Čas za dvig minimalne plače

Sindikalne centrale smo v državni zbor pravkar vložile predlog sprememb Zakona o minimalni plači. Predlog spreminja definicijo minimalne plače, in sicer tako, da se iz nje izločijo dodatki za nedeljsko delo, nočno delo ter delo ob praznikih. Predstavniki gospodarstva so (na žalost) pričakovano skočili pokonci. Gospodarska zbornica Slovenije pravi, da »ne pristajajo na kakršnokoli redefinicijo minimalne plače«, saj da bi to pomenilo »ugašanje in selitev delovnih mest«. A kot sindikalist zagotovo ne pišem tega članka, da bi promoviral delodajalska stališča. Kot tudi ne stališč Financ, ki v januarju preračunavajo, koliko »stane« podjetja vsakoletno usklajevanje minimalne plače z dvigom cen življenjskih potrebščin. Za prejšnji januar, ko se je minimalna plača dvignila za 5,49 evra, so izračunali, da bo »podjetjem usklajevanje z inflacijo izpulilo dobre tri milijone evrov«. Letos pa se je minimalna plača zvišala za celih 1,58 evra. Torej se je minimalna plača v zadnjih dveh letih zvišala za resnično grozljivih 7,07 evra. S katerimi si lahko privoščimo pet kilogramskih črnih hlebcev v Mercatorju. Medtem pa znaša dodatek za uro nočnega dela v povprečju 1,58 evra, za uro nedeljskega dela pa 1,56 evra. Res, grozljive številke, ki bodo ugonobile slovensko gospodarstvo. Nekateri delodajalci že panično pakirajo kovčke in kupujejo enosmerno letalsko karto za nizkocenovne države. Kitajska, pardon, Bangladeš, prihajam. Slovenija, ta nehvaležna na pol socialistična država s požrešnim javnim aparatom, nenormalnimi davki in stroški, si mene, delodajalca, proizvajalca delovnih mest, pač ne zasluži, si mislijo. Ali se zavedate, da lahko v Bangladešu delavca za cel dan plačam 1,98 evra, kar je dvakrat ceneje tudi od Kitajske, si mislijo?

Obrnimo perspektivo. Leta 1996 je vlada privolila v znižanje prispevkov delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) s 15,5 % na 8,85 %, kar je povzročilo zmanjšanje prilivov v pokojninsko blagajno. V obdobju od leta 1995 do leta 2014 so tako delavci državi za socialne prispevke plačali 39,8 milijarde evrov, delodajalci pa 29,6 milijarde evrov. Daleč največji del 10,2-milijardne razlike je posledica prav prepolovitve prispevkov delodajalcev za PIZ. Medtem ko se torej podjetjem baje puli nekaj evrov zaradi višje minimalne plače, pa podjetja pulijo milijarde evrov iz pokojninske blagajne. In potem njihovi predstavniki še vedno znova zahtevajo nove in nove pokojninske reforme. Človek se ob tem naivno vpraša, kam je šlo teh deset milijard evrov, ki so bile posledica davčnega darila države delodajalcem pred skoraj dvajsetimi leti? Delež visokotehnološko intenzivnih proizvodov slovenskih podjetij v izvozu je namreč še vedno podpovprečen glede na Evropsko unijo. Smo se pa zelo dobro naučili ustvarjati ( in verižiti) podjetja. Konec leta 2014 jih je bilo v Sloveniji 198.521. Trideset tisoč več kot šest let pred tem. In s takšno koncentracijo »podjetništva« je prišel oziroma se kar utrdil tudi socialni dumping. Tega je izdatno sponzorirala tudi država s subvencijami za samozaposlovanje. Ali kakor se je slikovito izrazil oblikovalec Jurij Dobrila na posvetu o prekarnosti v vladi ta teden: »Pred nekaj leti je država prek subvencij za samozaposlovanje na oblikovalski trg spustila ogromno nekvalificiranih oseb in povzročila popolni socialni dumping«. Zdaj veste, kaj se je zgodilo s temi več kot desetimi milijardami evrov, ki jih je država vrgla v gospodarstvo. Na ravni države so se prekvalificirale v prosto gospodarsko pobudo, na ravni gospodarstva pa v socialni dumping. Pomembno je le to, da smo na neki, tako imenovani »Doing business« mednarodni gospodarski lestvici na zelo visokem 15. mestu med 189 državami po indikatorju »ustanoviti podjetje«, kajne? V gospodarskem okolju, kjer veljata pravili »če goljufa sosed, bom pa še jaz« oziroma »če je sosed poceni, bom jaz še bolj«, pa seveda ni pričakovati, da se bodo vsem delodajalcem kar naenkrat prižgale žarnice, ki bodo posvetile na napis »tako ne gre«. Raje vedno znova bevskajo o visokih stroških dela. Vmes pa eden drugemu zbijajo cene. In potem še bolj kričijo o (pre)visokih stroških dela. In tako dalje. Želiš najnovejšo mobilno aplikacijo? Ni problema. Registriraj se na portal Freelancer.com in dobil boš programerja, ki ti bo naredil super aplikacijo za drobiž. Nujno želiš prevod dokumenta? Ni težav, za ugodno ceno ti bo pomagal ad hoc prevajalec s pomočjo Googlovega prevajalnika. Želiš biti podjetnik? Ni težav, skoraj zastonj in v hipu ti ustanovimo »kaslc« podjetje. Želiš na hitro zaslužiti? Ni težav, vsem delavcem daj minimalno plačo, ostalo pa na roko. Ali mogoče še bolje, najemi s.p.-jevca in ga izmuči do konca, saj zanj ne veljajo tista omejujoča pravila delovnega časa in nasploh delovnega prava. Ali kakor je konec aprila za Finance izjavil Tadej Prašnikar iz ljubljanskega lokala Pr`Skelet: »Espeju lahko rečeš kadarkoli hvala, brez odpravnine.«

Domača podjetja so prihodke povečala za 55 odstotkov, dobiček pred davki za dobrih 20 odstotkov, davek pa jim je upadel za skoraj 93 odstotkov.

In potem je tu še zgodba o dobičkih. Čakajte, kakšnih dobičkih? Ali ste vedeli, da so podjetja v Sloveniji v letu 2011 ustvarila 2,6 milijarde evrov, dve leti kasneje pa 2,8 milijarde evrov čistega dobička? Pa veste, da se je znesek pobranega davka na dobiček znižal s 667 milijonov evrov v letu 2011 na 265 milijonov evrov dve leti kasneje? Ali pa najnovejši podatek, če uporabim podatke novinarke Dnevnika Barbare Hren; analizirana skupina 20 lani najbolj dobičkonosnih podjetij je že v celoti nadoknadila oziroma celo bistveno presegla prihodke, ki so jih ustvarila v letu 2008, torej zadnjem letu pred krizo. Enako velja tudi za dobiček pred davki. Ko pa pogledamo plačani davek od dohodka pravnih oseb, je zgodba obrnjena. Tuja podjetja so prihodke zvišala za 8,5 odstotka, dobiček pred davki za 55 odstotkov, davek pa jim je upadel za dobrih 57 odstotkov. Domača podjetja so prihodke povečala za 55 odstotkov, dobiček pred davki za dobrih 20 odstotkov, davek pa jim je upadel za skoraj 93 odstotkov. Če je dvajseterica od leta 2008 do leta 2012 v povprečju plačevala 107 milijonov evrov davka od dohodka pravnih oseb, ga je lani le še 19 milijonov evrov, kar je izjemen upad. Saj res, ne pozabimo, da se je stopnja davka na dohodek pravnih oseb med letoma 2011 in 2013 znižala z 20 na 17 odstotkov.

Spoštovani delodajalci, znižali smo vam stopnjo socialnih prispevkov, ukinili smo vam davek na izplačane plače, znižali smo vam stopnjo davka na dobiček, ponudili smo vam nove olajšave, na primer za investicije in raziskave ter razvoj, obdavčitev kapitala pa je tako in tako smešno nizka. Kaj torej porečete na to, da smo v vaše naročje v zadnjih dvajsetih letih stresli krepko prek deset milijard evrov javnih sredstev? Kakšni so vaši rezultati? 114 tisoč registrirano brezposelnih? Saj vem, da bo marsikdo izmed vas porekel, da je za to številko kriv »grozen« dvig minimalne plače v letu 2010, pa neučinkovit javni sektor, pa rigidna administracija in še bi se kaj našlo. Kaj pa, če nimamo težav z učinkovitostjo javnega sektorja, temveč z učinkovitostjo menedžerjev in korporativnega upravljanja v zasebnem sektorju, na kar je ob vseh davčnih darilih pred časom opozoril ekonomist Aleksander Kešeljević?

V teh dneh sem se pogovarjal z negovalcem, ki dela v enem izmed slovenskih domov za starejše. Zadnje praznične dni je delal. Pa mislite, da se mu je to poznalo pri njegovi (minimalni) plači? Prav nič. A dokler bodo predstavniki delodajalcev ob vsakršnem pozivu po popravku krivične definicije minimalne plače uporabljali obrabljene grožnje po selitvah v tujino in uničevanju delovnih mest, bo to nič drugega kot krovni dokaz njihovega sprenevedanja. Če namreč po eni strani sicer popolnoma upravičeno dvigujejo glas proti socialnemu dumpingu oziroma nelojalni konkurenci, pa po drugi strani vse preveč delodajalcev vidi prav v istem socialnem dumpingu model poslovnega preživetja.

Podjetja so v Sloveniji v letu 2011 ustvarila 2,6, dve leti kasneje pa 2,8 milijarde evrov. A se je znesek pobranega davka v tem času znižal s 667 v letu 2011 na 265 milijonov evrov.

Bistvo je enostavno. Preveč delodajalcev v Sloveniji že kar nekaj časa strahopetno cepeta na razvojnem razpotju. Ali kakor ponazori Franček Drenovec: po tridesetih letih tehnološke stagnacije temelji slovenska produktivna »baza« še vedno na slabo plačanem nizko kvalificiranem delu in nanj pripetem podjetniškem razredu. Torej, ali bo še vedno vse preveč delodajalcev strahopetno točilo krokodilje solze ob omembi socialnega dumpinga, vmes pa poželjivo škililo proti nizkocenovnim državam? Ali pa si bodo namesto tekme navzdol končno upali iti tekmo navzgor? Ali bodo končno zamenjali »ceneje« z »bolje«? Odgovor na ta vprašanja bo zagotovo dalo tudi ravnanje delodajalcev ob predlogu spremembe definicije minimalne plače.

Pa še en malce motivacijski vložek za konec: se še spomnite prispevka o Danu Priceu, direktorju seattelskega podjetja Gravity Payments, ki ponuja tehnologijo za plačevanje s kreditnimi karticami? Price se je odločil takole: vsi, ki na leto zaslužijo manj kot 70.000 dolarjev (nekaj manj kot 66.000 evrov), bodo dobili letno povišico v višini 5000 dolarjev (okoli 4700 evrov) ali pa bodo plačani najmanj 50.000 dolarjev (okoli 47.000 evrov) – kar je pač za delavca bolj ugodno. Končni cilj pa je, da bodo vsi – zaposlenih je okoli 120 ljudi – do decembra 2017 imeli letno plačo vsaj 70.000 dolarjev (nekaj manj kot 66.000 evrov), navaja ABC News. Zdaj je v podjetju povprečna plača 48.000 dolarjev (45.000 evrov). In kaj se dogaja s podjetjem dva tedna po objavi te novice? Price je v intervjuju za CNN Money izjavil, da v enajstih letih, odkar vodi podjetje, ni imel boljšega tedna, potem ko je pridobil kar nekaj novih strank. Podjetje je poleg tega prejelo 3500 prijav za dve prosti delovni mesti (tržnik in podporna služba), kar je desetkrat več prijav, kot jih dobijo po navadi. Ne, spoštovani delodajalec, plača ni vaš sovražni element, temveč vaš razvojni element.