Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

6. 7. 2015  |  Komentar

OXI

Ob objavi izidov grškega referenduma je prijatelj, od katerega sem sicer vajen slišati cinične politične opazke, komentiral, da bi v osnovi vsak referendum o varčevalnih ukrepih v katerikoli državi na svetu te ukrepe zavrnil. K temu je še pripomnil, da je v danem primeru do referenduma dejansko prišlo, ker se je našla vlada, pač grška, ki je bila pripravljena uprizoriti ves ta cirkus. Nakar je zaključil, da populizem očitno deluje. Toda ali je stvar res tako enostavna?

V današnji Evropi v resnici nobena zavrnitev varčevalnih politik na referendumu ni vnaprej zagotovljena. Ljudje dejansko vse preveč množično verjamejo politiki, ki razglaša, da je potrebno varčevati in da so njihove države – če že ne državljani sami – doslej živele preudobno. Retorika odrekanja je bila dovolj dolgo na agresivnem pohodu, da je začela kazati učinke tudi pri ljudeh, ki niti približno ne »živijo preko svojih zmožnosti«. In s tega vidika je bil izid grškega referenduma vse kaj drugega kot samoumeven. Še več, samoumevna ni bila niti poteza, da se takšen referendum sploh organizira. Ali da bi sploh lahko imel kakršnekoli posledice, ki bi šle v smeri rahljanja rigidnosti zloglasne Trojke.

Samo pomislimo, koliko agresivnega napora, laži, manipulacij, odkritih groženj in zavajanj je celotna evropska propagandna mašinerija – vključno s tako imenovanimi »nevtralnimi« in »profesionalnimi« evropskimi medijskimi hišami – investirala v poskus, da vpliva ali celo vnaprej odloči izid grškega referenduma. Vsi evropski politiki so hiteli Grkom dopovedovati, o čem »v resnici« odločajo: ne o varčevalni politiki, ampak o izstopu iz evra in celo iz Evropske unije. Poskusi, da se »ugrabi« referendum, so naravnost deževali, in najbrž nisem bil edini, ki je bil nadvse presenečen ob objavi rezultatov. Še večje presenečenje je bil nemara odstop grškega ministra Janisa Varoufakisa, a tudi v tem primeru gre seveda za premišljeno, politično racionalno potezo, ki je del Sirizine pogajalske strategije. Odstavitev Varufakisa – nemara edinega inteligentnega finančnega ministra v Evropski uniji – hkrati kaže, koliko iracionalizma je v glavah evropskih politikov. Človek jim je šel enostavno na živce, bržkone tudi zato, ker enostavno ima več pojma o finančnih strategijah kot marsikateri bruseljski aparatčik. Edino pravično bi bilo, če bi sedaj še nemška kanclerka Angela Merkel napravila podobno gesto dobre volje in zamenjala svojega finančnega ministra Wolfganga Schäubla – človeka, ki s svojim moralističnim trmarjenjem sodi v finančno politiko ravno toliko kot slon v trgovino s porcelanom.

In potem je tu vprašanje populizma, ki ga je tako enostavno prilepiti na vsakega premišljeno kritičnega političnega nasprotnika in ki je danes predvsem ohlapna oznaka z nejasnim pomenom. Kot je znano, se Sirizo v medijih in v prevladujočem političnem diskurzu sistematično označuje in kot skrajno in kot populistično stranko. Oznaka »skrajen« tukaj mestoma pomeni toliko kot »(potencialno) nevaren«, medtem ko »populističen« označuje nekaj takega kot »neresnost«. Skratka, populistična politika naj bi obljubljala nerealistične scenarije, fikcije, zavajala množice z obljubami, ki jih ni mogoče držati, in pri tem zavzemala določeno radikalizirano pozicijo, nepripravljenost na razumen »dialog« itd. Toda pomislimo – ali ni prav vladajoča bruseljska in širše evropska politika, pa naj prihaja iz konservativnih ali socialdemokratskih krogov, skozi celotno krizo počela ravno tega, kar formalno gledano očita Sirizi? Namreč ekstremistično in populistično je vztrajala na nujnosti varčevalnih ukrepov, tudi ko so mednarodne finančne institucije odkrito priznavale, da bodo predlagani ukrepi pogubni za Grčijo in za druge krizne države. Tako kot v znanem vicu: pacient je umrl, a operacija je uspela.

Dejansko je treba v dani situaciji populiste iskati v vrstah tistih evropskih političnih sil, ki bombardirajo celoten kontinent z vedno novimi mračnimi scenariji ekonomske in politične kataklizme. V primeru Grčije je bil cilj njihovih napadov popolnoma na dlani: ustvariti pogoje, v katerih bi prebivalstvo potrdilo varčevalne ukrepe in tako ustvarilo pogoje, v katerih bi vladajoča koalicija v Grčiji razpadla. S tem bi se iz notranjepolitičnega zemljevida Evropske unije odstranilo edino politično anomalijo, ki ne trobi v isti rog kot ostali in ki predvsem prihaja s konkretnimi ekonomskimi predlogi in alternativnimi strategijami, ki vse po vrsti dajejo vedeti, da nemški recepti proti krizi niso edini možni svet na kontinentu, kakor tudi, da je trenutna evropska monetarna politika podrejena navidez popolnoma iracionalnim, a dejansko zelo dobro premišljenim zasebnim interesom Nemčije. Grčija je površina, ne pa jedro problema.

Kaj bi se zgodilo, če bi Grki na referendumu glasovali za sprejem varčevalnih ukrepov Trojke, je seveda lahko predvideti. Evropa bi intervenirala, tako kot v primeru Italije, in nastavila marionetno, tehnokratsko vlado, ki bi nadaljevala diktirano varčevalno politiko. In evropski populizem bi še naprej ostal zamaskiran v navidez nevtralno ekonomsko ekspertizo. Toda tokrat populizem ni deloval. Vsekakor ni deloval v Grčiji, ki si je kljub zunanjemu terorju upala izglasovati zavrnitev dosedanje šok terapije. Istega sklepa žal ni mogoče potegniti za ostale dele Evrope in še najmanj za Nemčijo, ki ta populizem prakticira tako intenzivno, da sama sebi verjame.

A vsakdo lahko tudi uvidi, da resnična teža grškega referenduma ni bila toliko v vsebini vprašanja, ki ga je grška vlada zastavila državljanom, temveč v golem dejstvu, da je do njega sploh prišlo. Vsakdo v Grčiji ve, da bo sledilo težko obdobje. Vendar minimalna politična lekcija, ki jo velja potegniti iz danega razpleta – oziroma bolje: drugačnega zapleta – dogodkov, je, da lahko včasih že gola poteza, da se ideološke puhlice o »demokraciji« in »vladavini prava« vzame resno, razkrije neko globljo, konfliktno in nadvse neprijetno realnost znotraj obstoječe krize. Razkrije se konkretna protislovja znotraj navidez enotne Evrope. Predvsem pa se razkrije, da za fasado evropske enotnosti in solidarnosti tiči popolnoma preračunljiva in agresivna težnja po izkoriščanju in prevari. Evropa, kakršno imamo danes, ni vredna popolnoma nič. Grški »oxi« (ne) je ciljal na razkritje te grde realnosti, varčevalni ukrepi pa so bili le najbolj priročen »izgovor« za to razkritje.