Komentar / Čas za dvig minimalne plače
Kaj pa, če nimamo težav z učinkovitostjo javnega sektorja, temveč z učinkovitostjo menedžerjev in korporativnega upravljanja v zasebnem sektorju?

Protest sindikatov za dvig minimalne plače na 600 evrov leta 2009
© Borut Krajnc
Sindikalne centrale smo v državni zbor pravkar vložile predlog sprememb Zakona o minimalni plači. Predlog spreminja definicijo minimalne plače, in sicer tako, da se iz nje izločijo dodatki za nedeljsko delo, nočno delo ter delo ob praznikih. Predstavniki gospodarstva so (na žalost) pričakovano skočili pokonci. Gospodarska zbornica Slovenije pravi, da »ne pristajajo na kakršnokoli redefinicijo minimalne plače«, saj da bi to pomenilo »ugašanje in selitev delovnih mest«. A kot sindikalist zagotovo ne pišem tega članka, da bi promoviral delodajalska stališča. Kot tudi ne stališč Financ, ki v januarju preračunavajo, koliko »stane« podjetja vsakoletno usklajevanje minimalne plače z dvigom cen življenjskih potrebščin. Za prejšnji januar, ko se je minimalna plača dvignila za 5,49 evra, so izračunali, da bo »podjetjem usklajevanje z inflacijo izpulilo dobre tri milijone evrov«. Letos pa se je minimalna plača zvišala za celih 1,58 evra. Torej se je minimalna plača v zadnjih dveh letih zvišala za resnično grozljivih 7,07 evra. S katerimi si lahko privoščimo pet kilogramskih črnih hlebcev v Mercatorju. Medtem pa znaša dodatek za uro nočnega dela v povprečju 1,58 evra, za uro nedeljskega dela pa 1,56 evra. Res, grozljive številke, ki bodo ugonobile slovensko gospodarstvo. Nekateri delodajalci že panično pakirajo kovčke in kupujejo enosmerno letalsko karto za nizkocenovne države. Kitajska, pardon, Bangladeš, prihajam. Slovenija, ta nehvaležna na pol socialistična država s požrešnim javnim aparatom, nenormalnimi davki in stroški, si mene, delodajalca, proizvajalca delovnih mest, pač ne zasluži, si mislijo. Ali se zavedate, da lahko v Bangladešu delavca za cel dan plačam 1,98 evra, kar je dvakrat ceneje tudi od Kitajske, si mislijo?