Vlado Miheljak: Javna hiša RTV

Spoštovanemu Ladu Ambrožiču sem dolžan odgovoriti na njegov odziv na mojo kolumno o javni hiši RTV (4. 9. 2014). S kolegom Ambrožičem sicer nimam »odprtih vprašanj«, v zgodbo o zadnjih čistkah na RTVS pa sem ga vpletel, ker na položaju varuha gledalčevih pravic preveč medlo spremlja dogajanje. Njegov odziv na mojo kolumno je še dodatno utrdil to mojo oceno. Namreč, Lado Ambrožič mi piše, da »zadeva«, o kateri pišem, ni ravno kršitev gledalčevih pravic. Če čistke, kot iz izjave v izjavo, iz nespretnega pojasnila v še bolj nespretno pojasnilo vse bolj razkrivajo Biziljeva, Rebernikova, Filli, niso kršitev gledalčevih pravic, potem res ne vem, kaj je. In tudi v svojem pismu vidi spoštovani Lado Ambrožič problem zgolj v načinu komuniciranja (pač, da so premeščeni in odpuščeni izvedeli za svojo usodo iz tiskanih medijev, ne pa od odgovornih urednikov). Do samih premestitev in prenehanja honorarnih razmerij se kolega Ambrožič ne opredeli jasno in glasno, kot se od varuha pričakuje. Prav tako se ne opredeli, kaj pomeni prihod »serijskega kršitelja etičnega kodeksa« Travna v »prenovitveno ekipo« na javno televizijo.

Lado Ambrožič se namesto opredelitve do teh vprašanj retorično vpraša, kje sem bil pred desetletjem, ko je »politika mesarila po javni hiši«. Ne vem, kaj točno ima v mislih, a sem bil vseskozi aktivno prisoten. Se opredeljeval. Denimo do pritiskov na novinarje (npr. na Petrovčičevo). Nisem pa se opredeljeval do izbire urednika na podlagi javnega razpisa, po katerem je Ambrožiča zamenjal Lipušček, saj za to ni bilo nobene podlage. Sem pa takrat menil, da je bilo izpodbijanje Lipuščkove kandidature, ker kot dolgoletni dopisnik v tujini ni predložil izkaza o znanju angleškega jezika, deplasirano. In ne nazadnje je takrat, zaradi domnevnega poskusa posega v novinarjevo avtonomijo, odletel urednik (Lipušček), kasneje pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). Razlika v obliki »mesarjenja« je več kot očitna. Anatomijo javne hiše pa sem pred desetletjem od blizu opazoval tudi v vlogi člana sveta RTV po starem zakonu (do predčasne prekinitve mandata) in kot član programskega sveta RTVS po t. i. Grimsovem zakonu, dokler nisem s Hribarjevo, Lesničar-Pučkovo in akademikom Bratkom odstopil zaradi neodzivnosti uredništva in programskega sveta na Jelinčičev rasistični izpad v oddaji Piramida. V času, ko sem bil svetnik, sem deloval v skladu s svojimi načeli onkraj ideoloških stereotipizacij. Tako sem denimo s svojim glasom in vplivom na še nekatere glasovalce v svetu omogočil, da je neko pomembno, a razsuto uredništvo lahko prevzel in saniral urednik, ki bi sicer padel v ideološko pat pozicijo. Spomnim pa se, da se Lado Ambrožič odločno ni strinjal z mojo javno zapisano oceno o nadvse korektnem predsedniku »starega« sveta RTVS Janezu Kocijančiču. No, ob predčasnem razpustu starega sveta so Kocijančiču izrekali priznanje za korektnost vodenja tudi t. i. desni svetniki. A dejansko razliko smo lahko dojeli, ko je začela novi programski svet voditi naveza Granda-Hribernik. Razlika je bila več kot očitna, in težko verjamem, da je kolega Ambrožič ni zaznal.

A pustimo zgodbe à la »še pomnite, tovariši«. Zdaj je leto 2015 in tudi zdaj nekdo lomasti in mesari po javni televiziji. Moralna dolžnost publicista Miheljaka in ne le moralna, ampak tudi formalna dolžnost varuha gledalčevih pravic Ambrožiča je, da se do teh ekscesov glasno in jasno opredeliva.

Sam dvomim, da lahko naveza Biziljeva-Rebernikova-Filli po vseh zapletih, s katerimi je izgubila zaupanje gledalcev in sodelavcev, nemoteno in uspešno dela naprej. Da o Travnu niti ne govorim. Kaj pa meni dragi kolega Ambrožič?