brska med ostanki svojega doma v zahodnem Katmanduju
  • Orodja in strojev, ki bi očistili ruševine ni, delo poteka ročno
  • Kitajski reševalci oskrbujejo rano na nogi enega od domačinov
  • Priprava pokojnika na sežig, ob straneh kupi oblačil predhodnikov
  • Sežig trupel po hindujskih običajih v templju Pashupatinath
  • Truplo potrebuje tri ure, da zgori, nakar pepel stresejo v reko
  • Prostovoljci na trgu Durbar, vodo zagotavlja država, razvaža po mestu
  • Unicefov šotor v parku Tundikhel, sicer vojaškem paradnem prizorišču, kjer imajo delavnice za otroke
  • Vojska nadzira razdeljevanje vode med prebivalstvo
  • Pomoč, predvsem ustekleničena voda namenjena ljudem ki bivajo v parku Tundikhel
  • Moški v Bhaktapurju, 20 km izven Katmanduja
  • Odhod iz uničenega mesta Bhaktapur, ljudje so pobrali vso lastnino in zapustili mesto
  • Čiščenje zgornjih nadstropij ene od zgradb v Bhaktapurju
  • Nekatere reševalne ekipe se vračajo domov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.