Iztegnjena desnica

Z rehabilitacijo Draže Mihailovića Srbija ni rehabilitirala le četniškega gibanja, ampak tudi svojo vlogo v jugoslovanskih vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja

Takole mi je pripovedoval prijatelj: večina moških v vasi v okolici Tuzle v Bosni, iz katere je njegova družina, je bila med drugo svetovno vojno v handžar diviziji. Ko so, prve dni po vojni v Bosni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vaščani slišali, da se bo na poti v Tuzlo skozi vas peljala nemška sanitetna četa, so sklenili, da »prihajajo naši«. Izpod podov v hlevih so izkopali uniforme iz druge svetovne vojne, naredili špalir v znak dobrodošlice in Nemce, ko so se vozili skozi vas, pozdravljali z desnico, dvignjeno v fašistični pozdrav.

Nemci so bili, pravi prijatelj, čisto iz sebe.

Za odločitev države Srbije, da brezpogojno, brez možnosti pritožbe, rehabilitira četniškega poveljnika Dražo Mihailovića, bi težko rekli, da je koga presenetila.

Že veliko prej, preden je višje sodišče v Beogradu razglasilo popolno pravno rehabilitacijo zločinca, je bila izpeljana simbolna rehabilitacija. Mihailovića so rehabilitirali v Srbski akademiji znanosti in umetnosti, med nesmrtniki nacionalne kulture; v primestnih kavarnah, med odvisniki od cenene nacionalne mitologije in cenenega vinjaka, tistimi, ki za ceno svojega cenenega življenja v resničnost prenašajo ideje nesmrtnih iz akademije; v medijih, ki so vzporedno z rehabilitacijo Draže Mihailovića izpeljali sojenje Titu in razsodili: kriv v vseh točkah obtožnice; strička Dražo so rehabilitirali tudi v šolskih učbenikih, romanih, filmih, TV-serijah ... Nazadnje pa ga je torej rehabilitiralo še beograjsko sodišče. To je storilo zahrbtno, kvazilegalistično, tako da je ugotovilo, da je bila med beograjskim procesom Mihailoviću kratena pravica do pravičnega sojenja.

Beograjski proces je, spomnimo se, potekal od 10. junija do 15. julija 1946. Pred vrhovno sodišče Federativne ljudske republike Jugoslavije so stopili Draža Mihailović in še 20 obtoženih.

Z rehabilitacijo Mihailovića je država Srbija beograjski proces razglasila za montiran in neveljaven, torej odločitev višjega sodišča praktično pomeni tudi rehabilitacijo vseh na njem obsojenih. Eden iz te dvajseterice je še posebej zanimiv, to je doktor Stevan Moljević, ideolog četniškega gibanja.

Program četniškega gibanja je Moljević povzel v dokumentu Homogena Srbija, ki ga je napisal 30. junija 1941 v Nikšiću. To je bil, na kratko, program velike Srbije, ki naj bi pogoltnila celotno Črno goro, Bosno in Hercegovino in Makedonijo, pa tudi večji del Hrvaške, torej je šlo za program velike Srbije, ki naj bi tako rekoč mejila na Slovenijo. Ta Srbija naj bi bila etnično homogena, očiščena manjšin. Moljević je v zvezi s tem priporočil izmenjavo prebivalstva in izseljevanje. Ker pa to ni šlo, so se zatekli k tradicionalni metodi etničnega čiščenja – klanju. Z besedami četniškega poveljnika Pavla Đurišića iz brzojavke, ki jo je 13. februarja 1943 poslal zdaj rehabilitiranemu Draži Mihailoviću: »Potem se je začelo čiščenje osvobojenega ozemlja. Vse muslimanske vasi v treh omenjenih srezih so bile do tal požgane, tako da ni ostala nedotaknjena niti ena hiša. Uničena je bila vsa lastnina razen živine, žita in sena ... Med operacijo smo izpeljali popolno uničenje muslimanskega prebivalstva ne glede na spol in starost. Pobili smo 800 žensk, starcev in otrok. Nekaterim je uspelo pobegniti čez Drino.«

Moljevićev program je sanjarjenje o srbski hegemoniji na Balkanu. Piše: »Srbi, ki so se prvi na Balkanu postavili po robu prodoru Germanov od zahoda proti vzhodu, so s tem dobili pravico do vodstva na Balkanu in temu vodstvu se ne bodo odrekli in se mu ne morejo odreči niti zaradi sebe niti zaradi Balkana in njegove prihodnosti. Svoje zgodovinsko poslanstvo morajo udejanjiti, to pa bodo lahko storili samo, če bodo združeni v homogeni Srbiji v okviru Jugoslavije, ki jo bodo navdihnili s svojim duhom in ji vtisnili svoj pečat. Srbi morajo imeti hegemonijo na Balkanu, da pa bi imeli hegemonijo na Balkanu, morajo najprej imeti hegemonijo v Jugoslaviji.«

Državna ureditev, ki jo je Moljević predlagal, je bila balkanska različica nacionalsocializma. Kritiziral je »neomejeni liberalizem«. Delo bi moralo biti »temelj, cilj in smisel življenja vsakega človeka«. Kapital »mora biti sredstvo, s katerim bo srbski narod uresničil svoje zgodovinsko poslanstvo v narodni obrambi, narodnem gospodarstvo in narodni kulturi in zagotovil svoj narodni obstoj, nosilec kapitala in kapitalizma pa mora biti predvsem država«. Naciji in njenemu poslanstvu bi moralo biti po Moljevićevem mnenju podrejeno vse: država, kapital, svoboda posameznika, svoboda misli, svoboda vere in svoboda tiska. Svobodo omejuje blaginja nacije: tam, kjer bi ta svoboda škodovala homogeni (in hegemoni) naciji, mora biti nemudoma odpravljena.

Skupino za rehabilitacijo četništva je vodil Oliver Antić, svetovalec srbskega predsednika Toma Nikolića. Šlo je torej za državni projekt.

A kaj je z rehabilitacijo Draže Mihailovića pravzaprav napravila država Srbija?

Najprej, rehabilitirala ni le četniškega gibanja, ampak tudi svojo vlogo v jugoslovanskih vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja, v katero je vstopila z istimi cilji (in na način srbskega četniškega gibanja), kot jih je opisal Moljević, reinterpretiral pa Vojislav Šešelj. Poleg tega je rehabilitirala politiko velike (homogene) Srbije, ki jo je izvajalo četniško gibanje in pol stoletja pozneje Miloševićeva država.

Mimogrede, čeprav to seveda sploh ni najmanj pomembno, je rehabilitirala etnično čiščenje in množično preseljevanje prebivalstva kot sredstvo za dosego ciljev.

Navsezadnje je z razveljavitvijo beograjskega procesa država Srbija simbolično izničila vse sodbe haaškega sodišča, izrečene tistim, ki so homogeno Srbijo udejanjali v vojnah v devetdesetih letih, in vzpostavila svojo državno resnico, drugačno od zgodovinske in pravne resnice, ki so jo vzpostavile sodbe haaškega sodišča.

V tem času so hrvaški desničarji v Pliberku pripravili še en ustaški Woodstock.

Ko bo naslednjič kaka zbegana nemška sanitetna enota potovala po ozemlju nekdanje Titove Jugoslavije, jo bo zbrana množica z iztegnjeno desnico pozdravljala vse od Pliberka do Beograda. Tako popolna je bila naša zmaga nad fašizmom leta 1945.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.