Wang Hui – vodja kitajske levice

Wang Hui je redni profesor na znani pekinški Univerzi Qinghua, za seboj pa ima izredno pestro in razgibano disidentsko življenje. Po srednji šoli je bil najprej dve leti zaposlen kot tovarniški delavec, doktoriral pa je na ugledni kitajski Akademiji za družbene vede. Leto zatem se je udeležil študentskih protestov na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Njegove analize teh demonstracij sodijo k njihovi najpomembnejši idejni zapuščini. V njih je opozoril, da so zahodni mediji spregledali (ali zavestno zanikali) pomemben vidik tega protesta, saj so poudarjali, da gre pri njem zgolj za študentsko gibanje, ki se zavzema za »demokratične pravice« državljanov in državljank. Zanemarljivo malo je bilo medijev, ki so sploh omenili, da so bili pomemben sestavni del upora – zlasti med širitvijo – tudi drugi deli kitajskega prebivalstva, ki so opozarjali na pičle socialne in ekonomske pravice. Zahodni mediji takrat večinoma niso poročali, da je šlo pri zasedbi tudi in predvsem za začetek zavestnega upora proti začetkom denacionalizacije oziroma privatizacije ter neoliberalne globalizacije. Predvsem drugo polovico uporov so opredeljevale socialistične ideje in množična udeležba delavcev, ki so se pridružili študentski vstaji. Ravno ta element je najbolj ogrozil vladajočo elito, zato je 4. junija 1989 sprožila poboj več tisoč demonstrantov.

Wang Hui se v svojem pisanju vselej zavzema za pravice delavcev, kmetov in migrantov, saj so bili ti največje žrtve silovite gospodarske liberalizacije, ki se je na Kitajskem začela v osemdesetih letih s politiko Deng Xiaopinga. Ta se je kazala v denacionalizaciji državnih podjetij in industrije, kar je privedlo do eksplozivnega bogatenja vodilnih elit državne in partijske administracije, pa tudi do širitve brezposelnosti in do obsežnih notranjih migracij delavcev. V akcijah, pa tudi s pisanjem je Wang vseskozi opozarjal na pogosto nevzdržne razmere najnižjih družbenih slojev in najšibkejših, marginaliziranih skupin v kitajski družbi. Vse to mu je kaj kmalu prineslo sloves vodje »nove kitajske levice«.

Sam se od tega imena distancira, saj gre pri njem za »evrocentrično etiketo«, ki ne upošteva posebnosti kitajske družbene in politične tradicije. V središču njegove pozornosti pa je kritika povezave med globalizacijo in privatizacijo, ki že od konca osemdesetih let opredeljuje kitajsko družbeno stvarnost.

Skupina intelektualcev z Wang Huijem na čelu, ki si prizadeva za uveljavljanje in uresničevanje temeljnih individualnih in socialnih pravic, za zmanjšanje v nebo vpijočih družbenih razlik in za odpravo korupcije ter nepotizma, nikakor noče, da bi jo ljudje na kakršenkoli način povezovali z radikalno politično levico iz novejše kitajske zgodovine. Zato se večina pripadnikov tega gibanja raje identificira z oznako »kritični levičarji«. Pri tem gre za strujo naprednih izobražencev, ki kritično obravnava posledice kitajskih gospodarskih reform in splošno naravnanost kitajske vlade do vprašanj, povezanih z neokapitalizmom. V njenih prizadevanjih vidimo kritiko političnih odzivov vlade na težave, ki jih prinaša pospešena modernizacija in ki se kažejo v ekoloških katastrofah, socialnem prepadu med obalo in zaostalimi območji na zahodu države ter med bogatimi in revnimi sloji.

Wangovo ime je na seznamu stotih vrhunskih in najvplivnejših intelektualcev, ki ga je sestavilo uredništvo ameriške znanstvene revije Foreign Policy.

Teoretski prispevek Wang Huijevega dela je tudi jasna razlaga sistemske narave oziroma institucionalne pogojenosti pojavov, ki spremljajo ta razvoj in se kažejo v korupciji in nepotizmu. Ti pojavi so umeščeni v nesorazmerna razmerja oblasti, ki so postsocialistična, vendar so v njihovi strukturi tudi prvine postkolonializma in značilnosti sodobne kitajske družbe znotraj širšega geopolitičnega okvira Vzhodne Azije. V tem okviru Wang jasno pokaže, da korupcija na Kitajskem nikakor ni pojav, ki bi ga bilo mogoče reševati individualizirano, s protikorupcijskimi kampanjami sodobne vlade, usmerjenimi proti posamičnim lokalnim mogotcem. Wang Hui poudarja, da izhajajo institucionalni temelji korupcije neposredno iz same strukture zasebnih prevzemov podjetij, ki so bila izvorno v državni lasti. Opozarja, da korupcija ni zgolj stvar individualne podkupljivosti, temveč gre tudi in predvsem za proces privatizacije, prek katerega imajo številni oblastniki – skupaj z investitorji – možnost transferja javne lastnine v zasebne žepe, hkrati pa tudi možnost, da se distancirajo od državne odgovornosti do delavskega razreda.

Njegovo po vsej verjetnosti najbolj znano delo, knjiga Konec revolucije – Kitajska in meje modernizacije, izhaja iz kritike te ureditve in hkrati iz negacije zahodnega neoliberalizma. Wang v njej z neusmiljeno ostrino razkriva temeljne paradigme navideznega »napredka«, temelječega na razčlovečenju posameznika, oropanega temeljnih pravic; opozarja tudi na vpliv postkapitalističnih modelov alienacije in z njimi tesno povezanega »vakuuma vrednot«. Pomembna teza tega dela je poudarjanje socialistične tradicije, katere prvine se kažejo že v idejnem razvoju antične miselnosti in ki kitajskim delavkam, kmetom, migrantkam in drugim pripadnikom nižjih slojev omogoča legitimacijo upravičenih zahtev, naslovljenih na vlado in na njene politike neenakega trženja družbenih dobrin.

V knjigi, ki je kmalu po izidu v angleščini na Zahodu postala uspešnica, najdemo poglobljene analize družbenih pojavov, značilnih za sodobno Kitajsko, v katerih se kaže tesna povezava med množično depolitizacijo prebivalstva in novimi družbenopolitičnimi problemi, ki zavirajo dejanski napredek države. Po Wangovem mnenju pa to ni zgolj težava sodobne Kitajske, saj so tudi zahodne parlamentarne demokracije v navezavah na postkapitalistično ekonomijo načrtno privedle do obsežne depolitizacije državljanov in državljank. Demokratični parlamenti zahodnih držav so pravzaprav zgolj orodje zagotavljanja stabilnosti v vse ostrejših razmerah, ki jih narekuje prevlada neoliberalnih gospodarskih struktur.

Tudi zahodne demokracije so v navezavah na postkapitalistično ekonomijo načrtno privedle do obsežne depolitizacije državljanov in državljank, trdi Wang.

Na Kitajskem se je tendenca depolitizacije pokazala že v protestih na Trgu nebeškega miru, četudi je pri tem pomembno, da so delavci in delavke ravno z njimi pokazali svoj morebitni potencial za boj proti pogosto nevzdržnim neoliberalnim razmeram za življenje in delo. Številni analitiki celo menijo, da je Kitajska svetovni epicenter delavskih nemirov. Vendar ta eksplozivna rast delavskega sloja nikakor ni vplivala na krepitev njegove razredne (ali vsaj kolektivne) zavesti.

Po Wang Huijevem mnenju vprašanje, ali imamo opravka z eno- ali večstrankarsko ureditvijo, ni tako pomembno, kot se zdi na prvi pogled. Poudarja, da ima sodobna Rusija, denimo, celo vrsto različnih strank, a vse ostajajo znotraj monopolov vladajoče elite. Hkrati je volilna udeležba v Iranu med najvišjimi na svetu (in je veliko višja od evropskega povprečja), pa vendar to nikakor ne zagotavlja demokratične ureditve te države, nasprotno, Iran še vedno sodi med avtokratske ureditve. V številnih manj razvitih državah, na primer v Indiji, je civilna družba zelo dejavna in se to kaže v obliki obilice družbenih gibanj, ki pa v parlamentu tako rekoč nimajo nikakršne teže. Wang Hui je prepričan, da bi tudi, če bi Kitajska sedaj uvedla večstrankarsko ureditev, to takoj uzurpirali kitajski velekapitalisti. Zato takšna sprememba ureditve nikakor ne bi odpravila sedanje neenakosti; še huje – zaradi domnevno »demokratične« ureditve bi bilo obstoj revščine v državi še toliko laže utemeljevati in legitimirati.

Wang Hui:
Posebnosti kitajskega neoliberalizma
Kdaj: ponedeljek 18. maja ob 10.00
Kje: Univerza v Ljubljani